Dr. Filomena

oziroma tista dva, ki bosta tole morda vendarle prebrala. Dolgo sem premlevala, ali naj kaj napišem ali ne, ampak razmere v domovini so ušle prek meja najbolj divjih scenarijev top liste nadrealistov, tako da evo. Ta blog je zamrl, ko sem dobila otroke in je zmanjkalo časa in energije zanj. Ampak prav zaradi otrok se zdaj vračam.

Pred leti smo se skupaj s tamalimi preselili v tujino. Tam nas je na začetku leta 2020, tako kot ves svet, covid ujel na levi nogi. Ampak oblast, šola in družba na splošno so se odzvali drugače kot doma. Žalostno je, ko se zaveš, da si vesel, da se tvoji otroci ne šolajo v domovini.

tl;dr: maske in testi niso noben bav bav in naše otroke ščitijo (+nesposobnost vlade na to dejstvo nima vpliva) aja, pa ne podcenjujte svojih otrok in ne delajte iz njih čustvenih invalidov

Maske

V državi, kjer živimo, maske na šolah na začetku epidemije sprva niso bile obvezne. Naša šola se je (skupaj s še nekaterimi) odločila ravnati drugače in takoj uvedla obveznost nošenja mask. Na hodnikih, v razredu, celo na igrišču. Za učence in učitelje. Nekateri starši so temu seveda nasprotovali, ampak pravilo je bilo uvedeno in držati so se ga morali tudi oni. Covid se je razširil po državi in na ostalih šolah je bilo kar nekaj izbruhov, medtem ko je stanje na naši in ostalih, ki so takoj uvedli maske, ostajalo stabilno. Sčasoma so zato maske začeli nositi na vseh šolah.

V šolskem letu 2020/2021 so tako moji otroci (najmlajši v prvem, najstarejši v četrtem razredu osnovne šole) skupaj s svojim sošolci v šolskih prostorih ves čas nosili maske, le da so na neki točki opustili maske zunaj, na šolskem igrišču. Nanje so se takoj privadili in niso imeli težav. Tudi njihovi sošolci ne. Nekateri starši so maskam močno nasprotovali in vodstvu šole pošiljali peticije, povezave na nesmiselne podatke o domnevnih škodljivih učinkih mask in podobno, ampak odločitev je ostala. Maske so ostale na obrazih, otroci pa v šoli. Medtem ko so bili otroci v Sloveniji približno štiri mesece doma oziroma se prosto družili z vrstniki in starimi starši ter pri tem izgubljali dragoceni čas resnega učenja, so pri nas hodili v učilnice in sledili rednemu pouku, njihovi starši pa so lahko nemoteno delali v svojih službah.

Tamali igrajo nogomet v klubu. Medtem ko so treningi v prenekaterem športu v Sloveniji odpadli, so naši lahko vadili – v majhnih skupinicah in zato samo enkrat na teden, da so se lahko vsi zvrstili. Pri tem so nosili maske. Tekem sicer ni bilo, so pa napredovali v tehniki, v gradnji ekipnega duha in spoštovanju trenerjeve avtoritete. Od septembra se je zaradi izboljšanja epidemioloških razmer režim spremenil, tako da zdaj lahko igrajo vsi skupaj, brez mask in se na tekmah merijo z otroki iz drugih klubov.

Testiranje

Moji otroci se na šoli samotestirajo vsak teden že od septembra. Če bi jim kdo omenil, da tega niso sposobni, da so premajhni ali da se bodo poškodovali, bi verjetno konkretno zazevali. V glavnem, ne oni ne sošolci pri tem nimajo težav. Postalo je čisto navadna rutina. Ker so se morali samotestirati tudi v klubu pred vsako tekmo, sem enkrat poskusila pomagati, pa je bil otrok sam hitrejši in spretnejši, kot bi bila jaz. Rutina.

Šola ima že od začetka šolskega leta objavljen protokol, kaj se zgodi, če je pozitiven eden ali več otrok v razredu, in se ga drži. Če je denimo v razredu pozitiven le en otrok, to šola sporoči pristojnim organom skupaj s podatki o sošolcih. Organ staršem vseh sošolcev po elektronski pošti pošlje odločbo o karanteni, v kateri je posebno izvzetje, ki določa, da otrok sme še naprej hoditi v šolo pod pogojem, da se tam s hitrim testom testira na 48 ur, nosi masko in gre po 6 dneh na test PCR (napotnica priložena odločbi). Izvzetje ne velja za obšolske dejavnosti.

Oblast

Ko so se na začetku epidemije ljudje uprli ukrepom, je oblast ukrepala zelo drugače kot v Sloveniji. Prepoved zbiranja in druženja je dobila izjemo – dovoljene so bile demonstracije. Ker je demokracija tako zelo pomembna (besede PV), je vlada omogočila ljudem, da so demonstrirali – proti njej.

Vlada ni vladala z odloki, ampak z akti, ki so prestali parlamentarno obravnavo.

Komuniciranje oblasti je bilo umirjeno, pomirjujoče, empatično, praktično uporabno in zanesljivo.

Cepljenje

Takoj, ko so bila cepiva na voljo, je vlada v naši državi bivanja sestavila strategijo cepljenja. Faze. Najprej najstarejši in zdravstveni delavci. Potem ranljivi (ločen seznam, informacije posredovali osebni zdravniki) in vzporedno ostali po starosti. Ministrstvo za zdravje je vabila pošiljajo na dom, ko smo prišli na vrsto. Dobili smo kodo, s katero smo se lahko prijavili na osrednji portal, kjer smo sami izbrali razpoložljivi dan in uro cepljenja v katerem koli cepilnem centru v državi po lastni izbiri. O tem, v kateri fazi je kampanja cepljenja, smo redno dobivali letake v poštne nabiralnike. “Prek vrste” se niso cepili ne politiki ne novinarji. Na vrsto so prišli glede na starost ali ranljivost, tako kot vsi ostali. Strategija je ostala od začetka do konca enaka.

