Alo spat, banda mačja!

07/12/2010


Kot angelček, kaj? Videz vara! Na fotki: Zmelkoow Balkonski

Tako, če lahko svoj dragoceni čas in prostor na strežniku trošim za vsako lahko temo, ki se primaje mimo in jo reši sposobna ženska, so lahko najmanj tolikšne pozornosti deležni tudi kosmati hudički, s katerimi smem deliti stanovanje.

Danes je imela mlajša generacija precej preprosto nalogo. Zadrževali naj bi se v svoji ogromni škatli, kaj malega prigriznili, v tej vročini veliko popili in po potrebi obiskali peskovnik, predvsem pa veliko dremali in rasli.

Tamali kot tamali so si seveda zamislili drugačen dan. Šli so se plezalne vaje. Ko sem prišla domov, je bila v škatli samo piflarka. Od daleč se je zaslišalo neutolažljivo cviljenje. Moja slušna koordinacija ni najboljša in sem potrebovala nekaj časa, preden sem ugotovila, da me mali kliče z balkona. Splezal je čez rob odprtih vrat, ki je z balkonske strani višji, tako da ni mogel nazaj. Škatla se mu je v hipu zdela super udoben in prijeten kraj. Sestrice pa ni bilo nikjer. Nobenega mijavka, nobenega sledu. Ne pod kavčem, ne pod mizami, ne v kuhinji, ne pod posteljo, sploh pa ne na balkonu. Ko sem jo iskala in gledala prek balkonske ograje, sem za seboj priprla vrata. Male ni bilo videti nikjer. Seveda so se vrata zaprla in je vse kazalo, da ne bom mogla nazaj v stanovanje. Vhodna vrata pa sem zaklenila.

Če ne gre zlepa, gre pa zgrda, sem se naučila pri prodajnih avtomatih. Preden sem začela kričati na pomoč v petih jezikih, ki bi jih znali v Luksemburgu govoriti spodajidoči, sem butnila v vrata, ki so se prav elegantno vdala in zdrsnila v stran.

Zbezljala sem po stopnišču in preiskala okolico stavbe, pogledala v vsak okoliški koš za smeti in poskušala ohraniti mirne živce. Počasi sem se vendarle odpravila nazaj v stanovanje in ravno, ko sem razmišljala, kako bom ‘doma’ povedala, da je bil najdrznejši mladiček preveč pogumen, se je mala pošast zaspano prikazala izza nočne omarice.

Življenje skrajšano za kakšno leto, pokojninska blagajna cvili od veselja.

Uvajamo dodatne varnostne ukrepe.

Aja, konec dober, vse dobro :)

Matej Lahovnik Superstar

07/08/2010

OK ok, spet pišem (pre)pozno, ampka tole se mi že tri dni svaljka po glavi in bom napisala vsaj tri stavke.

Gospodarski minister Matej Lahovnik se mi je nekoč zdel prava faca. Mlad, očitno inteligenten in sposoben fant. Izgledal je kot tisti reveži, ki so v šoli preskočili nekaj razredov in se zato nikoli niso res ujeli s svojimi sošolci. In imel je smisel za humor.

Moje navdušenje je hitro uplahnilo, ko sem dobila občutek, da je v njegovem svetu najpomembnejši on sam. Morda zdrav pogled na splošno, ampak precej moteč element, kadar se ustvarja politika in v sodelovanju z drugimi iščejo prave poti do želenih ciljev.

Pred kratkim je v debati nekdo omenil, da “nobody likes a turncoat”. Upravičenost takšnih občutkov se potrjuje vedno znova. (Ali Churchill šteje?)

S kombinatoriko, razlogi za njegovo vedenje in dejanja naj se ukvarjajo bolje obveščeni. Jaz samo tipkam prvo stvar, ki mi pade na pamet. In to je, da je Matej Lahovnik v želji po oblikovanju podobe priljubljenega, neupogljivega, duhovitega in bistrega ekonomista šel predaleč in kljub pretežno strpnemu okolju, ki je poskušalo miriti njegove izpade, svojo pozornost preusmeril s tistega, kar je resnično pomembno in kar je bil morda v resnici tudi sposoben izpeljati, na malenkostna obračunavanja in boje z mlini na veter.

Precej lažje je biti frajer na fakulteti kot stisniti zobe, biti in delati kot del ekipe ter si status zvezdnika zagotoviti z uspešnim delom v pomembnem vladnem resorju. Ampak za to moraš imeti, kar ima Magnifico.