vsak bi rad svoj kos pite

Zakaj bi moral biti dostop do internetnih izdaj tiskanih medijev na internetu brezplačen? Ker so informacije zastonj? Od kdaj? Za to, da pridejo do uporabnika, poskrbi cela veriga ljudi, ki morajo od česa živeti. Načeloma od prodaje oglasnega prostora.

V moj elektronski nabiralnik redno prihajajo pozivi, naj podpišem katero od peticij za ohranitev časopisov pri življenju ali se pridružim obraznoknjižni skupini v njihovo podporo, medijski moguli napovedujejo plačljivost novic, pošiljatelji omenjenih peticij pa se jim režijo v brk, trdeč, da bodo na internetu informacije za vselej ostale zastonj. S spornostjo tistega „ostale“ se bom mogoče ubadala kdaj drugič.

Prav nič me ne bo motilo, če bodo brez posebnega plačila (torej, če odmislim na primer plačilo dostopa do interneta, porabe električne energije in nakup/rabo računalnika) pri recimo temu vsaj načeloma resnih in zanesljivih medijih na voljo samo kratke novičke, osnovne informacije in arhiv, za kaj več pa bo treba plačati, da novinarji in drugi pisci prispevkov ne bodo kruha stradali. V to skupino ne vključujem polpismenih osebkov, ki zadnje čase ustvarjajo spletne vsebine vseh pomembnejših slovenskih medijev (#fail in #slovnica, bi rekli na tviterju).  In da, tudi lastnik medija lahko dobiček mirne duše pobaše v žep, če je izdelek dober.

Informacije so res prav posebna dobrina in dobra obveščenost državljanov je nujen pogoj za demokratičnost družbe. Ampak s kakšnim argumentom jih lahko zahtevamo brezplačno? Časopisi (vredni branja) niso brezplačni. Ahha, treba je plačati papir, tisk in distribucijo. Spletišča pa domujejo na brezplačnih strežnikih in se vzdržujejo sama od sebe? Ok, torej informacij ne zahtevamo brezplačno, ampak smo prepričani, da jih bomo tako dobili. Če ne od Timesa, pa od kakšnega blogerja. Ki jih bo dobil od kod? In bo pripravljen brezplačno pisati kakovostne vsebine kako dolgo? Bo posredoval informacije ali svoje mnenje o zaužitih in ustrezno prebavljenih informacijah?

Noben medij ne more biti nepristranski. Z izbiro tem, ki jih pokriva, z izbiro novic, ki jih posreduje svojim uporabnikom, z načinom njihove predstavitve. Pošljite na isti dogodek tri novinarje in naj sestavijo prispevek. Če ne bodo kopirali besedila sporočila za javnost, bodo prispevki različni. Kolumnisti so tako ali tako zgodba zase.

Preskok s tiska na tv. Medij je medij. Če se bo v Sloveniji približala uresničitev črnega scenarija Murdocha mlajšega, po katerem preskrbljena javna hiša ostane pri življenju, drugi novičarski akterji, ki se ne financirajo iz proračuna, pa se bolj ali manj klavrno zavlečejo v kot, predlagam pri medijih podobno ureditev kot pri financiranju verskih skupnosti iz dela dohodnine. RTV prispevek plačam mediju po lastni presoji. Mogoče se bo potem direktorju javnega zavoda zazdelo pomembno, ali oddaje, plačane z denarjem davkoplačevalcev, ti kdaj tudi spremljajo.