Za malo delo in resen študij

04/06/2011

Spet sem se morala lotiti branja zakona in razmišljanja o argumentih zanj ali proti. Zakon o malem delu. Jezi me, da se me tako pogosto sili v nekaj, kar se mi zdi delo izvoljenih predstavnikov ljudstva. Po drugi strani pa mi na kraj pameti ne pade, da se referenduma ne bi udeležila ali da ne bi prebrala zakona, o katerem bomo odločali.

Moji “zapiski” ob branju:

Delo se opravlja na podlagi napotnic pooblaščene organizacije za posredovanje malega dela (ta dejavnost je nepridobitna), lahko pri več delodajalcih hkrati (ob omejitvah delovnih ur na mesec in letnega zaslužka). Napotnice se izdajajo za vsak mesec posebej, naenkrat se lahko potrdijo največ za tri mesece. Potrjujejo se lahko tudi elektronsko.

Malo delo lahko (poenostavljeno) opravljajo dijaki, študentje, brezposelne osebe, upokojenci, prosilci za azil in še dve zelo specifični kategoriji oseb ter neaktivne osebe, ki niso (samo)zaposlene, niti ne spadajo v katero od navedenih kategorij, nimajo svoje zasebne družbe oziroma zavoda ali statusa kmeta.

Opravljanje malega dela ne sme ovirati brezposelne osebe pri izpolnjevanju njenih obveznosti, ki so določene s predpisi, ki urejajo zavarovanje za primer brezposelnosti.

Malo delo je omejeno na 60 ur v mesecu. Kvota ni prenosljiva med meseci razen pri študentih in dijakih, ki v posameznem mesecu lahko opravijo več ur dela, vendar v enem koledarskem letu skupaj ne več kot 720 ur.

Bruto urna postavka ne sme biti nižja od 4,00 eurov, bruto dohodek v koledarskem letu ne sme presegati 6.000 eurov.

Posamezen delodajalec lahko upravičence najame le za omejeno število ur malega dela mesečno in sicer glede na število zaposlenih (nič zaposlenih ali en zaposlen -> do 180 ur malega dela; 2-10 delavcev -> do 360 ur malega dela itd.)

Dajatev iz malega dela

Delodajalci plačajo 14 % vrednosti opravljenega malega dela:

  • 2 % zadrži organizacija, ki izdaja napotnice;
  • 2 % se nakažeta v nov proračunski sklad za izgradnjo in vzdrževanje študentskih bivalnih zmogljivosti, za (so)financiranje razširitve in posodobitve prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti univerz ter za odplačilo s tem povezanih dolgov;
  • 5 % se nameni za financiranje štipendij;
  • 1 % se nameni za kritje stroškov podpornih struktur;
  • 4 % se namenja ločeno po ciljnih skupinah, tako da se ta del dajatve, odmerjene za delo študentov, nameni študentom, za malo delo upokojencev upokojencem, za malo delo brezposelnih pa za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja.

Število opravljenih ur dela se preračunano v število ur v delovnem času šteje v zavarovalno dobo za pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Moji vtisi? Gre za obliko dela, podobno dosedanjemu študentskemu kot je bilo zamišljeno in ne kot se je pogosto izvajalo. Mali delavec ni vezan na posameznega delodajalca. Lahko dela tudi za več podjetij, dokler ne preseže omejitve števila delovnih ur ali bruto zaslužka. Zaslužek je omejen na ca 5.100 EUR letno neto, kar je ca 1.700 EUR manj, kot bi v takšnem obdobju znašala minimalna plača. Večina zbrane dajatve se ne glede na to, od čigavega malega dela se odmeri, nameni v korist študentov. (Tudi največji delež dajatve iz malega dela brezposelnih in upokojencev se namenja študentom.)

Državi je v interesu, da je čim več ljudi redno zaposlenih (s čim višjo plačo), ker v tem primeru pobere največ davkov, zato sem se trudila razumeti argumente proti zakonu. Na primer tule: http://socialna-druzba.si/. Ne prepričajo me.

