Pred nekaj dnevi sem v drugem blogu brala prispevek o zvestih psih in zahrbtnih mačkah, ki se je končal s srce parajočo fotografijo razmrcvarjene ptičice, ki ji je zlobna muca uničila gnezdo. In znova sem se zamislila nad dvojnimi merili, ki jih ljudje vse preradi uporabljamo. Pasti posploševanja in predsodkov so močno zagozdene na vseh poteh, ki jih ubiramo. Nisem si mogla kaj, da ne bi razmišljala o tem, kaj bi tisti, ki so se zgražali nad hudodelstvom kosmate lovke, storili, če bi videli človeka v stiski.

Scena izpred nekaj tednov. Ljubljana. Lepo vreme. Počasi se večeri. Prav prijetno je zunaj posrkati pijačo v dobri družbi. Težko se je izogniti raznim vsiljivežem. Prosijo za denar, na mize tlačijo fotografije z žalostnimi zgodbicami, prodajajo šopke. No, nek starejši gospod pa se je zelo želel pogovarjati z mladimi dekleti. Nič nasilnega, neprijaznega. Pač hotel se je pogovarjati. Dolgo. Bil je v napoto. In glej si ga vraga, slučajno je bil paden po tleh, da mu je kri tekla iz ušesa, ni mogel hoditi in je ob vsakem gibu glasno stokal. V bližnji ogolici je bilo najmanj sto ljudi. Storili so en velik nič. Odvržen na bližnji zidek je obležal kot vreča krompirja, ki je občasno iz sebe spustila milo prošnjo, naj ga že kdo ubije. Poklicala sem rešilca in čakala ob njem. Pridružil se mi je univerzitetni profesor iz tujine. Kasneje še znan slovenski igralec. Še kasneje njegova prav tako znana kolegica. Oba sta gospodu izkazala iskeno sočutje. Po promenadi dva metra stran pa so se valile množice, ki Franceljnu, ki je, preden ga je prežel alkohol, v Zasavju trideset let delal kot rudar, z izjemo mladega kolesarja, ki je ponudil svojo pomoč, niso namenile več kot kakšen firbčen pogled. Ko je le prispelo reševalno vozilo, je bilo predstave konec.

Kakorkoli, ob branju še ene izmed razprav o tem, ali so boljši ljudje psi ali mačke (ne, ne manjka vejica), me je zaneslo v blago moraliziranje in razmišljanje o tem, da bi veljalo začeti pri skrbi za ljudi. Pa da se razumemo, živali imam zelo rada. Svoj dom delim z njimi in ga vedno bom. Ampak ljudje smo pa ljudje, kenede.

Stepping off my soap box, kot bi rekli Angleži.

Grlica ob Ljubljanici