Dr. Filomena

Ta zapis sem enkrat že dokončala brez omembe Slovenske rimskokatoliške cerkve. Premislila sem si in se ga odločila dopolniti. Za začetek nekaj razčistimo: če mislite, da je homoseksualnost bolezen ali stvar izbire posameznika, se z vami ne morem pogovarjati. Za vaše prepričanje so strokovnjaki in zdrava pamet že davno dokazali, da je zgrešeno. Če pa razumete, da je spolna usmerjenost nekaj, s čimer se posameznik rodi in na kar sam nima vpliva, prosim berite dalje.

O domnevni ogroženosti slovenske družine

Novi Družinski zakonik jo bo popolnoma razvrednotil. Tako trdijo njegovi nasprotniki, ko nagovarjajo ljudi k njegovi zavrnitvi. Njihovi govori so polni zanosa in domovinskih čustev. Veliko je bilo izrečenega o domovini, ljubezni do države in o slovenstvu. Kaj je domovina, kaj je država in kaj je slovenstvo, če ne Slovenci sami. In dejstvo je, da so med njimi tudi istospolno usmerjeni. Komu domovina pomeni več – tistim, ki si prizadevajo za dejansko enakopravnost in pravno zaščito vseh Slovencev ali tisti, ki si jemljejo pravico določati, kdo je bolj pravi kot drugi?

Vzela sem si nekaj časa in prebrala zakonik (.doc), argumente proti in predstavitev poglavitnih novosti, ki jih prinaša. Pobrskala sem tudi po magnetogramih razprav v Državnem zboru. In nenazadnje, glede na lahkotno navajanje nasprotnikov zakonika, kaj domnevno menijo “vsi strokovnjaki”, sem z zanimanjem prebrala stališče Društva psihologov Slovenije.

Moj sklep je, da nasprotniki zakonika niso prebrali, ali pa

• neporočenemu heteroseksualnemu paru odrekajo pravico do posvojitve otroka in
• otroku homoseksualca odrekajo pravico, da ga posvoji partner njegovega biološkega starša.

V vsakem primeru pa si domišljajo, da je le ena oblika družine prava, vse ostale pa so ne glede na razlog svojega nastanka manjvredne.

Konsenz o kakovosti novega zakonika

Prav vsi razpravljavci v Državnem zboru so se strinjali, da je novi zakonik potreben, da je spisan strokovno in da prinaša številne dobre rešitve za dobrobit otrok. Nasprotnikom se zdita sporna samo dva člena. Oziroma sta se jim zdela, saj je za potrebe referendumske kampanje Civilna iniciativa zbrala 14 razlogov proti in trdi, da je “Družinski zakonik je najslabše pripravljen predlog zakona v zgodovini slovenske države.”

Nekaj citatov z magnetogramov razprav o zakoniku:

France Cukjati: “Predlagani družinski zakonik vsebuje kar nekaj posameznih pozitivnih sprememb, kot so prepoved telesnega kaznovanja, možnost intervencije države, prenos nekaterih odločitev na sodišče, uvedba zagovornika otroka, možnost družinske medijacije, predporočne pogodbe in tako dalje.” (vir)

Jakob Presečnik: “Družinski zakonik zelo potreben, nujen in da ga vsi, ki ga bodo pri svojem delu uporabljali tudi s težavo oziroma težko pričakujejo. Ne bom govoril o odstotkih, ampak ti odstotki dobrih rešitev v zakoniku se približujejo skoraj 100, ampak tam smo zagotovo pri 95, 98%.” (vir)

France Cukjati: ”Nimamo nobenih problemov, da so vse medsebojne pravice med istospolnima partnerjema pravice in dolžnosti izenačijo s pravicami med zakoncema, če seveda to želita, ne moremo vsiljevati.” “Takrat, ko se je Ustava pisala, zagotovo ni bilo nobenega drugega pojmovanja družine kot klasična družina, nobenega drugega pojmovanja.” (vir)