  • Upokojence prepričujejo, da bo pokojninska blagajna na izgubi, ker bodo vplačila preko malega dela v pokojninsko blagajno le 9%. Pozabljajo omeniti, da študentje sedaj v pokojninsko blagajno ne prispevajo ničesar.
  • Podjetja svarijo, da bodo po štirih mesecih izgubila pravkar usposobljene študente in morala najeti druge male delavce. Za kaj takšnega mora veljati predpostavka, da študent dela poln delovni čas, kar je ob resnem študiju nemogoče. V času študija naj študent študira in se čim bolje, čim hitreje usposobi za vstop na trg delovne sile. Malo delo (in zdaj študentsko) naj bi mu bilo v pomoč. Pa tudi če ta argument zanemarimo, ne moremo mimo dejstva, da podjetje dobrega malega delavca, ki ga ne želi izgubiti, lahko zaposli. Navajanje možnosti zlorab kot argument proti zakonu je abotno.
  • Brezposelne na tem spletnem mestu opozarjajo, da se bo zaradi omejitve letnega zaslužka malega delavca povečalo število revnih zaposlenih. Oseba, ki opravlja malo delo, ni zaposlena! Gre za način, da tudi brez zaposlitve prisluži nekaj denarja. “Na napotnico.” Poleg tega naj bi bili v nevarnosti zaposleni za določen čas. Težko si predstavljam, da bi delodajalec namesto delavca za določen čas najel malega delavca, ki bo smel delati le sedem dni in pol v mesecu. Ali pa vzel študenta in ga z drugim zamenjal vsake štiri mesece.
  • Nazadnje berem argumente glede študentov. Največji del dajatve iz naslova malega dela bo namenjen prav njim. Res (na ta način!) ne smejo delati več kot 720 ur v letu in (na ta način!) ne smejo zaslužiti več kot 6.000 eurov letno, ampak koliko dejanskih študentov ti dve omejitvi v resnici lahko prizadeneta?

Trenutno stanje, ki bi ga študentski servisi (ki poberejo 10 % provizije) seveda z veseljem ohranili, delodajalcem omogoča, da namesto, da bi zaposlovali, dolga leta izkoriščajo “študentsko” delovno silo, za katero ne plačujejo prispevkov. Študentje iz strahu pred brezposelnostjo kreativno nategujejo status, kolikor dolgo se le da, da ta suženjski odnos čim dlje ohranijo. Ko vendarle končajo študij, imajo morda že nekaj let delovnih izkušenj, ki pa uradno ne štejejo. Ne kot izkušnje, še manj kot del pokojninske dobe. Z omejitvijo njihovega dela bodo delodajalci primorani ponuditi boljše možnosti zaposlitve, če ne bodo hoteli postati kadrovski vrtiljak, študentje pa bodo končno imeli spodbudo, da študij dokončajo čim prej in ne obratno.

Na referendumu bom glasovala za. Ker sem prepričana, da je delo študentov študij, malo delo pa lahko omogoča dovoljšen zaslužek za preživetje ob siceršnji podpori države socialno najšibkejšim. Ker se mi zdi pošteno, da se opravljeno delo šteje v delovne izkušnje in delovno dobo. Ker mi je všeč, da imajo brezposelni na voljo preprosto možnost za nekaj zaslužka in neke vrste samopromocijo pri potencialnih delodajalcih. Ker močno dvomim, da bodo upokojenci odžirali malo delo študentom (babice za šanke in dedke na fizično delo ali za računalnike?). Ker ne verjamem, da bodo delodajalci z malimi delavci nadomeščali svoje zaposlene, lahko pa ob uporabi malega dela morda vseeno najdejo prave kandidate za nova delovna mesta.

Glasovala bom za, ker preprosto ne vidim razloga proti.

———-

Do tu sem zapis sestavila včeraj zvečer, ampak ga nisem objavila, ker sem hotela prebrati še čim več argumentov proti zakonu in razmišljati v tej smeri. Prebrala sem kolumno Marte Gregorčič, nekaj debat na Facebooku, odprla verižno agitatorsko elektronsko pismo.  Ostajam pri zgornjem sklepu.

Najlažje je reči, da je vlada nesposobna ali da namerno dela v škodo državljanov. Biti proti je popularno. Sploh pri nepopularni vladi. Razmislek zahteva malenkost več energije kot metanje granitnih kock v stavbo parlamenta še pred začetkom javne obravnave zakona, proti sprejetju katerega se demonstrira.

Ob branju domnevnih argumentov proti zakonu dobim občutek,

  • da v družbi obstaja omejena količina plačljivih delovnih ur,
  • da imajo študentje “pravico”, da delajo poln delavnik in so pri tem čim manjši strošek za delodajalca,
  • da je cilj dela čim prej prilesti do pokojnine,
  • da je edini smisel malega dela upokojenca okrepitev njegovega finančnega stanja,
  • da bodo mali delavci odžirali delo zdaj redno zaposlenim in nadomeščali zaposlene za določen čas.

Že dolgo je jasno, kako se izkorišča možnost študentskega dela. Nima smisla, da opisujem, proces poznamo vsi. Odkar pomnim se ljudstvo huduje nad mastnimi zaslužki študentskih servisov in razkošnim obstojem nedotakljivih študentskih organizacij. Ko pa vlada stanje poskuša urediti, je potreben le vzklik “dol z vlado” in pakt s sindikati za podporo pri nasprotovanju pokojninski reformi in že nastopi amnezija.

