Včerajšnji referendum je bil polom. V resnici ne tako zelo za vlado, kot za predlagatelje dragega državljanskega odločanja na sončno nedeljo.

Jasno je, da bo opozicija rezultat tolmačila kot izraz nedvoumne nezaupnice vladi, ki naj bi jo izreklo ljudstvo, ampak če premore kanček zdravega razuma, se bo zamislila nad slabokrvnim odzivom na temo, ki jo je sama uvrstila tako visoko.

Kdor je spremljal medije, je moral ugotoviti, da ljudje niso šli na volišča, ker

  • niso vedeli, za kaj gre,
  • so menili, da ne gre za pomembno vprašanje, zlasti pa
  • so bili prepričani, da gre za nekaj, o čemer bi politiki morali odločati brez njihove pomoči (saj so za to plačani… to delo pa so že opravili v Državnem zboru)

in ne, kot je izjavil Aleksander Zorn, ker ljudje čutijo krizo in se umikajo sami vase.

Opozicija je očitno uspela mobilizirati precej manj ljudi, kot je pričakovala. Zdi se, da izgublja stik z njimi in ne ve, kaj so zanje pomembna vprašanja. Morda pa jih bo res treba resetirati.

Kakšen je rezultat? Ogromni stroški za državni proračun pri vprašanju, o katerem državljani niso želeli odločati sami, novinarji RTVS bodo še naprej veljali za javne uslužbence (se kateri s tem hvali kolegom v tujini?) uboga poražena koalicija pa bo do konca mandata v RTVS *lahko* imela precej večji vpliv, kot bi ga imela po novem zakonu.