Eva Irgl: ”sama nimam popolnoma nič proti istospolno usmerjenim, proti istospolnim partnerskim skupnostim. … Si pa ne želim, da zaradi tega, ker imam drugačno mnenje ali pa stališče, se me takoj opredeli za nestrpno.” “Jaz moram reči, da so nekatere rešitve znotraj družinskega zakonika zares dobre. Imajo dobro podlago in je tudi skrajni čas, da jih želimo tudi zakonsko sprejeti. Predvsem govorim o rešitvah glede varstva in koristi otrok” “Seveda zagovarjam absolutno prepoved telesnega kaznovanja” “Dobra rešitev se mi zdi tudi institut zagovornika otrok, tudi vse, kar je glede vprašanja družinske mediacije in tako naprej.” (vir)

Kaj res piše v zakoniku

Sprejeto besedilo je kompromis, ki se je nekaterim na strani predlagateljev zdel preveč popustljiv, da bi ga sploh lahko podprli, kljub temu pa na drugi strani kot kaže ni prepričal nobenega nasprotnika. Zdaj so zagovorniki zakonika prisiljeni brez zadržkov zagovarjati kompromisni predlog, medtem ko je nasprotna stran odmaknila še korak stran. Kaj zares piše v tistih členih zakonika, ki sta oziroma so za njegove nasprotnike tako zelo sporni, da so zahtevali referendum o njem?

Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države. (2. člen)

Zakonska zveza je življenjska skupnost moškega in ženske, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik. (3. člen)

Partnerska skupnost je življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik. Taka skupnost ima enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza, razen če zakon določa drugače. (5. člen)

Partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja. Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti ali v partnerski skupnosti ali v zunajpartnerski skupnosti, če je to v otrokovo korist. (217. člen)

Osebno: travme iz otroštva

Radovedna kot sem, sem šla pogledat shod civilne iniciative. Pri stojnici z letaki in prostovoljci, ki so razlagali stališča organizatorjev, sem se zapletla v pogovor z mlado gospodično. Pogovarjali sva se kakšnih 15 minut ter umirjeno in vljudno izmenjevali argumente. Ona ima seveda veliko homoseksualnih prijateljev, ampak otrok potrebuje očeta in mamo. Seveda, samohranilske družine so v redu, ker starš ni sam kriv, da je samohranilec. Prepričana je, da je družina oče-mati-otrok prvobitna in edina naravna. Moje vprašanje o nenaravnosti življenja v plemenih in širših družinskih skupnostih, jo je malenkost zmedlo. Ko sem jo vprašala, ali se ji zdi napak, da otroka homoseksualca posvoji njegov partner, je rekla, da je to v redu. In ni vedela, da je to edina posvojitev v homoseksualni družini, ki jo zakonik predvideva. Ko sva pogovor zaključili, se je zazrla najprej vame, potem v mojega polletnega dojenčka v vozičku, in povsem iskreno vprašala: “Dobro, vi imate otroka in partnerja, zakaj vam potem to toliko pomeni? Imate morda kakšne travme iz otroštva?”

Referendum o ukinitvi celibata v rimskokatoliški cerkvi

Mimogrede, zadnje čase sem na Twitterju precej aktivnejša kot na blogu in prav prejšnji teden se mi je zgodilo, da je moj tvit s svojimi sledilci delilo kar 30 uporabnikov. Takšnega odziva še nisem doživela. Tvit se je glasil: “Predlagam referendum o ukinitvi celibata v katoliški cerkvi. Če se že gremo drugim urejat življenja.” Čakala sem na odziv nasprotnikov zakonika, ampak se ni oglasil niti eden. Vsaj ne meni. Na zelo očitno pripombo, da ne sme biti referenduma o notranji ureditvi katoliške cerkve, sem imela pripravljen odgovor. Drži. A tudi o pravici do oblikovanja življenjske skupnosti po meri lastnih osebnih okoliščin referenduma ne bi smelo biti.

Zakonik krepi pravni položaj slovenske družine

Ne glede na to, ali ustreza idealu ali ne.