Študentje naj študirajo in delajo toliko, kolikor nujno potrebujejo, da čim prej dokončajo študij. Brez skrbi, za dolge delovnike hitro pride čas. Upokojenci naj le imajo možnost, da tu in tam sodelujejo kot aktivni člani družbe. V desetletjih dela so nabrali veliko izkušenj, ki jih je nesmiselno zavreči. Kot pravi moja 90-letna babica, “delo človeka drži pokonci”. Seveda obstajajo tudi druge oblike pogodbenega dela, ampak delo “prek napotnice” se zdi najbolj preprosto.

Kakor koli obrnem, ne vidim realne možnosti (ali želje), da bi podjetja zaposlene nadomeščale z malimi delavci, torej študenti, brezposelnimi (ki morajo vmes aktivno iskati zaposlitev!) in upokojenci. Kolegico so pozvali, naj glasuje proti prav iz tega razloga (zlasti, ker naj bi zaradi malega dela trpele ženske, ki bodo lahko opravljale samo še malo delo). Ta kolegica dela v podjetju z okoli 90 zaposlenimi, ki torej spada v kategorijo podjetij, ki smejo mesečno uporabiti največ 1.440 ur malega dela. Če bi to podjetje zakonske možnosti izkoristilo do konca in bi vsak mali delavec opravil vseh 60 dovoljenih ur, bi v posameznem mesecu prek napotnic plačevalo 24 malih delavcev, ki bi skupaj opravili delo 8 zaposlenih za poln delovni čas. Se vam zdi, da je delodajalcu privlačna rešitev, po kateri ima namesto 8 zaposlenih najmanj 24 študentov, brezposelnih ali upokojencev, ki se lahko kateri koli mesec odločijo, da gredo prek napotnice delat za koga drugega? Malo delo ni oblika delovnega razmerja!

Pri razmišljanju o vsem skupaj ugotavljam, da je najrealnejši problem dejansko verjetnost zlorab. V Sloveniji vlada kultura nespoštovanja zakonov. Car je, kdor vozi agresivno in prehitro. Nesramen je policaj, ki ga oglobi. Car je, kdor kreativno parkira. Nesramen je mestni redar. Car je, kdor utaji davke z delom na črno in tako okrog prinese državo. Car je, ki skrije svoje prihodke, da plačuje minimalne stroške za svoje otroke v vrtcu, tako da vzgojni program zanje plačujejo ostali, manj iznajdljivi davkoplačevalci. Predvidevam, da se bodo napotnice prodajale, ampak to v resnici ni problem zakona, je problem splošne kulture. Družba, v kateri je povsem sprejemljivo, da neštudentje delajo prek napotnic študentov, ki jim za to plačujejo provizijo, se pač ne more prav iskreno zmrdovati ob podkupovalskih aferah.

Sedanja rešitev je nevzdržna. Kako bi se v naši družbi izkazalo malo delo v resnici ne bomo natanko vedeli, dokler ne poskusimo (kar ne pomeni, da se mi predlagani zakon ne zdi premišljen). Da nobena rešitev ni zacementirana, pa ponazarja tudi tako pogosto navedeni nemški primer/vzor – če model ne ustreza, se ga popravi.

Najprej s študentskega na malo delo.

The Road to Hell…

03/19/2011

… is paved with good intentions. Especially if they run on oil.

Christians of Slovenia, Unite!

03/16/2011


photo by dr. fil, Paris

Today, Slovene parliamentarians will discuss the possibility of taking in Guantanamo detainees for the first time. I use plural though it is unclear whether the US will request the country to help with one or more of these prisoners. Presenting the case is the twitting Minister Samuel Žbogar.

There is no such thing as an easy, clear-cut position on this issue. Or so it seems. Slovenes are mighty aloof when it comes to looking down on the US for various reasons, most recently including the Iraq war, the weapons of mass destruction buzzword and more. Some like to paint the Americans all-about-the-profit child slayers with others nodding quietly. On the inside, I am sure. Which does not prevent them from crying for help or downright demanding it when freedom and democracy in the areas of their interest are concerned. The evil world cop wannabes can turn incredibly quickly into into the only force strong enough to intervene and therefore carrying a moral duty to do so.

