Včeraj je po razglasitvi rezultatov referenduma kar nekaj tviterašev razglasilo, da jih je sram, da so Slovenci, ali vzkliknilo “pa kje jaz živim”! Razumem. Začela sem se veseliti misli, da se bom kmalu preselila v tujino. Ampak zadevo sem prespala in mislim, da v resnici ni tako grozno. Zemljevid podpore kaže na izrazito različnost med urbanim in ruralnim okoljem in država se kljub vsemu vztrajno urbanizira.

Zakaj Družinski zakonik podpiram, sem napisala tule. Po tistem zapisu se je kampanja še precej razvnela in stran “proti” ni izbirala sredstev.

Laži so prodajali kot sveto resnico. Težko si predstavljam, kaj vse so natrosili preplašenim ovčicam, če si je Primc včeraj brez pomisleka dovolil izjavo, da so ljudje glasovali proti, ker ne želijo, da bi “otroke v šolah učili, kako naj postanejo homoseksualci”. Da so ob zbiranju podpisov za referendum na stojnicah razlagali, da bo zakonik omogočal poročanje bratov in sester, tako ali tako že vemo. Izbruh frustracij zagovornikov zakonika je bil popolnoma razumljiv.

Tik pred referendumom so izjavo o tem, kako bo konec sveta, če bo zakonik sprejet, skupaj (bravo, sodelujte prosim tudi vnaprej) podali še predstavniki treh najštevilčnejših verskih skupnosti v Sloveniji. Svarili so pred propadom družin in s tem družbe kot celote. Aktivisti proti so med drugim podpihovali strahove, da bo država odvzemala otroke ljudem, ki jih ne bodo želeli cepiti, ali ki jih bodo prehranjevali vegansko.

Mnenje stroke, na katero se zadnje čase nekateri sklicujejo raje kot kdaj prej, je bilo, da je zakonik dober, da skrbi za dobrobit vseh otrok, strahovi pred odvzemi otrok (ki so sicer mogoči že zdaj, ampak seveda ne zaradi necepljenja otrok) pa iz petnih žil potegnjeni.

Ampak saj ni šlo za stroko, kajne? Šlo je za vprašanje prestižnega položaja moralne avtoritete, ki lahko kuka v vaše spalnice. Kot sem napisala pred nekaj dnevi: ” Če bodo [verski] voditelji priznanje [statusa moralne avtoritete] dosegli, bo to doseženo z zvijačo. Strahovi, ki jih podpihujejo, so namreč popolnoma neutemeljeni.”

Rezultat?

Z vsem zavajanjem in podpihovanjem strahu je vsem trem verskim skupnostim skupaj ob podpori neverujočih homofobov in paranoikov (Družinski zakonik pomeni uvedbo preprodaje otrok in nadomestnega materinstva press) uspelo mobilizirati okrog 15 % volilnih upravičencev.

Za pa je glasovalo le 47.000 ljudi manj, oziroma 230.907 volilnih upravičencev. Realno gledano precej več, kot jih uveljavitev zakonika takoj neposredno zadeva. S tem mislim predvsem na istospolno usmerjene starše otrok, ki bi s tem zakonikom marsikaj pridobili (otroci, ne starši, da se razumemo) in na rejnike.

Zato me ni sram, da živim v Sloveniji in se veselim trenda širjenja miselnega obzorja in sprejemanja drugačnosti. Še vedno sem prepričana, da tega referenduma sploh ne bi smelo biti. In če sem nad čem razočarana, je to lenoba ljudi, ki z veseljem klikajo razne všečke in čutijo, da so s tem kaj storili. Naslednjič vas prosim, da dvignete rit in se odmajete do volišč.