Politiki imajo pri meni vsaj to srečo, da mi je približno jasno, da so vendarle ljudje in kot takšni ne morejo biti popolni. Hkrati se mi obrača ob bistroumnosti o domnevnih privzetih lastnostih politikov, ki naj bi bili vsi enaki. Tako kot so si enaki vsi zdravniki, vsi učitelji, sploh pa vsi pravniki, najbrž. Pa vsi moški, vse ženske, vsi otroci. Vsi ljudje.

Glede izbire pa takole. O Zveru nima smisla izgubljati besed. Žal mi je, da ‘desnica’ ni bila sposobna ponuditi kakšnega resnega kandidata. Zdi se, da bi za kaj takšnega lahko poskrbela le SLS, nikakor pa ne SDS ali NSi, ki ponižno igra žalostno vlogo njenega priveska.

Pahor. Politik, ki ga za svojega voditelja ni več hotela niti lastna stranka. Politik, ki se odlično znajde pred kamero in fotoaparatom, je pa žal pogorel na najodgovornejšem mestu v državi. In za to svojim velikim besedam navkljub ni prevzel odgovornosti. Trenutni domnevni metalci polen pod njegove noge so strici iz ozadja, za katere pravi, da “se ve”, kdo so. Borut Pahor je očitno opravil kar nekaj dobrega dela v svoji stranki. In bil je uspešen pri arbitražnem sporazumu, kar ni majhna stvar. Ampak menda najbolj povezovalen politik v državi ni bil sposoben izpeljati zanjo bistvenih reform. Zaradi stricev? Človek, ki trdi, da se upira vsem pritiskom in vplivom, je dopustil TEŠ 6.

Borutu Pahorju je razpadla vlada, ko je Zares odšel po neuspešni pobudi, naj se vsi (takrat že močno nepriljubljeni) predsedniki koalicijskih partnerjev odstranijo s položajev. Na predčasnih je v primerjavi s prejšnjimi volitvami njegova stranka pogorela. Ni imel niti toliko občutka za odgovornost, da bi odstopil s položaja predsednika stranke in si privoščil odmor, preden bi se spet podal na politično prizorišče. Ne, stranka je morala izvoliti njegovega protikandidata, da mu je dala vedeti, da ga ne želi več. Kam gre odslužen kader? Na mesto predsednika države?

Danilo Türk ni popoln. Kot pač ni popoln nihče. Naredil je tudi kakšno neumnost in kdaj rekel kaj, za kar bi bilo bolje, da ne bi. Kljub temu je najbolj predsedniški med tremi kandidati. Dokazal je, da razmišlja z lastno glavo, da vztraja pri svojih načelih in ja, da je sposoben za mizo pripeljati precej zanimivo zasedbo najmočnejših političnih akterjev. V tej kampanji je pri meni dobil več točk, kot sem si mislila. Pokazal se je kot bolj zanimiv in večplasten človek, kot sem pričakovala, pričakovano široko razgledanost pa je potrdil. In napadi nanj tekmujejo v svoji primitivnosti, ki vse našteto samo še osvetljuje.

Volila sem Danila. Ker je umirjen, sposoben pogovora z drugače mislečimi in ker takšnega dialoga očitno ne razume kot samodejnega podpiranja vsakega ravnanja vlade. Ker ni hodeče nalivno pero. Ker ima stik z realnostjo.

Njegova izvolitev v prvem krogu se nikoli v tej kampanji ni zdela res mogoča. Pa bi bilo vseeno dobro, če bi mu uspela. Tako bi prihranili kar nekaj denarja. Borut Pahor je državo stal že dovolj.