Guantanamo has been and remains one of the low points, black marks in the recent history of the American nation. Some people seem to feel close to orgasmic joy using it to demonstrate the USA’s moral inferiority. Which is why some responses in recent debates honestly surprise me. Ok. It is inconceivable that the US detained people without trial. It is a crime against humanity to keep “prisoner” these people whose guilt cannot be proven in any way that would hold up in court . But once a thought is given to these “never-proven-guilty” people being sent to Slovenia to start living a better life after years of hell, they are “dangerous”, “probably criminals”, “a threat to national security”. My oh my, how a bit of perspective changes the strongest of positions.

So let me get this straight. The Guantanamo detainees that would be sent to Slovenia have never committed a crime as far as it can be proven. They speak a different language, they come from a different culture, they pray to a different God, but have not, as far as it can be substantiated, committed any crime whatsoever. Methinks they are rather lucky not to have been hung on crosses.

True Christians don’t get to cherry-pick. But I guess you know that already, it may just sound strange coming from somebody who’s not a member of your club. To set the record straight, I have great respect for Christianity. Not necessarily so for its Churches. So I can say in all honesty and with no malice that to an outsider it would seen very Christian-like to remind your elected representatives of the spirit of Chistianity. The love for all people, not the love for a certain group of people who fit an unwritten or rather often rewritten bill.

But if after giving all of this a good thought and doing some deep soul searching, you still believe Slovenia should turn these people away, that’s of course absolutely fine. You have every right to your own opinion. Just goes to prove that this is, indeed, a free country. But don’t, I repeat, do not get all morally superior on the rest of us the next time it fits the agenda.

Resetirajte sebe

03/05/2011


Vir: SAZU

Opravičilo za neobjavljanje zapisov je sestavljeno, a žal bo minilo še nekaj let, preden ga bo odgovorna oseba znala podpisati. Neobjavljanje ne pomeni, da ne berem, ne opazujem, ne poslušam. Sivocelične napetosti na hitro sprostim na Twitterju, zato bloga ne pogrešam pretirano.

Ko pa mi kdo grozi z resetiranjem, oziroma me vabi, naj se skupaj z ostalimi volivci resetiram kar sama od sebe, si vzamem čas, da svoje mnenje delim tudi z vsemi tremi bralci tega bloga.

“Resničen reset se mora zgoditi tukaj, v Sloveniji. Resetiranje novinarjev pomeni resnico-ljubno pisanje. Volivci morajo resetirati svoje vrednote, svoje srce: lumparije na drobno dajejo glasove lumpom na debelo. In glava volivcev mora spregledati propagando, ki brenka na tistih pet predsodkov. Resetirani volivci bodo bolj zahtevni kupci na slovenskem političnem trgu in trgovci – stranke – se jim bodo morali prilagoditi. Politične stranke se bodo morale resetirati in nekatere priznati svojo idejno bankrotiranost in odvisnost od predsodkov. Mimogrede, podpisani nove ne ustanavljamo.”

Vir: Delo

V današnji Sobotni prilogi Dela nas k temu spet poziva dr. Žiga Turk, tokrat v družbi dr. Mateja Lahovnika, dr. Marka Pavlihe, mag. Rada Pezdirja in dr. Janeza Šušteršiča. Zaenkrat pustimo ob strani dejstvo, da so med naštetimi trije bivši ministri, ki so že imeli realno možnost krojiti delovanje slovenske države.

Fantje, trenutni položaj v državi ni rožnat, pa tudi tako črn ne, kot bi radi naslikali. Ljudje smo takšne čudne, nikoli zadovoljne živali. Prav to nas vodi v iskanje vedno novih rešitev in znanj, ki so temelj tistega, kar samovšečno imenujemo napredek. Če se strinjamo, da stanje ni popolno (in da nikoli ne bo), pa me v živo zadenejo ideje o, če ne kar zahteve po nenadnih korenitih spremembah domnevno popolnoma gnilega sistema.

Slovenija je krasna država. Narava je lepa, ljudje delavni in pametni, potencialov je veliko, smola le, da vse skupaj z napačnimi odločitvami kvarijo zavedeni volivci in neresnicoljubni novinarji? Besedilo je prežeto s tolikšno mero naivnosti, da človek težko verjame, da je prišlo izpod prstov tako izobraženih ljudi. Predlagam jim pogovor s kakšnim preprostim posestnikom zdrave kmečke pameti.

V demokracijah, ki jih tako radi omenjajo avtorji, se spremembe uvajajo postopoma. Podlage zanje pripravijo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, preživeti morajo razprave in zakonodajne postopke, če ne dosežejo želenega učinka, se poskusi drugače, verjetno z drugo ekipo. Hitre širokopotezne spremembe sistema, vsiljevanje novega sistema vrednot, spreminjanje človeka samega v želji po oblikovanju popolne družbe, vse to so elementi neke popolnoma drugačne miselnosti, katere posledice pozna vsak, ki je vsaj od daleč povohal zgodovinske knjige.