Pod črto

Spremljam razmere v Sloveniji, besede ravnatelja, ki ne verjame v obstoj virusov, berem izjave učiteljev, da niso sposobni nadzirati samotestiranja otrok, berem cinične tvite predsednika vlade, občasno vidim nasmejano IG fotko najlepšega precednika, berem borbene izjave staršev, da gredo raje na okope, kot bi svojim sončkom nadeli maske ali nos popraskali s palčko, a bolnice se polnijo in ljudje umirajo, in samo zevam.

Bodisi so slovenski otroci najbolj nesposobni na vsem svetu, da si ne znajo s palčko popraskati po nosu in najbolj občutljivi na svetu, da precej omedlijo ob misli na nošenje maske, bodisi imajo prekomerno zaščitniške starše, ki jim ne zaupajo niti tako zelo preprostega opravila.

Razumem, da ne zaupate vladi. Iskreno ne razumem, kako ji lahko kdor koli še vedno zaupa. Ampak pomislite, kaj sporočate otrokom, če jim ne zaupate tako preprostega opravila, kot je samotestiranje. Če učitelji spodbujate nespoštovanje ravnateljevih odločitev. Če starši spodbujate objestno vedenje v učilnicah. Če se sami nespoštljivo vedete do učiteljev in ravnateljev, ki sledijo navodilom ministrstva. Če jih učite, da je pomembno samo njihovo hipno ugodje, na varnost ranljivih in skupnosti kot celote pa naj se požvižgajo. Kar se Janezek nauči, pa to. S takšnimi Janezi ne bo preprosto shajati. Niti vam ne.

Upam, da boste globoko zajeli sapo, odmislili vseprisotne fejstbukove čustveno nabite objave brez znanstvene podlage, se izvili primežu splošne psihoze, ki jo ustvarja ta vlada, razmislili o vsem skupaj, zlasti pa o prepolnih bolnišnicah, zdravstvenem osebju na robu moči, potrebah skupnosti, ne le ugodju posameznika. In boste ugotovili, da je ta hip najbolj racionalno otroku nadeti masko in mu pustiti, da si s palčko povrta po nosu. Še bodo priložnosti, da se boste borili za pravice svojih otrok. Ampak maske in testi koristijo tako njim kot družbi. Izberite drug okop.

Po Valentinu

Ljubezni ni več
Ljubezen je ena
Ljubezen v tebi
Nikoli izgubljena
Če je ne čutiš
Pobrskaj še malo
Objemi sebe
In srce bo spoznalo
Ljubezni ni več
Ljubezen je ena
Ljubezen v tebi
Nikoli izgubljena

Zadnje čase veliko poslušamo o naravnosti, o krizi identitete, ki sloni na besedah v predpisu, o ljubezni do otrok. Sklepam, da tisti #proti niso pedofili, ampak razumejo, da obstajajo različne vrste ljubezni. Ni povsem jasno, zakaj torej razmerja med ljudmi istega spola zmorejo videti samo v smislu seksualnosti. Malo manj kot o bavbavih, ki bodo poštenim in ljubezni polnim Slovencem menda kradli otroke in vnuke, se je govorilo o samem predmetu glasovanja.

Dame in gospodje, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D):

To je to. To je vsa podlaga žolčnih razprav, dragega referenduma, še malo bolj okrnjene podobe Ustavnega sodišča.

Pred dobrim mesecem sta praznovala 13. obletnico poroke. Ne morem verjeti, da je že tako dolgo, odkar smo množično podpisovali ogromno skupinsko čestitko. Ne, nista posvojila otrok (če bi jih, bi bila gotovo krasna starša). Sta preprosto človeka, ki se imata rada. Hvala za fotografijo, George.

No, tudi predsednik vlade države, v kateri preživim veliko časa, je poročen s svojim partnerjem, pa se svet ni podrl:

Posvojitve

Drži. Ker v Sloveniji otroka lahko posvoji samo poročen par in ker se bodo istospolni partnerji lahko poročili, bodo lahko kandidirali kot posvojitelji. Skupaj s trenutno čakajočimi 500 pari. Da bodo uspešni v tako hudi konkurenci in dejansko uspeli posvojiti otroka, bodo morali biti naravnost izjemni. In otrokom pri takih posvojiteljih ne bi nič manjkalo, pravijo psihologi:

Strašenje s tem, da bodo istospolno usmerjeni “posvajali naše otroke”, je dvakrat zgrešeno. Prvič, glej zgoraj. Drugič, predvidevam, da imajo goreči nasprotniki spremembe zakona sorodnike in prijatelje, ki bi v primeru (pa držimo pesti, da se to ne zgodi) smrti obeh staršev njihovih otrok bili pripravljeni poskrbeti zanje kot skrbniki.

Babica

Gotovo ena tečnejših oseb (ups) v kampanji #proti, pa je konkurenca kar huda. Babica, ki bi rada v primeru smrti obeh staršev svojega vnuka tega vnuka posvojila, mora biti izjemno, ampak RES izjemno grozljiva tašča. S posvojitvijo vnuka bi iz njega naredila svojega otroka in ga odrezala od polovice njegove družine. Njegova druga babica in dedek, tete, strici, bratranci, sestrične, vsi bi mu postali popolni tujci. Ker eni od babic ne bi bilo dovolj skrbeti zanj kot skrbnica, ampak bi ga rada poleg staršev (teoretično, ker seveda vsi navijamo, da bosta starša preživela stare starše, sploh take) oropala tudi polovice njegove družine. Če bo to gospe pomenilo kaj več: vnuk ne bi ničesar dedoval po drugem paru starih staršev. Oziroma če bo tole bolj zaleglo: kaj, če bi njenega vnuka posvojila njegova druga babica in od tedaj njen vnuk ne bi bil več njen vnuk? Postal bi ji tujec. Cel žur, ha?

