Prijatelji, znanci in popolni neznanci me že nekaj časa cukajo za rokav, naj na blogu objavim zapis o temah referendumskega šopka, ki so nam ga sindikati in opozicija poklonili ob koncu pomladi. Nekako tako, kot sem se poglobila v zdaj že pokopano nesrečno poimenovano malo delo. Pa nekako ni šlo. Priznam, da se mi je vse skupaj precej priskutilo prav zaradi ravni javne debate pred prejšnjim referendumom in nepripravljenosti ljudi, da bi poslušali argumente in razmišljali o njih. Vse skupaj pa je zacementirala porazna vladna kampanja, ki trdnih argumentov za uvedbo malega dela ni znala predstaviti.
Že vse odkar sem se pred pol leta iz Luksemburga vrnila v ljubo Ljubljano, me pri srcu po malem stiska, ko opazujem družbo okrog sebe. Zdi se, da vlada splošno pomanjkanje spoštovanja in odgovornosti, tako imenovani mnenjski voditelji in po meni nerazumljivem ključu izbrani TV razpravljavci pa ne znajo več poslušati. Govorijo že, poslušajo pa ne. In ko človek v še eni oddaji spremlja, kako ti ljudje govorijo eden mimo drugega in ponavljajo vsak svojih pet vnaprej pripravljenih točk ne glede na vprašanje ali celo že prejeti odgovor, zlahka izgubi še zadnjo trohico motivacije, da bi zadevi sledil, o njej razmišljal in se odločal.
No, potem pa nekega lepega dne prebere zgodbo o prekernem delavcu Jožetu in si široko odprtih oči in zevajočih ust vendarle vzame nekaj malega časa, da zbere misli in udari po tipkovnici. Vidite, ko sem omenila pomanjkanje spoštovanja in odgovornosti, nisem mislila na odnos s takim užitkom zasmehovane in blatene oblasti, ampak odnos ljudi na vsakem koraku. Od voznika, ki se preriva, kot da bi mu avtomobil nadomeščal komolce, do mulca ali gospe, ki se enako vehementno sprehodita skozi pridržana vrata, ne da bi jih preprijela ali vsaj izustila bežno zahvalo. Od obupanega para, ki je že deset let brez službe in ta čas res ni mogel delati drugega kot otroke, zdaj pa jima zlobna država ne da večjega stanovanja, do odpuščenega delavca in pravkar diplomiranega študenta, ki jima hudobna država ne ustvari delovnih mest.
Država naj da! Država naj poskrbi! Kje bo vzela, mi pa dol visi.
In tako pridemo do dela na črno. Nacionalna folklora, ki si jo nekateri razlagajo kot nekako priposestvovano pravico. Če delam na črno, dobim veliko več denarja in to kar na roko, pa nobenih davkov mi ni treba plačati. Na videz revnemu mi država niža obveznosti in plačuje razne doklade iz žepa budal, ki pridno plačujejo davke. Da bi plačeval za penzijo? Saj je nikoli ne bom dočakal, brezveze.
No, pa smo pri prekernem delavcu Jožetu. Ki že od 25. leta dela kot novinar, ampak je v pokojninsko blagajno začel vplačevati prispevke šele pri 42. letu starosti. Zdaj revež tarna, da bo imel zaradi reforme nizko pokojnino oziroma bo moral delati dlje. Ja pa ljubček, kaj ti tu ni jasno? 17 let si delal, ne da bi v solidarnostnem sistemu pomagal plačevati pokojnine svojim starim staršem, pričakuješ pa, da bodo tvoji vnuki v demografsko še slabših pogojih delali zase in zate? Če nimaš otrok, pač pričakuješ, da bodo za tvojo pokojnino delali tuji otroci in vnuki. Kdo ti je preprečeval, da bi si plačeval prispevke? Zlobni delodajalec vendar, ali pa kar država, ker ni pritisnila na delodajalca, da bi te zaposlil. Sam seveda nisi odgovoren za nič. V prispevku mi malenkost manjka podatek o tem, kolikšno pokojnino bi ti morale naslednje generacije na podlagi teh nekaj let vplačevanja prispevkov plačevati po sedanjem sistemu.
Žal mi je, kolegi. Pokojninske reforme ne bom razdelala na prafaktorje, ne bom se poglobila vanjo in poskušala razumeti neštetih kombinacij, ki omogočajo predčasno upokojevanje. Za to prek davkov plačujem druge. Glede na vse, kar sem prebrala, menim, da gre za manjše prilagoditve sistema, ki zgolj zagotavljajo njegovo nadaljnjo približno vzdržnost, ne pa za kakšno korenito reformo.
Z izjemo nekaj bizarnih izjav se zdi:
- da se vsi zavedajo, da je reforma potrebna in
- da nasprotniki nimajo boljših predlogov. V resnici nimajo nobenega predloga.
Kaj je logični sklep?
Na referendumu bom pri vseh treh zakonih glasovala ZA. Verjamem, da je pokojninska reforma potrebna in da glede na populizem sindikatov kompromis nikoli ne bo mogoč, prebrala sem si razlago sosedske pomoči in se mi zadeva ne zdi sporna, pri arhivskih gradivih pa lahko samo še zazeham. Štiri leta ste bili na oblasti, se še spomnite?
Zapis sem nameravala končati s predlogom šolskemu ministru, naj kot najobveznejšo vsebino v vseh razredih devetletke uvede basen o mravlji in čričku, ampak sem si premislila. Napisati bo treba novo basen, v kateri čriček s pajkovo pomočjo ustanovi najnaprednejšo spletno trgovino, kjer mravljam prodaja tuje cvrčanje in žgolenje.
Do nadaljnjega bom pač poslušala vehementno zagotavljanje mladih, da raje delajo prek napotnic in pogodb, ker tako zaslužijo več in pokojnin nihče nikoli ne bo dočakal in udrihanje zreloletnih čez državo, ki ne poskrbi za pokojnine, za katere so bili prepričani, da jih nikoli ne bodo prejeli in zato v shemo niso vplačevali.
PS: aha, baje moram nujno povedati, kaj si mislim o spotu z Urško Čepin. Takole na kratko: punca je pri meni prej dobila kot izgubila kakšno piko, čeprav bi jo bilo izgubiti po pravici povedano zelo težko. Če je kdaj kdo poteptal njeno dostojanstvo, je bila to ona sama in sicer ne tokrat. Kako boleče je lahko nastavljeno ogledalo, pa je lepo opisala Tamara Langus.