Za vsak slučaj, da ne bi prišlo do nesporazuma, sem izraz hotela preveriti v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a ga v njem ni. Angleška definicija izraza je, na primer:

reset – to press a special button or to make changes so that a machine will work again or work in a different way

Vir: Macmillan Dictionary

Ne boste verjeli, ampak človeška družba takšnega gumbka nima. V resnici verjamem v dobronamernost avtorjev članka in tudi, da verjamejo v to, kar so napisali, ampak njihova teorija nasede na čer prvega stika s človekom v resničnem življenju, v praksi.

Nasprotje postopnih sprememb v demokratičnem sistemu, ekvivalent gumbku, ki spremeni delovanje družbe (predvidevam, da avtorju niso imeli v mislih povratka družbe v katero od že videnih ureditev) je v preprostem jeziku revolucija.

Ne, hvala. Resetirajte sebe.

Odmeva o Pravi ideji, ki se Osmi dan prek Hidak v Turbulenci podaja Čez planke

12/10/2010

Ne pomnim, da bi se mi kdaj zgodilo, da še en teden pred glasovanjem ne bi imela precej izdelanega mnenja o referendumski temi. Mogoče se mi zakon ni zdel posebej pomemben, mogoče gre samo za to, da branje veljavnega in novega Zakona o Radioteleviziji Slovenija ni najprivlačnejše razvedrilo. Ker pa se udeležim vsakih volitev in vsakega referenduma, se mi je zdelo prav, da se vsaj malo potrudim. OK, priznam, da me je mikalo, da bi za novi zakon glasovala že samo zato, ker je prejšnjega sestavil Branko Grims, ampak to kljub vsemu ne zadošča.

Prebrala sem oba zakona in nekaj komentarjev v časopisih. Med drugim mi je bila v pomoč primerjava Financ. Ker sem se nagibala h glasovanju “za”, sem prebrskala spletno stran Slovenske demokratske stranke in zaman iskala kakšne konkretne razloge proti. (Tam sem mimogrede med drugim ugotovila, da SDS napoveduje 150-odstotno rast inflacije v Sloveniji in da komentatorji niso prebrali zakona, v katerem je določeno, da se prispevek z inflacijo usklajuje enkrat letno, in pozabili, da tudi veljavni zakon omogoča do 10-odstotno prilagajanje višine RTV prispevka, prav tako enkrat letno.)

Novi status RTV se mi zdi nenavaden, ampak razumem, po kakšni logiki je bil izbran. Ne razumem ga kot privatizacijo hiše, ampak kot možnost za ločitev nekomercialnih od komercialnih vsebin, pri čemer ima nekomercialni del vedno korist od komercialnega, obratno pa ne velja.

Dejstvo, da so zaposleni na RTV trenutno “javni uslužbenci”, se mi zdi perverzno. Sploh, kar se tiče novinarjev, ki se s tem očitno strinjajo in bi se raje odrekli tej oznaki.

Zelo mi je všeč dejstvo, da se krči število članov Sveta (z 29 na 17).

Prav tako mi je všeč, da se krči število članov Nadzornega sveta (z 11 na 7), še bolj pa način njihove izbire. Po novem bi Državni zbor imenoval tri od sedmih članov, od tega enega na predlog Komisije za nadzor javnih financ Državnega zbora (kar glede na poslovnik Državnega zbora – glej člen 33(3) de facto pomeni na predlog opozicije), dva člana imenuje Svet, enega imenuje Vlada, enega člana pa Svet delavcev. Vlada in poslanci vladajoče koalicije torej skupaj tri od sedmih članov. Do zdaj jih je od enajstih 5 imenoval Državni zbor, 4 pa vlada. Politizacija????? (#nežmahizem)

Doma nekje na dosegu rok in nog elektronsko zemljico tlači kopica naprednih napravic, ampak LCD televizorja sta kljub temu (še?) priklopljena na sobno anteno in trenutno na njiju trenutno lepo sneži. Kadar sta v akciji, jima pomagajo prenosniki in HDMI. Ampak vseeno z veseljem plačam RTV prispevek. Preprosto zato, ker se mi zdi prav, da država premore javno radiotelevizijo, ki mora producirati vsebine, ki se jih ne bi lotil noben komercialni medij, ki se prekleto dobro zaveda, da je denar v kupljenih licencah poneumljajočih oddaj in potenciranju blišča in bede, ne pa v oddajah o kulturi ali – bognedaj – manjšinah. Sploh slednje je lahko uničujoče. Manjšina po definiciji ni ciljna publika, ki bi se jo dalo dobro tržiti pri oglaševalcih, kakšna kratka oddaja za sodržavljane, ki so po poreklu iz bivših bratskih republik (zdaj le še zaželenih trgov in krajev proizvodnje), pa bi znala načeti srž slovenskega naroda.