Lažni razkoli

Pri vprašanju porok istospolno usmerjenih parov ne gre za razkol med verujočimi in neverujočimi, čeprav se poskuša prikazati tako delitev (in vladati?). Med verujočimi so zagovorniki enakih pravic in med neverujočimi se zlahka najdejo tudi homofobi. Prav tako ne za delitev na levico in desnico. Tudi ne za delitev mestno/podeželsko. Gre preprosto za vprašanje: ali ste zmožni empatije? Se lahko vživite v kožo drugačnega? Če je odgovor da, si lahko tudi predstavljate, kako bi si v tisti koži želeli, da bi se do vas obnašala okolica. In kako težko bi vam bilo, če bi vas okolica zaničevala zaradi osebne okoliščine, ki jo lahko nadzorujete približno tako dobro kot barvo svoje kože.

Svoboda

Fascinantno je, kako si prav tisti, ki so jih polna usta liberalizma in svobode, jemljejo pravico določati drugim, kako naj živijo. Nam gre samo za otroke, pravijo. Če drži, naj se ukvarjajo z njimi. Z otroki, mislim. Živijo in pustijo živeti. Ljubijo in pustijo ljubiti. In tisti hip, ko opazijo kakršno koli zlorabo otrok, naj ukrepajo. Pa če je otrokov starš homo ali hetero. Argument, da je zloraba že dejstvo, da otroka vzgajata dve osebi istega spola, pač ne vzdrži nobene presoje. Lahko je mnenje, ampak brez podlage.

Ne bom več mož/oče/žena/mama + uničenje družine

Pri tej tezi vedno zazevam. Resno? Kako zelo nesamozavesten moraš biti, da svojo identiteto črpaš z lista papirja? Ne boš več oče/mama svojim otrokom? Jih boš naslednji dan kar pustil na cesti? In kako strašansko šibak, da te je strah, da bo zaradi nekaj poročenih istospolnih parov tebi razpadla družina? Aja, ne tebi, drugim? Komu, točno?

#ZA ljubezen

Čas je za. Lepo je, če se imata dva človeka res rada. Ne glede na to, katerega spola sta. In svoboda bi se morala končati šele na točki, ko ogroža svobodo drugega. Zakonska zveza dveh moških ali dveh žensk ne ogroža nikogar. Kvečjemu koristi poročni industriji (hej, ustvarja nova delovna mesta). Bodimo veseli za vsak par in držimo pesti, da bosta res dobra partnerja, da bosta skupaj uživala in si v oporo v težkih obdobjih, ki so neizogiben del življenja. Ne določajmo drugim, kako naj živijo, da ne bodo tretji nam.

 

 

Everyone seems to have an opinion on Greece these days, don’t they? Those living there, expats, journos, heads of state, people who vacation in Greece and those who’ve seen pictures of the country. In history books, at least. And of course great minds of our time in the fields of economy, political sorta science, philosophy. I’d hardly like to be left out of such a beautifully rainbowy group, so here goes.

First of all, I don’t live in Greece and have not been in the country in years. I try to keep that in mind. My perception of the situation is based on what I read and see televised. From here, guys, there seem to be no winners, either existing ones or showing promise of gaining such status in near future.

If not so long ago you’d have found me rooting for the current Greek government, the referendum posing a question about a deal that has meanwhile expired, in which not all Greeks can vote but only those present in the country on the day that was announced a week ahead, puts me off. Badly.

To my mind, had the Greek government truly wanted a show of democracy, the referendum should have been set to take place at a later date, pose a meaningful question and involve a series of prior debates. Oh, and allow all citizens to vote, even those who might be out temporarily or might not have been living there for a length of time. Why should expats have a say, you say? They are citizens and they can vote in national elections, why not on a crucial issue as this may be. Here’s your ball back… Why should nongreeks campaign? Either way, that is, not just the way you may not be keen on.

Instead, what seems to be taking place is an emotional roller coaster where even not so subtle references in this nonferendum to the oxi day, Mussolini and a military ultimatum are fair game.

On the other hand the harder-than-rock position by the ice lady comes across as equally deploring. The point of negotiations is to have concessions on both sides, isn’t it? Germany was once on the receiving end of extensive help when in dire need. Uncool to be this hard when it’s time to help others. Also, any declared Christian politicians in this story might want to search their souls and write off all interest. Charging an interest used to be considered quite sinful, wasn’t it. Time to get in touch with the old ways. Enough with the cherry-picking, guys. Goes for all of you.

It’s particularly interesting and at times unnerving if somewhat understandable, that the great nonmusical pop stars out there are saying things like “the creditors don’t need their money” and rallying or writing letters of support for the what-exactly-are-they-voting-on event. They won’t be living in Greece anytime soon, will they? And if it’s not a deal they want, but a new world order, they should be completely honest about that in the campaign as well. Knowing that new world orders are hard to come by peacefully. Oh, and move to Greece and get paid in drachma should it come to that stage.

Could you please focus on striking a deal? Arm-wrestling, changing ones mind every few hours and straightforward lying that’s too obvious even for a complete outsider to miss are hardly constructive. Same goes for not giving an inch.

There is no Wall and there are no Others in this game.

(vir: Strips Journal – iznajdba humorja: olje in ogenj)

Z zanimanjem berem razmišljanja na temo neodgovornih Charlijevih karikaturistov.

Bodi raje (vstavi ime)

Po kakšni logiki naj bi podpora svobodi izražanja ene skupine ljudi izključevala podporo svobodi izražanja neke druge osebe ali skupine?

Hinavci na shodu

Na shodu pod #jesuischarlie je bil cel kup svetovnih voditeljev, katerih države ne slovijo po spoštovanju svobode govora. Mhm. In ste videli Charlijevo karikaturo na temo shoda? Jo razumete? Plus: če so bili tam oni, preostala množica ne šteje več?

Kaj pa križarji? Pa inkvizicija? Itd.