Edini del zakonika, zaradi katerega novo podeljene pravice ene skupine ljudi potencialno lahko kakor koli vplivajo na položaj druge, je razširitev možnosti posvojitve na izvenzakonske skupnosti. Ker bi bili po novem kandidati za posvojitev otroka tudi izvenzakonski (heteroseksualni) partnerji, bi bila “konkurenca” pri posvojitvi otroka morda lahko večja.

Prav v ničemer drugem se s podelitvijo novih pravic ne poslabša položaj kogar koli. Slovenske družine ne more ogroziti pravna urejenost partnerske zveze oseb istega spola. Sprejetje zakonika ne vpliva na spolno usmerjenost Slovencev. Če kaj, zakonik slovensko družino krepi. Omogoča, da tudi drugačne, kot tiste, ki so za nekatere edine primerne, živijo družinsko življenje v okolju enakih pravic kot ostale.

Vprašam vas

Ali se strinjate, da morajo biti otrokove koristi enakovredno zaščitene ne glede na to, v kakšni družini živi? Da ima, na primer, otrok, ki živi z biološkima staršema, enake pravice kot otrok samohranilke oziroma samohranilca?

Ali heteroseksualnemu paru v zunajzakonski skupnosti odrekate pravico do posvojitve otroka? Se vam skupnost moškega in ženske, za obstoj katere je dejansko potrebno izpolniti več pogojev kot za sklenitev zakonske zveze, zdi neprimerno okolje za otroka?

Ali otroku homoseksualca, ki živi s svojim biološkim staršem in njegovim partnerjem oziroma njeno partnerico, privoščite, da ga ta lahko posvoji in mu s tem zagotovi marsikatero pravico? Z razlago proti se boste morali močno potruditi.

Ostali deli zakonika pa niso sporni.

Kako se boste torej odločili? In zakaj?

Gre za vrednote

Tu se cerkvena stran ne moti. Na referendumu se bomo odločali o temeljnih vrednotah naše družbe. Koliko nam pomeni osebna svoboda? Koliko jo cenimo? Svoboda, da si sami uredimo življenje med stenami lastnega doma po svojih željah in ne po diktatu države ali cerkve?

Svoboščine, ki jih v Sloveniji uživamo danes, niso tako samoumevne, kot se nam morda zdijo. Postopoma so jih za nas izborile generacije pogumnih ljudi, ki so verjeli v enakovrednost življenja vseh ljudi in v pravico do enakih možnosti. Slovenke si na primer težko predstavljamo, da (spet) ne bi imele volilne pravice.

Nasprotniki zakonika trdijo, da bi ta razvrednotil družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci. Poglejmo še enkrat, kaj v zakoniku dejansko piše:

Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države. (2. člen)

Država z opredelitvijo družine ne predpisuje, v kakšni morate živeti, ali kakšna je večvredna. Nasprotno, država pravi, da je vaša družina ne glede na svojo obliko v pravicah izenačena z vsemi ostalimi. Je enakovredna. To, kako morate živeti, vam želi določiti cerkev. Če ste samohranilka ali samohranilec z otrokom, na primer, odstopate od edine zveličavne oblike družine. Država si česa takšnega ne more privoščiti. Cerkev lahko oblikuje svoj ideal. Država pa mora vse državljane obravnavati enako.

Spoštujem vero in do mere, ko se ne vtika vame, tudi cerkev kot institucijo. In tega ne rečem tako kot homofobi praviloma trdijo, da imajo gejevske prijatelje. Mislim resno. Kot družba smo se odločili, da je verovanje stvar notranje svobode, v katero ne sme posegati prav nihče. Država nikomur ne more zabičati, ali in kako naj veruje. In prav je, da država tudi nima pravice zabičati, v kakšni obliki družine morate živeti, če sploh. Še manj ima to pravico cerkev, pa naj si jo še tako želi (spet imeti). Oboje je stvar intime, ali kot je ob prekomernem praskanju Švicarjev po nesrbečih predelih sporočila Tina Maze, Not Your Business.

