Ne pomnim, da bi se mi kdaj zgodilo, da še en teden pred glasovanjem ne bi imela precej izdelanega mnenja o referendumski temi. Mogoče se mi zakon ni zdel posebej pomemben, mogoče gre samo za to, da branje veljavnega in novega Zakona o Radioteleviziji Slovenija ni najprivlačnejše razvedrilo. Ker pa se udeležim vsakih volitev in vsakega referenduma, se mi je zdelo prav, da se vsaj malo potrudim. OK, priznam, da me je mikalo, da bi za novi zakon glasovala že samo zato, ker je prejšnjega sestavil Branko Grims, ampak to kljub vsemu ne zadošča.

Prebrala sem oba zakona in nekaj komentarjev v časopisih. Med drugim mi je bila v pomoč primerjava Financ. Ker sem se nagibala h glasovanju “za”, sem prebrskala spletno stran Slovenske demokratske stranke in zaman iskala kakšne konkretne razloge proti. (Tam sem mimogrede med drugim ugotovila, da SDS napoveduje 150-odstotno rast inflacije v Sloveniji in da komentatorji niso prebrali zakona, v katerem je določeno, da se prispevek z inflacijo usklajuje enkrat letno, in pozabili, da tudi veljavni zakon omogoča do 10-odstotno prilagajanje višine RTV prispevka, prav tako enkrat letno.)

Novi status RTV se mi zdi nenavaden, ampak razumem, po kakšni logiki je bil izbran. Ne razumem ga kot privatizacijo hiše, ampak kot možnost za ločitev nekomercialnih od komercialnih vsebin, pri čemer ima nekomercialni del vedno korist od komercialnega, obratno pa ne velja.

Dejstvo, da so zaposleni na RTV trenutno “javni uslužbenci”, se mi zdi perverzno. Sploh, kar se tiče novinarjev, ki se s tem očitno strinjajo in bi se raje odrekli tej oznaki.

Zelo mi je všeč dejstvo, da se krči število članov Sveta (z 29 na 17).

Prav tako mi je všeč, da se krči število članov Nadzornega sveta (z 11 na 7), še bolj pa način njihove izbire. Po novem bi Državni zbor imenoval tri od sedmih članov, od tega enega na predlog Komisije za nadzor javnih financ Državnega zbora (kar glede na poslovnik Državnega zbora – glej člen 33(3) de facto pomeni na predlog opozicije), dva člana imenuje Svet, enega imenuje Vlada, enega člana pa Svet delavcev. Vlada in poslanci vladajoče koalicije torej skupaj tri od sedmih članov. Do zdaj jih je od enajstih 5 imenoval Državni zbor, 4 pa vlada. Politizacija????? (#nežmahizem)

Doma nekje na dosegu rok in nog elektronsko zemljico tlači kopica naprednih napravic, ampak LCD televizorja sta kljub temu (še?) priklopljena na sobno anteno in trenutno na njiju trenutno lepo sneži. Kadar sta v akciji, jima pomagajo prenosniki in HDMI. Ampak vseeno z veseljem plačam RTV prispevek. Preprosto zato, ker se mi zdi prav, da država premore javno radiotelevizijo, ki mora producirati vsebine, ki se jih ne bi lotil noben komercialni medij, ki se prekleto dobro zaveda, da je denar v kupljenih licencah poneumljajočih oddaj in potenciranju blišča in bede, ne pa v oddajah o kulturi ali – bognedaj – manjšinah. Sploh slednje je lahko uničujoče. Manjšina po definiciji ni ciljna publika, ki bi se jo dalo dobro tržiti pri oglaševalcih, kakšna kratka oddaja za sodržavljane, ki so po poreklu iz bivših bratskih republik (zdaj le še zaželenih trgov in krajev proizvodnje), pa bi znala načeti srž slovenskega naroda.

Kakor koli, prebrala sem oba zakona, mnenja za in proti ter se odločila, da novi zakon podprem. RTV prispevek bomo plačevali v vsakem primeru, tudi njegova višina ne bo določena kaj dosti drugače, v ostalem pa se zdi, da novi zakon prekaša starega. Upam, da bo dobil možnost, da se izkaže tudi v praksi.