Ok, ugotovili smo, da je najbrž katero koli religijo mogoče zlorabiti kot izgovor za nasilje in pobijanje. Nič posebej novega. Kako lahko dejstvo, da je mogoče zlorabiti tako krščansko vero kot islam (ali kako tretjo idejo), kakor koli vpliva na obsodbo konkretnega poboja? Ali celo najde povsem razumljive vzroke zanj? Mimogrede, ločitev cerkve in države je bila verjetno uvedena z razlogom. Ža sama misel, da je šlo za napad iz verskih razlogov, je žaljiva do vseh nemorilsko naravnanih muslimanov. Šlo je za teroristični napad. Vera je tu lahko samo močno zgrešen izgovor. Kot pravi brat zelo javno umorjenega policista muslimana; islam je religija miru in ljubezni.

Charlie Hebdo je nekoga odpustil zaradi antisemitske opazke

Ta mi je bila najbolj zanimiva. Saj nisem njihova odvetnica in tudi, če so ga, to v ničemer ne spremeni nesmiselnosti umora starčkov s svinčniki, sem pa zastrigla z ušesi. Hm, res hecno. Stric gugl je našel Affaire Siné. Če prav razumem, je stvar taka. Jean Sarkozy, že pri 22 letih funkcionar v očetovi (ja, Nicolas) politični stranki, se je kanil poročiti s premožnim židovskim dekletom. Še en starejši gospod z vzdevkom Siné, je v karikaturi navrgel, da se namerava Jean zaradi bogate dedinje spreobrniti v židovsko vero. In končal s stavkom: Ta mulc bo v življenju še daleč prišel!

No, Jean se je poročil, spreobrnil se ni, takratni šef Charlie Hebdoja pa je Sinéja odpustil, ker naj bi bilo namigovanje na povezavo med židovstvom, denarjem in uspehom čisto preveč antisemitsko. Morda se bo tudi vam zdelo zabavno, da je bil eno leto pozneje taisti sin francoskega predsednika kot 23-letni študent (ki je ravno ponavljal drugi letnik prava, potem ko je že ponavljal prvega) izbran za mesto šefa razvojne agencije največje francoske poslovne četrti, kjer naj bi upravljal letni proračun, krepkejši od milijarde evrov. Očitki nepotizma so na koncu vendarle preprečili Jeanovo šefovanje. Ali je bil Siné iz kolektiva, ki ni bil brez židov, odpuščen zaradi antisemitizma ali zaradi antipredsednikovsinizma, seveda ne vem. V vsakem primeru je bilo narobe, kar je ugotovilo tudi sodišče, ki je Sinéju dodelilo skupaj 90.000 evrov odškodnine. Je res treba poudariti, da je vprašanje rešilo sodišče in ne orožje?

Šef Charlie Hebdoja, ki je odpustil Sinéja, je kmalu zatem postal šef radia France Inter, ki je del francoskega nacionalnega radia. Predsednik države je bil še vedno Jeanov oče, ampak to najbrž ni igralo nikakršne vloge. Še leto pozneje je bila na taisti radijski postaji ukinjena satirična oddaja, ki z oblastjo (ja, še vedno isti predsednik) ni ravnala v rokavicah.

Da so elementi satire v tej zgodbi še ljubkejši, je fino vedeti, da je publikacijo, ki je bila Charliejeva predhodnica, pokopala močno nespoštljiva karikatura ob smrti nekega drugega predsednika. De Gaulla.

Zakaj niste bili glasni, ko (vstavi)

Že če pogledamo Sinéjev primer, je treba vedeti, da ni minil neopaženo. Govorilo in pisalo se je. Tudi o Sašu Hribarju se je in se bo. In še o kom. Zakaj zaradi njih ni bilo enako močnega odziva? Resno vprašanje? Errrrr…. ker so vprašanja reševali na sodiščih in jih nihče ni pomoril?  Mimogrede, Philippe Val ni več šef radia (gre pa kdaj k Sarkoziju na kosilce).

Sploh ne gre za svobodo izražanja

Zanimiva teza je, da pri vsem skupaj sploh ne gre za svobodo izražanja. Da so ljudje preprosto prizadeti, ker je bila skupina ljudi umorjena. Kakšen odziv bi pričakovali, če bi pobili recimo skupno pedofilov? Enako močan?  Šlo bi za enako nesprejemljivo dejanje. In pravna država bi ga preganjala enako – kot umor. In ne, ne bi bilo hinavsko od ljudi, če se na čustveni ravni ne bi odzvali enako. Obratno. Hinavsko bi se bilo pretvarjati, da čutijo enako. Ljudje se s charlijevci lahko poistovetijo. Če niste opazili, so med podporniki mnogi, ki so bili deležni njihove ostrine. Niso se poistovetili s tem, kar so charlijevci pisali, ampak s tem, da smejo pisati, kar želijo, dokler ne gredo čez mejo, ki jo ugotavlja sodišče.

Tito

Zdi se, da v Sloveniji noben razmislek o kakem malo obširnejšem vprašanju (ok, tudi o čem malenkostnem) ne more mimo omembe vojne, ki se je menda končala pred 70 leti, še manj mimo povojnega obdobja. Pravkar sem prebrala besedilo o Charliju, ki omenja Dražgoše, recimo. Pa se pejmo. Nekoč se ni smelo karikirati Tita. Kdo bo izbral like, iz katerih se ne bo dovoljeno norčevati v prihodnje? Mimogrede, Ali Žerdin je v sobotki v res odičnem tekstu spomnil, da je britanska vlada sprva prepovedala predvajanje Chaplinovega Velikega diktatorja. Da se ne bi po nepotrebnem spuščali v konflikte s Hitlerjem. Ob dokončanju filma so na London že padale bombe in film so le vrteli.

Charlijevce so ubili, ker so se jim nekateri zaradi njih smejali. Za moč s silo utemeljene avtoritete je malokaj tako zelo nevarno kot smeh. In zato se je treba iz tistega, ki se začne jemati tako blazno(!) resno, da se mu zdi smejanje njemu samodejno kazniva reč, šaliti pogosto in glasno.

Dobra novica (za nekatere)

Se pa vsaj zdi, da je v primeru jezikanja vseeno bolje, da je storilec ženska. Jupi!