Kakor koli, prebrala sem oba zakona, mnenja za in proti ter se odločila, da novi zakon podprem. RTV prispevek bomo plačevali v vsakem primeru, tudi njegova višina ne bo določena kaj dosti drugače, v ostalem pa se zdi, da novi zakon prekaša starega. Upam, da bo dobil možnost, da se izkaže tudi v praksi.

O veleizdaji, muhi in slonu

12/05/2010

Pravkar sem prebrala še n-ti članek, ki, baje na podlagi ameriških depeš, ki jih je javnosti razkrila organizacija WikiLeaks, bralcem pripoveduje o sramotni izdaji slovenskega naroda, ki da jo je zagrešil premier Borut Pahor s tem, ko je Ameriki ponujal sprejem zapornika iz Guantanama v zameno za narcisoiden 20-minutni fototermin s predsednikom Obamo.

Prebrala in se spet vprašala, ali so komentatorji prebrali depešo.

Dostop do vseh depeš je bil že pred meseci omogočen petim časopisnim hišam: Guardianu, El Paisu, Der Spieglu, Le Mondu in New York Timesu. Prejšnji teden jih je WikiLeaks začel objavljati na svojem spletnem mestu (do tega trenutka je bilo objavljenih 837 od skupaj 251.287), omenjeni časopisi pa svoje analize in komentarje. Zanimivo, da je med četrt milijona dokumentov precej pozornosti požela depeša z ljubljanskega veleposlaništva, ki je na spletišču Wikileaks mimogrede še ni.

K sreči jo je objavil El Pais, tako da si lahko preberemo tudi izvirnik (povezava na besedilo depeše) in ne le interpretacij, ki so trdile od tega, da je Amerika zlorabljala svojo premoč in ubogo malo Slovenijo silila, naj sprejme zapornike iz Guantanama, do tega, da je slovenski premier ponujal njihov sprejem v zameno za najmanj dvajsetminutno srečanje z ameriškim predsednikom.

Priporočam branje depeše v celoti, v imenu tako popularne uravnoteženosti pa navajam, da je ameriški odpravnik poslov v njej med drugim zapisal:

  • da ga je Pahor, kar sicer ni običajno, že drugič obiskal (in ne poklical; razlika med “to call” in “to call on“) na veleposlaništvu, kar po njegovem mnenju kaže, da si Pahor želi razvijati odnose med Slovenijo in ZDA,
  • da je Pahor veliko časa namenil pogovoru o gospodarskih vprašanjih,
  • da je Pahor v odgovor na izrecno prošnjo odpravnika poslov za podporo pri zapiranju Guantanama vprašal, kakšna je ameriška “ponudba” in kaj bi morala zagotoviti slovenska vlada; pri tem je zlasti poudaril, da premestitev ne bi smela dodatno obremeniti proračuna; dejal je, da bi se po svojih najboljših močeh potrudil prepričati slovensko vlado, naj sprejme zapornike (nikjer v depeši ni navedeno, da gre za enega zapornika, nikoli ni uporabljena ednina),
  • da je Pahor neuradno (glej “pull-aside“), na štiri oči, uspeh pri vprašanju premestitve zapornikov vljudno a nedvoumno povezal z 20-minutnim srečanjem z Obamo,
  • da bo v letu 2010 morda njegova najzahtevnejša/najtežavnejša naloga prav doseči, da Pahor pri podpori premestitve zapornikov iz Guantanama preide od besed k dejanjem.

Slovenski premier se je z ameriškim odpravnikom poslov pogovarjal o gospodarskih vprašanjih, poudaril specifično politično težo Slovenije na Balkanu, omenil svoja prizadevanja v zvezi z ureditvijo spora med Grčijo in Makedonijo glede imena slednje, itd. Na prošnjo ZDA, naj Slovenija s prevzemom kakšnega zapornika pomaga zapreti zloglasni Guantanamo, je Pahor odgovoril z vprašanjem, kaj za to ponujajo ZDA in poudaril, da prevzem zapornikov Sloveniji ne bi smel naložiti finančnih bremen. In da, odpravnik poslov pravi, da mu je Pahor prišepnil, da bi pri ureditvi tega vprašanja pomagal dvajsetminutni sestanek z Obamo. O čem mislite, da bi se slovenski premier ob takšni priložnosti pogovarjal z ameriškim predsednikom in kakšne bi bile morebitne posledice za našo državo in njeno gospodarstvo? Mogoče bi izmenjala recepta za brownije in kremne rezine? Meh.