Posameznikova svoboda se konča šele, ampak tudi natanko tam, kjer omejuje svobodo sočloveka. In to, da nekdo živi v obliki družine, ki vam ni po godu, dragi gospod Primc et al, nikakor ne vpliva na to, kako boste sami oblikovali svojo družino. Zato si ne drznite jemati pravice, da drugim urejate življenja po svoji meri, čeprav oni v ničemer ne vplivajo na vaše življenje.

(foto dr. fil)

Pred nekaj dnevi sem si ogledala film Recount. Odlično prikaže metode republikancev, s katerimi so Georgeu W. Bushu uspeli zagotoviti predsedniški položaj kljub temu, da je najverjetneje prejel manj glasov kot protikandidat Al Gore. Priporočam ogled.

Včeraj sem videla nekaj zelo sorodnega v Mariboru na otvoritvi Evropske prestolnice kulture. V številčni publiki je nekdo začel skandirati “Janša, Janša!” Nihče mu ni pritegnil. Ljudje so ga utišali z glasnim neodobravanjem in žvižgi. Po kratkem premoru je spet začel skandirati. Med publiko je bilo čutiti močno nezadovoljstvo nad njegovim početjem in jezni ljudje okrog njega so ga še glasneje izžvižgali.

Gospod je dosegel svoje. Žvižgalo se je. In  tisti, ki jim gre slovenski predsednik v nos, so takoj začeli trditi, da so v Mariboru izžvižgali njega. Ne glede na to, kolikokrat bomo jaz in drugi, ki smo bili tam, povedali, kaj se je dejansko zgodilo, nič ne bo pomagalo. Prepričani bodo ostali prepričani. Morda celo po ogledu videa “neobjavljeno“, na katerem se sliši se tisto, kar se na televiziji ni.

Mimogrede, reakcija bi bila verjetno enaka ne glede na to, z imenom katerega politika bi izzivali na kulturni prireditvi.

Glasovnice z ameriških volitev leta 2000 so ročno preštevali pari republikanec-demokrat, navzoči so bili opazovalci, vse skupaj so snemali novinarji. Nič od tega Bobu Dolu ni preprečilo, da bi v kamero zatrdil, da se glasovnice ne preštevajo, ampak se ponarejajo novi glasovi za Ala Gora. In Danila Türka so izžvižgali.

Diplomatski odziv predsednika Türka na provokacijo si lahko ogledate na tem posnetku. Zgovoren je aplavz, ki mu je sledil.

Optimistično upam, da bo tudi provokator zavrtel človeka v sebi.

A happy 2012 to you all, filled with love. Whatever happens, do not forget to live it.

Hugs,
dr. fil

One month to go until his first birthday cake. Boy does time fly!

No, pa smo tu. Uro pred nastopom volilnega molka. Žal mi ni uspelo sestaviti zapisa z resno primerjalno analizo strankarskih programov, ampak seznam povezav je še vedno na voljo in verjamem, da ste (ali boste) programe vsaj preleteli, če že ne podrobno prebrali. Toplo priporočam ogled posnetka današnjega soočenja na nacionalni televiziji, ki bo objavljen na portalu MMC. Ob odličnem vodenju in odsotnosti prvakov dveh strank, ki sta se kavalirsko umaknila na kabelsko televizijsko postajo z manjšim dometom, je bilo vzdušje umirjeno. Veliko je bilo povedanega prav o vsebini programov in voditelja sta znala predstaviti programske razlike med strankami. Prepričana sem, da je/bo oddaja kateremu izmed še neopredeljenih olajšala odločitev.

Sama sem se o tem, komu nameniti svoj glas, odločila že pred nekaj tedni. Zame je to svojevrsten rekord, ker se je pogosto dogajalo, da sem se dokončno odločala z volilnim listkom pred seboj. Program stranke je zame pomemben.

Ne bi mogla podpreti stranke, ki se zavzema za ukinitev trajnega sodniškega mandata. Ob razlagi, da mora politika prevzeti odgovornost za učinkovitost sodstva, se naježim.