 

Satira
SSKJ: delo, ki na oster, zbadljiv način prikazuje resničnost, življenje.
Dostojevski približno takole: Tragedija in satira sta sestri, ki hodita z roko v roki. Ime obeh skupaj je resnica.

Nisem Charlie. V resnici občasno berem njihovo račjo konkurenco. Me je pa novica o pokolu v Parizu močno prizadela. Dolgo sem razmišljala, zakaj, ampak še nimam popolne razlage. Kot so zapisali canardovci: “cet état de choc qui est aussi un choc d’Etat”. Svoboda izražanja mi veliko pomeni in zelo slabo se odzivam na ustrahovanje.

Ravno dobro sem začela premlevati, zakaj natanko mi je stvar prišla tako do živega, ko se je oglasil kup ljudi, pametnejših od množic, ki so v en glas blejale #jesuischarlie. Tistih, ki so ob morebitno obsodbo pokola hitro dodali kak ampak. Ampak karikature so bile žaljive. Ampak zahodne sile imajo dolgo zgodovino grozovitih dejanj na vzhodu. Ampak nihče ne brani karikaturistov, ki so morali svoja dela umakniti, ker so bila žaljiva do drugih veroizpovedi (pustimo ob strani, da jih nihče ni šel umorit) … V glavnem, prišli so do epohalnega spoznanja, da so vprašanja tega sveta kompleksna.

Super je biti neovca, ampak dragi moji, občasno ima tudi večina prav.

Akcija-reakcija

Ja, drži, vsaka akcija načeloma izzove reakcijo. Ampak reakcija na žaljivo karikaturo je v naši družbi tožba z odškodninskim zahtevkom. Nobena žalitev ni vredna smrtne obsodbe. No fucking ifs or buts.

Karikature so bile žaljive

Ste si karikature pogledali? Jih poskušali razumeti? Satira hodi po meji dobrega okusa, drugače je precej dolgočasna. Brez osti satira preprosto ni satira. Na zadnji naslovki je imel Charlie Hedbo narisanega vodjo teroristične organizacije, ki (najbrž ob novem letu) nagovarja množice. V oblačku piše, da jim želi “Predvsem pa zdravja”. Povejte mi – do koga natanko je žaljiva ta karikatura? Po napadu na uredništvo z molotovkami so objavili naslovko, na kateri sta Charlijev karikaturist in musliman v mastnem poljubu, s pripisom “ljubezen je močnejša od sovraštva”. Se vam to zdi žalitev, vredna smrti? V primerih, ko so risbe morda res presegle meje smešnega, glej prejšno točko. No fucking ifs or buts.

Zločini zahoda

Pogosto prebrana teza je, da so zahodne sile v preteklosti na vzhodu zagrešile številne zločine in tudi dandanes niso brez greha. Povsem verjetno do neke mere drži. In ja, vsako vprašanje je kompleksno. Ampak stari karikaturisti niso na vzhodu ubili niti enega človeka, če že slučajno ni kdo krepnil od smeha, in tudi tja niso napotili nikakršne vojske. Še več. Ravno toliko kot iz oboroženih mož v goratih zavetjih so se delali norca iz tistih, ki so nadnje pošiljali svoje oborožene sile in molijo h kakemu drugemu bogu. Ker satira.

Treba je razumeti

Seveda. Vedno je pametno razumeti vzroke in povode dogodkov okrog nas. Zgodovina je kar pripraven pripomoček. Kdor razume, kako je katera koli risba lahko vredna nasilne smrti, naj se javi. V psihiatrični ustanovi.

Kdor pomisli, da je umor starega karikaturista (mimogrede, Cabu je bil star 76 let, Wolinski 80) logična posledica dejstva, da je bil ta nevljuden do muslimanov, zelo verjetno zagreši globoko razžalitev tiste ogromne večine pripadnikov dotične vere, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi zaradi njim neslane šale koga umorili.

Neznosna družba, v kateri (menda) živimo

Popolna družba ne obstaja. Vse, ki vijejo roke nad stanjem v naši družbi in tistih, ki so nam geografsko ali politično bizu, pa velja spomniti, da še pred nekaj desetletji (pljunek v morju človeške zgodovine) ženske v Švici niso imele volilne pravice, temnopolti v ZDA so bili drugorazredni državljani, homoseksualnost pa so v Veliki Britaniji zdravili s kemično kastracijo. Pravice in svoboščine, ki se nam zdijo danes tako prekleto samoumevne, so daleč od tega. Vsaka od njih je bila priborjena in to ne zlahka. Žalitev vsem, ki so nam izborili svobodo izražanja, bi bila, da bi samocenzurno pokleknili pred vsakokratnim potencialnim užaljencem z orožjem. Vedno je lahko še bolje in prav si je prizadevati v taki smeri, ampak do cilja boljše družbe ne bomo prišli z opuščanjem že priborjenih svoboščin.

Svoboda izražanja

Ne pomeni pravice do razžalitve, je pa pomembna kategorija, ki ji je nevarno postavljati meje. Njene meje se ne določajo s strelnim orožjem, ampak na sodišču.

Kakšen se vam zdi do zob oborožen mladenič, ki je prepričan, da bo cel car, mislim kalif, in na veke vekov opevan, celo deležen neslutenih užitkov v onostranstvu, če bo ubil  80-letnika, katerega najmočnejše orožje je svinčnik? Težko bi vam zamerila, če bi se vam zdel en mičken smešen.

Živimo v času, ko nekateri karikaturisti opozarjajo na nujnost politične korektnosti. V času, ko se zdi, da slovenski reper opozarja, da je treba paziti na besede, da ne bodo preveč žaljive. Ne jemljejo nam svobode. Ustrahujejo nas v to, da si jo jemljemo sami. Ha ha ha! (Ne, res ni smešno.)