Veliko hrupa za nič.

The Big Leak That Couldn’t

12/04/2010

Since thorough research and reading complemented by careful consideration seem to be out of fashion anyway, I may as well jump on the bandwagon and add my two eurocents’ worth to the latest biggest and juiciest affair of all times.

WikiLeaks site states it is “a non-profit media organization dedicated to bringing important news and information to the public. We provide an innovative, secure and anonymous way for independent sources around the world to leak information to our journalists. We publish material of ethical, political and historical significance while keeping the identity of our sources anonymous, thus providing a universal way for the revealing of suppressed and censored injustices.”

Whistleblowing as far as I understand it is a legitimate action that allows an employee with a conscience to reveal illegal or negligent behaviour within his or her organisation in order to protect the interests of a wider population. Its official name (in the UK) sums it up nicely: “making a disclosure in the public interest“. The above self-description does make the WikiLeaks site sound like a whistleblowing site.

Motives for Disclosure

But does disclosure or rather the announcement of disclosure of some 250,000 randomly picked diplomatic cables count as whistleblowing? I wonder.

Allegedly, the whistleblower’s motive was to reveal the patronising attitude of the US toward third countries. The US, patronising? What a shocker. As for the WikiLeaks’ founder’s motive?

As seen on ABC via the The Daily Show, Julian Assange explains:

“I’m a combatative person. I like crushing bastards. So, it is deeply personally, personally deeply satisfying to me.”

So let’s get this straight. Confidential diplomatic correspondence has been disclosed, because (allegedly, unconfirmed) a frustrated young American soldier Bradley Manning (who allegedly had social difficulties in the Army attributed to the problems of being homosexual under the ‘don’t ask, don’t tell’ policy and had been demoted for assaulting another soldier and scheduled to be discharged early) wanted to show, purely in the public interest, his home country for what it was. Right. No personal vendetta involved. And, because a frustrated not-quite-as-young-an Australian man feels deep personal satisfaction crushing whom he deems bastards. Nothing personal, either, pure public interest at play.

Granted, discrediting a whistleblower in its midst is most probably the first step any organisation is tempted to take once the small wind instrument is blown. So in an attempt to disregard the variety of motives other than serving the public interest, especially since the source of the cablegate leak has not been confirmed, let’s take a look at what has been disclosed.

Subject of Diclosure

What is allegedly about to be disclosed are 251,287 cables exchanged between 274 US embassies around the world and the US State Department. There is supposedly no rhyme or reason as to what is being disclosed. No specified illegal act or act of negligence that should be remedied. Simply, opening a certain country’s diplomatic mail and sharing it .

Manner of Disclosure and Interpretation

Five newspapers (Der Spiegel, El Pais, Guardian, Le Monde and the New York Times) had advance access to the material and while the cables are being posted to the WikiLeaks site in stages that will apparently last for months to come, the newspapers are for all intents and purposes editing the material by choosing what to publish now and how to present the information contained in the confidential correspondence. The tiny nagging voice in the back of my brain won’t stop asking why only five newspapers and if so, why these five. It’s even louder asking why all the cables are not published simultaneously and how their order of publication is determined.

A lovely insight into the importance of editing and interpretation by the select hand-picked media is the case of discussions between the US and Slovenia on the relocation of a Gitmo detainee to our lovely country. Interpretations of the same cable ranged from the US using its might to try and force tiny Slovenia into accepting a detainee to Slovenia’s PM Borut Pahor begging for a 20-minute interview and offering to take in a detainee in exchange. The public depended on these interpretations as the cable was not yet published at the WikiLeaks site. Finally, El Pais came around to sharing it with us: here. Read it yourself and form your own opinion. Slovene media more or less seem to agree that its content constitutes something along the lines of treason. That it reveals servility of Slovene foreign policy and exposes the PM as sucking up to the US.

Then again, a popular Slovene magazine took this text:

“2010 will, we hope, be the year that we focus our attention on partnering with Slovenia in the Western Balkans and ISAF; paving the way for Westinghouse to compete successfully for the construction of a new nuclear power plant; and, perhaps most challenging of all, turning Pahor’s rhetorical support for detainee resettlement into reality.”

and translated “perhaps most challenging of all” into the Slovene equivalent of “probably most importantly of all”. Ah.

