voziček iz “tunela spasa“, s katerim se je med drugim iz sarajevskega obroča prebil tudi Alija Izetbegović (foto: dr. filomena)

Z novimi prijatelji, malteškim antropologom/filozofom, sicer v Genovi pretepenim levičarskim aktivistom, angleškim nogometnim fanatikom, s katerim sva bila očitno nevede poslovno povezana že leta in malteškim šestkratnim prvakom v kickboxingu, sem se odpravila v luksemburško kinemateko gledat film Slaughterhouse Five. V nasprotju s pričakovanji me je film pritegnil in mi dal misliti. Glavni junak preskakuje med raznimi točkami svojega življenja in nad tem nima nikakršnega nadzora. Preprosto se enkrat zaveda svojega otroštva, se nenadoma znajde v obdobju svoje politične kampanje,  potem ga na fronti v drugi svetovni vojni obkolijo nemški vojaki in ga sčasoma odpeljejo v varno zavetje klavnice številka pet.

Romarjevo (Pilgrim) življenje je takšno, kakršno je, od začetka do konca začrtana premica, na katero nima vpliva. Enkrat celo poskusi spremeniti preteklost/prihodnost in preprečiti letalsko nesrečo, ampak usoda je neizbežna.

Os dogajanja v filmu je ideja svobodne volje, ki so jo ob obisku tridesetih planetov in dodatni študiji še stotih Trafalmadorci zaznali samo na Zemlji. Billy ne potuje v času. Nikoli ne obstajata dva Billija in ne more opazovati samega sebe, tudi ne more nikamor, kjer v resnici ni bil oziroma ne bo. Spet mi pride na misel ideja ves čas soobstoječih trenutkov vseh življenj in njihovih variant, ki jih med seboj povezuje diaprojektor znamke čas. Romarjev diaprojektor preskakuje. Zanimivo, prav danes je na tvju Stephen Hawking govoril o tem, da živimo v najverjetnejšem od možnih svetov.

Na prvi pogled se mi je Billy uprl prav zaradi tega, ker se ni uprl. Živi svoje življenje, kakršno ve, da je in bo ne glede na njegova prizadevanja, ampak to seveda ne drži, saj je njegovo življenje takšno, kakršno je, tudi zaradi njegovih lastnosti, razmišljanj in predvsem dejanj. Trenutno ga občudujem, ker kljub temu, kar ve in kar je doživel, ne izgubi volje. Je pa res, da mu pri tem lahko izdatno pomaga misel na porno starleto, ki mu jo vesoljci namenijo za družico v kristalni kletki svojega človeškega vrta, obdanega s cianidnim ozračjem.

Verjetno se mi je film prikupil zaradi svoje izrazite protivojne naravnanosti. Ljudje smo ovce (pa ne že spet!) in Billy je videl, kako je vojska sinu uredila možgančke in ga iz vandalskega najstnika preoblikovala v družbeno nadvse sprejemljivega gorečega bojevnika, ki bo zahodni svet branil pred komunizmom. Približno tako kot Američan, ki je med vojnimi ujetniki v Dresdnu sonarodnjake novačil v Hitlerjevo vojsko, da bi svet skupaj ubranili pred rdečim vragom.

Klavnica številka pet je romarjev rosebud. Čas nedolžnosti je minil.

PS: zdaj moram pa nujno prebrati knjigo Kurta Vonneguta, po kateri je bil posnet film. Če je že v njem toliko sporočilnosti, kako bogata mora biti šele knjiga!