---

Baba je jezikala in jih je fasala. Sama si je kriva, pravijo nekateri. Vedela je, da bo dobila batine, če bo stegovala jezik. Mar bi bila tiho, pa se ji ne bi nič zgodilo. Zato naj zdaj da gmah in naučeno lekcijo upošteva v prihodnje. Gotovo tako razmišlja marsikdo, hvalakateremukoližebogu pa tak ni konsenz družbe, v kateri živimo. Komur ta družba ni všeč, lahko to glasno pove, brez bojazni, da bo zato strpan v zapor … ali da ga bodo za veke vekov utišali, ker je rekel kakšno neslano čez velikega vodjo. Ni v vsaki tako. Tudi v tej ni bilo.

Strah.

Med najbolj dojemljivimi skupinami za vcepljanje strahu s(m)o gotovo novopečeni starši. Naravno (zadnje čase nadvse priljubljen koncept) je, da nas je za otroke strah. Dokler se ti ne rodi otrok, na neki ravni najbrž sploh ne veš, kaj pravi strah je. Priznam, tudi meni je naravnost grozno vsakič ob zabadanju igle.

Domnevni podporniki svobode odločanja, ki večinoma (res ne vsi) izpadejo zgolj hujskači proti cepljenju, brezsramno širijo neresnice o cepljenju, cepivih in tem, kako (ne)nevarne so otroške bolezni, proti katerim se cepi. Prav ljubko je, kako radi se skrijejo za izmišljene profile. Anonimni, na videz neanonimni in javni imajo nekaj skupnih potez. Če jih kdo vpraša o dokazih o smrti otrok (ali avtizmu) zaradi cepiv, se gredo igrico “ve se”, “lahko bi ti navedel dokaze, pa ne bi verjel”, “dokazi obstajajo, a jih medicina sistematično prikriva”, “imam prijateljico, ki ima prijateljico …” Itd.

Nihče ne trdi, da cepiva ne morejo imeti in nimajo stranskih učinkov. Večinoma gre za povišano telesno temperaturo ali zatrdlino na mestu vboda, pojavljajo pa se tudi močnejše reakcije. Nisem ne pediater ne imunolog, zato se pri režimu cepljenja zanašam na tiste, ki so. In ne, to se mi ne zdi naivno, ampak racionalno. Mimogrede, tudi kis uporabljam samo pri kuhi, pranju perila in včasih kot čistilo. Okrog hiše ga ne polivam.

Ob vsem spoštovanju do staršev otrok, ki so morali gledati otroka trpeti po cepljenju, se zdi neverjetno predrzno vztrajanje anticepilskega kulta (kako drugače naj rečem skupini ljudi, ki živi v svojem kozmosu, ne prenese zunanjega vpliva in veruje v svoj prav brez podlage v dokazih?), da otroške bolezni niso nevarne. Pravkar mi je nekdo razložil: “Ko so uvedli cepiva niso več smeli u kartoteke pisat da so to ošpice, in smo dobili 5.infekcijsko bo, adenoviroze itd.” Dan pred tem sem slišala, da ošpice v 21. stoletju še nikogar niso ubile. In podobne dezinformacije, ki jim v krogu kulta vsi kimajo, da se medsebojno utrjujejo v veri. Morebiten dokaz, ki se ne sklada z njihovimi predstavami, je viden kot zavajanje zarotnikov v medicinski stroki in farmacevtski industriji. Ko v polni dvorani pasje razstave za ošpicami zbolijo samo necepljeni in nepolno cepljeni, oni to predstavijo kot dokaz o nedelujočem cepivu. Logika odpove na celi črti. Ampak v kozmosu enakomislečih deluje.

Težko je verjeti, ampak ljudje se o cepivih in cepljenju izobražujejo (pohvalno) na predavanjih osebe, ki domnevno verjame, da med nami živijo vesoljci. Mislim, plazilci. (Več tule – pa še vedno upam, da gospa ne razmišlja tako, ampak piše scenarij za sci fi.) Spet – v zaprtem kozmosu se še tako odpuljene ideje zdijo povsem logične in racionalne. Samo čakam, da bodo mamice iskale kakega okuženega  ošpicami ali oslovskim kašljem, da se jim bo otrok naravno prekužil. Težko me še kaj preseneti. Sploh po tem:

Hvaležni za ošpice

Neki osebi, ki je tudi sicer vztrajno in dosledno svarila pred cepivi, ni bilo nerodno v skupini prek 8.300 staršev, večinoma mam, napisati naslednjega:

Hvaležni za ošpice. pic.twitter.com/c9BTgIiJXO

— Alenka Unk (@drfilomena) November 28, 2014

 

V debati v zvezi s to izjavo sem tudi izvedela, da ošpice v resnici sploh ne bi bile nevarne, če bi starši pravilno ravnali. Se pravi, visoke vročine se ne sme zbijati, zato da narava lahko opravi svoje in virus izloči iz telesa. In potem je vse ok. Ošpice so takorekoč neka brezvezna bolezen a la prehlad, proti kateri farmacevtska industrija prodaja cepiva, ki so daleč nevarnejša od bolezni same. Če se postreže podatke o umrljivosti pred cepivi, je odgovor, da sodobna medicina bolje zdravi in otroci zato ne umrejo. Mar ni presunljivo to selektivno zaupanje v sodobno medicino? Priklon.