Big Sister

Notwithstanding previous whistleblower efforts by WikiLeaks, what I see right now is a case of a quarter million random confidential US State Department cables exposed with no true whistleblower motive. The site does claim the following:

“The cables show the extent of US spying on its allies and the UN; turning a blind eye to corruption and human rights abuse in “client states”; backroom deals with supposedly neutral countries; lobbying for US corporations; and the measures US diplomats take to advance those who have access to them.”

but seriously, they should publish the cables that effectively prove the above claim and prove some sort of illegal conduct. If they fail to do so, the only reason for media to rave about the material and present it as a sensation (though, truth be told, not much less attention seems to be paid to a President choking on a pretzel, a child presumingly trapped in a hot air balloon or a family dog being rescued) and for the public to accept is as such is the perverse pleasure of peeking into other people’s mail. Heck, the public is used to peeking into people’s whole lives. Big brother, big sister, whatever. Sure, you may have already “known” everything contained in the cables, but you also “knew” everything about the celebrities involved in reality shows, yet having your suspicions confirmed along with millions of other people takes you to a whole new level, doesn’t it? So I hear, anyway.

You may call out “ah-hah, but that is not private correspondence, it is correspondence exchanged by public servants paid by our taxes. Basically our employees!” True, but what is these folks’ job that you’re paying them to perform and excel at? If you are a tax-paying US citizen, what do you expect your diplomats to do for you? I’d almost expect you to want them to build solid country-to-country relations, secure your best interests, to gather information that might help your country secure its/your best interests and to behave professionally in public while sharing their private thoughts that may or may not contribute to your country’s policy-making process, privately. And I’d expect the same of any country’s diplomats, i.e. to work in the best interest of their countries without breaching law or duty.

“Openness” and “transparency” sound mighty fine, but may not really be conductive to the objectives of diplomacy as such. When sensitive subjects are being discussed, carrying out the entire process in the open would likely render any negotiations lengthy and fruitless. Negotiations mean making concessions and reaching a compromise that is not the ideal solution for any side involved, but one that all can live with. Again, when sensitive subjects are concerned, try to imagine the public reaction to any of the sides “giving in an inch”. End negotiations right there.

Positive changes in diplomacy and world politics as such are not achieved overnight. As a rule, they are not the result of a single act, but rather of a series of events and acts pushing in the same direction following eternal shifts of power, adapting to new circumstances, negotiations and renegotiations, all based on a certain level of trust. 

People, snap out of the reality show mode and engage common sense.

Zadnji hip

06/04/2010

Še malo

K pisanju tega posta se spravljam že nekaj tednov. Arbitražni sporazum je kompleksna tema, o kateri so svoje mnenje prek kamerami, mikrofoni, na papirju ali na internetu izrekli že malodane vsi Slovenci. Nekateri bolj argumentirano kot drugi. Nekateri popolnoma brez argumentov in samo na podlagi svojih čustev ali političnih ambicij. Prav neverjetno je, kako lahko isto, ne predolgo besedilo, ljudje berejo na tako različne načine. Še težje razumljivo se zdi, da nekaterim utemeljenim argumentom ne uspe prodreti do zavesti sicer razumnih, bistrih in razgledanih ljudi nasprotnega mnenja. Blokada v glavi?

Nekaj je gotovo. Nihče ne ve natančno, kakšna bo rešitev, ki jo bo ponudilo arbitražno razsodišče. Vsi, ki smo prebrali arbitražni sporazum, pa vemo, v kakšnih okvirih jo bo moralo določiti. In menim, da je dani okvir za Slovenijo ugoden. Nihče od nasprotnikov sporazuma mi še ni uspel razložiti, kakšen je po njihovem mnenju neteritorialen stik Slovenije z odprtim morjem. Naj še tako tuhtam, mi ne pride na misel nobena druga možnost, da se Slovenija stika z odprtim morjem, kot da to stori s svojim morjem. Triglav se ne zdi pripravljen prepogniti katerega od svojih vrhov tako daleč proti jugu.

Staroste našega naroda, kot sta Bučar in Pahor, spoštujem. Spoštujem jih zaradi tega, kar so storili v preteklosti in ker so, kakršni so. Ampak to ne pomeni, da slepo sledim njihovim razmišljanjem. Tudi oni niso slepo sledili razmišljanju kogar koli. Prebrala in poslušala sem argumente obeh strani in glasovala po lastni presoji. Za.

Indulgence 2.0

01/14/2010


print screen image of www.carbonfund.org

Are you responsible for production of CO2? Unwilling or unable to do something about it? No problem. Pay your way to a clear conscience.

Herman Haiku

11/27/2009

cherry blossoms on šmarna gora
photo by dr. fil

peace is important
compromise brings cohesion
cherries will blossom

hopefully

« Previous Page« Previous entries « Previous Page · Next Page » Next entries »Next Page »