Prav tako ne bi mogla podpreti stranke, ki si jemlje pravico urejati življenje drugim ljudem. Pri družinskem zakoniku ni dileme. Sprejeti zakonik je kompromisna rešitev. Sodeč po pogovoru z aktivisti, ki mu nasprotujejo, še njim samim ni jasno, kako zelo so sestavljavci zakonika popustili pritiskom. Naj si ga kdaj preberejo (Družinski zakonik).

Nikakor ne bi mogla podpreti stranke, ki brez slabe vesti zaostruje odnose s sosednjimi državami v imenu nabiranja političnih točk.

Projekt TEŠ 6 se mi zdi pomembno vprašanje in simptomatičen primer (pre)močnega vpliva interesnih skupin na odločanje v Državnem zboru.  Zanima me, ali bi z denarjem, ki ga Slovenija kani nameniti tej dragi “čistilni napravi”, ki naj bi ob neuporabi sicer še operativnega petega bloka termoelektrarne proizvedla minimalno več elektrike, lahko poskrbeli za boljšo toplotno izolacijo zgradb in s tem prihranili toliko, da dodatna energija ne bi bila potrebna. Vlaganje v kurjenje na slab premog se preprosto ne zdi pametna rešitev.

Ne morem dati glasu politikom, ki pomagajo spodkopati prepotrebne reforme in s tem dodatno otežijo položaj države tudi pri zadolževanju.

Zelo sem zadržana do predlogov sprememb in dopolnitev ustave. V temeljni pravni akt države ne spada vsaka podrobnost. Kar je v njej, pa je treba dosledno spoštovati. Brez izjem.

Ne morem podpreti politikov, ki načrtno rušijo ugled državnih institucij, med drugim organov pregona in sodstva. Politikov, ki lahkotno trdijo, da Slovenija ni pravna država. Kratkovidni so in lahkomiselni.

Odbijajo me politiki, ki razvoj družbe in dogajanje v njej dojemajo samo v časovni kategoriji mandatnih obdobij.

Lahko bi napisala, da podpiram vlaganja v razvoj in raziskave. V inovativnost. Da se mi zdi pomembno iskanje načinov za boljše izkoriščanje domačih potencialov. Da bi bilo treba na marsikaterem področju še poenostaviti birokracijo. Da podpiram izvedljive in proračunsko vzdržne načine pomoči  mladim pri reševanju stanovanjskega problema. Ampak tu med strankami ne bom našla večjih načelnih razlik (seveda so razlike pri predlagani izvedbi).

Sprejemam dejstvo, da nihče ni popoln. Niti človek ne, kaj šele politična stranka. (Mogoče kvečjemu kakšna mačka.) In politiki so samo ljudje. Izbrala sem stranko, katere program v veliki večini podpiram. Seveda je nisem izbrala samo zaradi njenega programa. Program je treba tudi zares uresničiti.

Stranka, ki bo tokrat dobila moj glas, ga bo dobila ne le zaradi svojega programa, ampak tudi zato, ker je v njej velik intelektualni potencial. Premore dovolj kandidatov obeh spolov s potrebnim znanjem, izkušnjami in širino duha za temeljit in daljnosežen razmislek o poti v prihodnost.

Nisem se odločala na podlagi strahu pred komer koli. V bavbave ne verjamem. Glasovala bom za opcijo, ki mi je dejansko najbližje.

Vsak glas šteje.