Ta tip razmišljanja sploh ni osamljen, ampak v agresivnosti nekaterih proticepilcev, ko izpade, da v Sloveniji proti cepljenju niso 3 odstotki, ampak najmanj 50 odstotkov staršev, se zdi dovolj sprejemljiv za obelodanjenje v široki skupini prek 8.000 članov. Zato sem se ga odločila pokazati zunaj nje in sličico objavila na Twitterju. Brez imena veleuma, ki jo je sproduciral, brez slabšalnih pripomb, brez kletvic. Samo misel samo. Naj jo vidi svet in razmisli o njej. O, lej, zunaj mikrokozmosa se taka misel zdi …  recimo temu tako izjemna, da je o njej pisalo Delo (tule). No, seveda sem letela iz skupine, kot sem bila dolga in (pre)široka (po treh otrocih priznam, da še nisem čisto v formi, ups). Brez opozorila in brez možnosti, da razložim, zakaj se mi jo je zdelo vredno izpostaviti. Ne osebo, ki jo je zapisala, ampak misel samo. Toliko o svobodi. Nisem izpostavila nobene mamice, delila nič osebnega, nisem škodila nobenemu posamezniku v skupini, kjer sem, kolikor je čas dopuščal, konstruktivno sodelovala zadnja štiri (4) leta. Delila sem misel, ki jo imajo mnogi za povsem legitimno in jim je ni nerodno posredovati obširni skupini mladih staršev. Če imajo tako reakcijo na dejstvo, da jo vidijo drugi, bi se morda morali zamisliti, zakaj je temu tako.

Naravno

Naravno je, da otroci niso cepljeni, da zato zbolijo za otroškimi boleznimi in da nekateri umrejo, drugi trpijo posledice vse življenje. Naravna selekcija. Naravno je v tem primeru precenjeno. Se vam ne zdi? Je pa res, da imajo tisti, ki bolezni preživijo, močan imunski sistem. Ne zato, ker so bolezen preživeli, ampak so jo preživeli, ker imajo močan imunski sistem. Jupi. Nikomur ne privoščim ne ošpic ne močne reakcije na cepiva. Upam, da globoko v sebi, če že ne prek tipkovnice, tudi nihče drug v resnici ne.

Svobodna misel

Močno podpiram svobodno razmišljanje, skepso (tudi o cepljenju in cepivih!) in širjenje meja znanega. Ampak za debato so potrebni argumenti, ki se ne razblinijo v nič ob prvem stiku z dokazi. Naj živi svobodna misel, ki se ne ustraši sama sebe, ko jo vidi svet.

Kot še marsikdo se tudi jaz nisem zavedala pomena arhivov za blagostanje naroda in svetlo prihodnost deželice, stisnjene med s tanjšajočo se zaplatico zelenega snega obložen vršac in še ne razdeljeno morje, v katerem se ribe in patruljni čolni ne menijo kaj dosti za načela mednarodnega prava. Zaskrbljeno sem spremljala poročanja o naraščanju brezposelnosti in ja, pospešenem odhajanju mladih izobraženih Slovencev v tujino. Kje sem mogla vedeti, da je v resnici bistvenega pomena nek predpis o shranjevanju gradiva in omogočanju dostopa do njega. Ampak tako je. Izjemno pomembna reč, o kateri se ima ljudstvo izjasniti na referendumu1.

Kot zavedna volivka in glasovalka sem pridno prebrala gradivo iz poštnega nabiralnika. Novela tega predpisa se zdi ena tistih strokovnih zadev, ki so zanimive približno toliko kot spolno življenje žuželk in neke x reklame pred stotimi leti.

Na prvi pogled ni tam nič nenavadnega, zato sem se malo pozanimala pri gorečih nasprotnikih zakona, ki naj bi zapiral arhive. In ko sem za odgovore pobarala še zagovornike zakona, je bila igrica ping ponga na tviterjih skoraj zabavna2.

Pri precej specifičnem predpisu, v katerega se prav gotovo ne bo poglobil omembe vreden delež volilnih upravičencev, lahko verjamem stran(k)i, ki arhive obvlada tako dobro, da je iz dveh izvirnikov sposobna pomotoma sčarati tretjega, ki slučajno škodi političnemu nasprotniku, ali pa ministrstvu, ki je novelo menda pripravilo med drugim na pobudo informacijskega pooblaščenca in varuha človekovih pravic.

Če prav razumem, po starem zakonu dokumenti z občutljivimi osebnimi podatki sploh niso bili dostopni, zdaj pa bodo dostopni, vendar bodo ti občutljivi podatki skriti. Konkretno:

Novela zakona naj bi tako omogočila prost dostop do bistveno večjega dela (75 % namesto 5 %) arhivov nekdanje Službe državne varnosti (naslednice še pred njo preminule Udbe, ki se nam zombijevsko prikazuje še dandanes). Tudi ostali odgovori vladne strani so zanimivi. Če odmislim uporabo žmohtnih izrazov krvniki in rablji, ki me na strani proti ne prepriča v strokovno trdnost argumentov in kaže na malenkost neutrjeno razumevanje univerzalnosti človekovih pravic, je tisto, kar med omenjenimi odgovori na spornost anonimizacije najbolj izstopa, gotovo:

“Publicista Omerza in Leljak, ki izpostavljata ta argument, pa imata poleg vsega odločbo o svobodnem dostopu do originalov arhivske komisije  in ju anonimizacija ne zadeva.”

Blago sem zazevala. Pa ti?

Nedržavotvorno zehanje ob premlevanju problematike sem prekinila s čim drugim kot kovanjem nove teorije zarote. Zakaj bi ta užitek prepuščala vsem drugim. Glede na to, da pri najbolj zlajnanih razlogih proti noveli pri najboljši volji ne najdem kakšnega res utemeljenega, se izganjalci udbašev proti njej morda borijo iz kakega čisto tretjega razloga. Aha!

Površno branje novele pokaže, da je v njej tudi nov mini člen, ki se glasi:

50. a člen

(gradivo političnih strank)

(1) Dokumentarno gradivo političnih strank, katerih poslanci so bili izvoljeni v Državni zbor Republike Slovenije in ki ima lastnosti arhivskega gradiva, stranke same v sodelovanju s pristojnim arhivom odberejo iz dokumentarnega gradiva. To gradivo ima v skladu s tem zakonom status zasebnega arhivskega gradiva.

(2) Politične stranke iz prejšnjega odstavka morajo zagotoviti hrambo svojega arhivskega gradiva v skladu s tem zakonom ali pa ga neodplačno predati pristojnemu arhivu, ki ga je dolžan prevzeti.

