Kot še marsikdo se tudi jaz nisem zavedala pomena arhivov za blagostanje naroda in svetlo prihodnost deželice, stisnjene med s tanjšajočo se zaplatico zelenega snega obložen vršac in še ne razdeljeno morje, v katerem se ribe in patruljni čolni ne menijo kaj dosti za načela mednarodnega prava. Zaskrbljeno sem spremljala poročanja o naraščanju brezposelnosti in ja, pospešenem odhajanju mladih izobraženih Slovencev v tujino. Kje sem mogla vedeti, da je v resnici bistvenega pomena nek predpis o shranjevanju gradiva in omogočanju dostopa do njega. Ampak tako je. Izjemno pomembna reč, o kateri se ima ljudstvo izjasniti na referendumu1.

Kot zavedna volivka in glasovalka sem pridno prebrala gradivo iz poštnega nabiralnika. Novela tega predpisa se zdi ena tistih strokovnih zadev, ki so zanimive približno toliko kot spolno življenje žuželk in neke x reklame pred stotimi leti.

Na prvi pogled ni tam nič nenavadnega, zato sem se malo pozanimala pri gorečih nasprotnikih zakona, ki naj bi zapiral arhive. In ko sem za odgovore pobarala še zagovornike zakona, je bila igrica ping ponga na tviterjih skoraj zabavna2.

Pri precej specifičnem predpisu, v katerega se prav gotovo ne bo poglobil omembe vreden delež volilnih upravičencev, lahko verjamem stran(k)i, ki arhive obvlada tako dobro, da je iz dveh izvirnikov sposobna pomotoma sčarati tretjega, ki slučajno škodi političnemu nasprotniku, ali pa ministrstvu, ki je novelo menda pripravilo med drugim na pobudo informacijskega pooblaščenca in varuha človekovih pravic.

Če prav razumem, po starem zakonu dokumenti z občutljivimi osebnimi podatki sploh niso bili dostopni, zdaj pa bodo dostopni, vendar bodo ti občutljivi podatki skriti. Konkretno:

Kaj so občutljivi osebni podatki.

Novela zakona naj bi tako omogočila prost dostop do bistveno večjega dela (75 % namesto 5 %) arhivov nekdanje Službe državne varnosti (naslednice še pred njo preminule Udbe, ki se nam zombijevsko prikazuje še dandanes). Tudi ostali odgovori vladne strani so zanimivi. Če odmislim uporabo žmohtnih izrazov krvniki in rablji, ki me na strani proti ne prepriča v strokovno trdnost argumentov in kaže na malenkost neutrjeno razumevanje univerzalnosti človekovih pravic, je tisto, kar med omenjenimi odgovori na spornost anonimizacije najbolj izstopa, gotovo:

“Publicista Omerza in Leljak, ki izpostavljata ta argument, pa imata poleg vsega odločbo o svobodnem dostopu do originalov arhivske komisije  in ju anonimizacija ne zadeva.”

Blago sem zazevala. Pa ti?

Nedržavotvorno zehanje ob premlevanju problematike sem prekinila s čim drugim kot kovanjem nove teorije zarote. Zakaj bi ta užitek prepuščala vsem drugim. Glede na to, da pri najbolj zlajnanih razlogih proti noveli pri najboljši volji ne najdem kakšnega res utemeljenega, se izganjalci udbašev proti njej morda borijo iz kakega čisto tretjega razloga. Aha!

Površno branje novele pokaže, da je v njej tudi nov mini člen, ki se glasi:

50. a člen

(gradivo političnih strank)

(1) Dokumentarno gradivo političnih strank, katerih poslanci so bili izvoljeni v Državni zbor Republike Slovenije in ki ima lastnosti arhivskega gradiva, stranke same v sodelovanju s pristojnim arhivom odberejo iz dokumentarnega gradiva. To gradivo ima v skladu s tem zakonom status zasebnega arhivskega gradiva.

(2) Politične stranke iz prejšnjega odstavka morajo zagotoviti hrambo svojega arhivskega gradiva v skladu s tem zakonom ali pa ga neodplačno predati pristojnemu arhivu, ki ga je dolžan prevzeti.

(3) V primeru spojitve, razdružitve ali pripojitve politične stranke iz prvega odstavka tega člena mora stranka predati arhivsko gradivo pravnemu nasledniku, v primeru prenehanja pa pristojnemu arhivu.

Teorija zarote, ki seveda nima nobene osnove in to tudi takoj prizna. Morda ima kaka parlamentarna politična stranka arhiv, ki ga ne želi kazati neposvečenim?

V glavnem, sklep je jasen. Če glasuješ za ali če ne greš glasovat, si zakrknjen star udbaš ali pa njegova reinkarnacija. Če glasuješ proti, si zaveden Slovenec, ki ve, da nam iz ozadja vladajo Murglje in pripadniki leta 1966 preimenovane tajne policije. Morda bi bilo drugače, če bi pred nekaj desetletji posneli film o Janezu Vezi. Mislim, Obveznici. Ampak to so samo moje domneve.

Čin!

 

Popolnoma off topic: Te opombe so res kulske, kot sem se spomnila ob poslušanju Apparatusovega podcasta z Jonasom.3

  1. Proti pisanju tega bloga se je zarotilo vesolje. Vedno, ko sem se ga nameravala lotiti, je kaj prišlo vmes. V zadnji uri mojster, ki je prišel zamenjat krepnjeno glavno varovalko, za njim mojster, ki je prišel povedat, da ni zadovoljen s prepleskanim stropom na balkonu in pride popravljat po malici, enkrat zdajle pa naj bi se oglasila patronažka. Ampak se ne dam. Trije odstavki, pa trije odstavki. [↩]
  2. Malo je hecno gledati, kako si dva TW profila pošiljata slikici ZA in PROTI. Tako romantično. [↩]
  3. ampak target=_blank, sori [↩]