1. Naprej Slovenija – program
2. Državljanska lista Gregorja Viranta – program
3. Zares – socialno liberalni – program
4. SD – socialni demokrati – program
5. SMS Zeleni – program
6. Slovenska demokratska stranka – SDS – program
7. Demokratična stranka dela – predstavitev
8. Lista Zorana Jankovića - Pozitivna Slovenija – program
9. Slovenska nacionalna stranka - SNS – program
10. DeSUS – demokratična stranka upokojencev – program
11. Nova Slovenija – krščanska ljudska stranka – program
12. Stranka enakih možnosti Slovenije (SEM-Si) – program
13. LDS liberalna demokracija Slovenije – program
14. SLS Radovana Žerjava – slovenska ljudska stranka – program
15. Gibanje za Slovenijo – program

+ Stranka za trajnostni razvoj Slovenije – TRS – program

This is how the Slovenian Democratic Party (SDS) addressed Slovene households recently. With a newspaper-like publication entitled “The Smart Solution”. It’s a solid product with content one would expect. Plus a crossword puzzle that could win you a prize as nice as a TV set or an iPad. This is not what drew my attention.

The very top of the first page features statements of support from Angela Merkel and Jyrki Katainen. As I walked past the booths set up by political parties in down-town Ljubljana today, the one draped in yellow by SDS included a TV screen from which foreign politicians were expressing their support to the party or rather to its leader Janez Janša. The party boasts foreign or – as they term it – international support on both its Slovene website and the rather impressively extensive English site.

The first time I heard of Angela Merkel’s support for Janez Janša and saw the video, I thought it was a nice gesture in support of a member of the same European political group, but nothing really substantive. The German chancellor has offered support to colleagues before that she must have regretted, namely Ivo Sanader. Interestingly, his Wikipedia page includes a photo of him with both people on whose support SDS puts so much stress. But how could she have known that he would prove an embarrassment? In any case, this is beside the point unless the point is to show that Angela Merkel’s support for a politician does not necessarily mean said politician is the right choice.

My thoughts are elsewhere. Why would or why should Slovene voters care whether foreign politicians support a candidate or a party in a national election? As I voiced my reservation on Twitter, the response offered was that it was very important for Slovenia to have good relations with Germany. This is true, of course, but I do not remember Slovenia having anything but excellent relations with the great European economy. If I start the count after WWII, naturally.

The Hungarian head of state also expressed his support for SDS. Hungary. Seriously? Note its present condition. Yes, Viktor Orban, the autocrat, supports SDS. Of course it is logical that parties under the umbrella of the European People’s Party support each other and on the one hand, I most probably naively think it is a good sign that within the European Union, political ties based on agendas and not nationality are growing stronger. On the other hand, I think it ill to rely on an assessment of a politician who watches from a distance and has most probably not spent much of her time studying your country, much less lived in it or intends to do so.

It is my contention that foreign politicians meddling with national politics would be bad news. I am not, however, saying that this is the case with Merkel et al. I sincerely doubt that any of these national politicianswould ask Slovene voters outright to cast a vote for a specific politician or party. What they understand and what Slovene voters should understand is that they are bound by their national interests. They were elected to do what is best for their respective countries. Not ours.

Seeing foreigners advise Slovenes who to vote for leaves a bad taste in my mouth. Are we really so insecure and convinced of our own irrelevance that we feel worthy only when patted on the back from abroad? Can you imagine the leading party (per polls) in any other country setting up a booth to run videos of foreign politicians supporting them? Colour me annoyed.

(foto: dr. fil, Yellowstone)

Vsak ima svojo luno

Verjetno si mislil, da je luna ena sama?

Mar ni?

Ah kje, lun je zelo veliko.

Kje pa so?

Skrivajo se. Največ se jih tišči blizu skupaj, tako da se zdi, kot da je tam samo ena. Druge so se poskrile globoko v vesolje, ker jih že dolgo nihče ni poklical.

Zakaj je toliko lun?

Vsak od nas ima svojo. In ko hoče zvečer zaspati, se ozre v nebo. Pomaha mu prav njegova luna. Vidiš?

Je tisto moja luna?

Tvoja je tista, ki jo vidiš ti.

Kaj pa ti?

Moja luna je dlje v vesolju. Ampak ko pogledam v nebo, se zelo potrudi in močno zasveti. Reče mi lahko noč.

Poglej, moja luna mi je pomežiknila!

Kaj res?

Ja, rekla mi je lahko noč!

Lahko noč, sinko.

Miramare, Italy