(3) V primeru spojitve, razdružitve ali pripojitve politične stranke iz prvega odstavka tega člena mora stranka predati arhivsko gradivo pravnemu nasledniku, v primeru prenehanja pa pristojnemu arhivu.

Teorija zarote, ki seveda nima nobene osnove in to tudi takoj prizna. Morda ima kaka parlamentarna politična stranka arhiv, ki ga ne želi kazati neposvečenim?

V glavnem, sklep je jasen. Če glasuješ za ali če ne greš glasovat, si zakrknjen star udbaš ali pa njegova reinkarnacija. Če glasuješ proti, si zaveden Slovenec, ki ve, da nam iz ozadja vladajo Murglje in pripadniki leta 1966 preimenovane tajne policije. Morda bi bilo drugače, če bi pred nekaj desetletji posneli film o Janezu Vezi. Mislim, Obveznici. Ampak to so samo moje domneve.

Čin!

---

 

Popolnoma off topic: Te opombe so res kulske, kot sem se spomnila ob poslušanju Apparatusovega podcasta z Jonasom.3

1. Proti pisanju tega bloga se je zarotilo vesolje. Vedno, ko sem se ga nameravala lotiti, je kaj prišlo vmes. V zadnji uri mojster, ki je prišel zamenjat krepnjeno glavno varovalko, za njim mojster, ki je prišel povedat, da ni zadovoljen s prepleskanim stropom na balkonu in pride popravljat po malici, enkrat zdajle pa naj bi se oglasila patronažka. Ampak se ne dam. Trije odstavki, pa trije odstavki. [↩]
2. Malo je hecno gledati, kako si dva TW profila pošiljata slikici ZA in PROTI. Tako romantično. [↩]
3. ampak target=_blank, sori [↩]

Ste kdaj slišali za busha žabice? Jaz tudi šele pred nekaj meseci.

Začnimo pri začetku. Neposvečeni morda ne veste, ampak na Facebooku med drugim obstajajo skrajno skrivne skupinice staršev otrok, rojenih v posameznem mesecu posameznega leta. Če smo odkriti, so članice v veliki večini njihove mamice. In prav v eni teh skupin smo se pred kratkim naučile, da se niti v tako majhnih, skrbno skritih območjih, kjer se delijo precej intimne zadeve, človek ne more prepustiti občutku varnosti.

Taktika

Mamica XX je veliko vedela, rada pomagala z nasveti, pogosto komu tudi kaj malega podarila. Tu pa tam pojamrala o zdravju svojih otrok, da so se simpatije utrdile. Potem je povedala za super ugodne variante nabave busha žabic. To so luštne bombažne elastične dolge hlače, ki imajo zadaj ljubke motive živali ali risanih junakov, tako da so plazeči se malčki in kobacavi kobacajčki še toliko prisrčnejši, ko razkazujejo male pozibavajoče pandice, levčke, žabje prince in kar je še tega.

Potem je na vrsto prišlo zbiranje naročil za najmanj tako ugodne kose blaga, ki se navežejo na kuhinjske stole, da potem malčki v njih lahko sodelujejo pri obedu brez posebnega stolčka. Da neskončno ugodnih nalepk sploh ne omenjamo! Temu nisem več sledila, ampak predvidevam, da je šlo za stenske nalepke, ki naj bi krasile otroške sobice naše mladine.

Pa jih ne bodo.

Otroci so na prvem mestu

Naročila so bila pobrana konec avgusta in punce s(m)o veselo nakazovale denar. Opozorjene, da se dostava s Kitajske lahko zavleče. Najprej do enega datuma, potem do drugega, potem do tretjega. Ob rastoči nervozi glede naročil so se začele kopičiti zdravstvene težave otrok mamice XX in če je katera kaj spraševala o trenutnem stanju naročila, je bila označena za brezčutno zlobnico, ki ne razume, da so otroci na prvem mestu.

Nakar so žabice baje prispele. V Evropo. Potem menda celo v Slovenijo. Potem naj bi carinski postopki trajali neskončno dolgo. Potem so bili otroci spet bolni. Potem se je razvedelo za nekaj njenih neporavnanih dolgov do članic skupine. Potem je zunaj pritisnil mraz, mamicam pa zavrela kri. Ma kakšne debate o tamalih, prehrani, negi, boleznih. Skupina se je v hipu prelevila v manjšo detektivsko operacijo z imenom kje so buše. Ni fino nategovat druščine, v kateri so menda tudi policistke in kriminalistke. Sampovem.

Razplet

Po dveh dneh obupnega zapletanja vozla o prispelih in zaradi napak nazaj na Kitajsko poslanih žabah, ki je bil na koncu tako trd, da bi še Aleksander obupal, in vrnjenega denarja nekaj mamicam, se je izkazalo, da je bil zbrani denar takoj porabljen za plačilo davčnih obveznosti mamice XX. Nekaj žabic je baje celo bilo dejansko naročenih in so prispele, ampak nam niso na voljo. Ker bodo brez težav prodane po 2x višji ceni?

Denar še ni bil vrnjen vsem opeharjenkam, ampak naj bi bil kmalu. O cunjah-stolih in nalepkah ne duha ne sluha. Ne informacij. Mulariji pa na vrat na nos kupujemo žabice in lovimo zadnje kose po trgovinah, kjer so bile najlepše in tiste po najugodnejših cenah davno razgrabljene. Pri tem si punce med seboj pomagajo, povedo, kje je kaj na voljo in ja, še vedno kdaj založijo ena za drugo.

Ne glede na to, ali je mamica XX od začetka nameravala nategniti skupino, ali naš denar porabiti kot brezobrestni kredit, ali se je zaplezala in se ni več znala izvleči, ali pa kaj četrtega, se mi zdi prav, da vsaj orišem to zgodbo v opomin, da žal tudi v tako intimnem okolju, kot so skupine mladih mamic, velja, da če je videti predobro, da bi bilo res, nekaj pač smrdi.

Janez Menart: Bela pravljica

To poskušam povedati že ves čas. Janezu Menartu je uspelo. Hvala.