Pazi, v kaj boš zagrizel. (Detajl kipa pred Musée d’Orsay; foto dr. fil)

Stavka dela javnega sektorja? Vem le, da

  • je izračun vrednosti mojega (davno prepisanega) stanovanja prispel na naslov prejšnje lastnice;
  • je sicer zelo uporabni in dobrodošli sistem podaljševanja veljavnosti prometnega dovoljenja takrat, ko sem ga potrebovala, zaradi tehničnih težav sprejel samo možnost plačila z Moneto, ko se je postopka lotil kolega, pa niti to ni več bilo mogoče. Vsaj v mojem primeru je bila komunikacija s tehnično podporo počasna in neuporabna;
  • sem že pred leti spremenila naslov svojega stalnega bivališča, vendar davčna uprava strašno zahtevnega postopka vnosa spremembe nekako ne zmore opraviti, tako da se mi je pred kratkim spet zgodilo, da mi je neko ministrstvo, katerega računovodski program (?) je pač vezan na davčne številke, račun poslalo na stari naslov;
  • program javne televizije in radia prek interneta že dva tedna lahko spremljam samo v živo, ker se posnetki, kadar arhiv ni sesut, vztrajno zatikajo. (Popravek 1/10/2010: arhiv zdaj deluje bp. Hvala!)

Delala sem v obeh sektorjih in s precejšnjo gotovostjo trdim, da se marsikdo v javnem ne zaveda, kakšen luksuz so med drugim predvidljiv delovni čas, možnost načrtovanja dopusta, gotovost o izplačilu plače in njeni višini. Da, v zasebnem sektorju je mogoče zaslužiti več, ampak ob večjem tveganju in – za resničen preboj – ob večjem vložku energije, časa in sivoceličnega napora. To je podjetništvo. Ki bo državo in z njo tudi javni sektor nekoč potegnilo iz krize, če mu nove davčne uteži ne bodo preprečile, da bi izplaval in pošteno zajel sapo.

Za trenutno stanje in nezadovoljstvo v javnem sektorju seveda je odgovorna vlada. Ne le sedanja, ampak tudi vse prejšnje, ker niso poskrbele za (v celoti) učinkovitejši državni aparat. Za slabo organizacijo dela in za neučinkovito delo podrejenih so odgovorni njihovi šefi. Rešitev verjetno ne tiči v takšnem ali drugačnem uravnavanju višine plač ob ohranitvi obstoječega sistema.