Vsak ima svojo luno

11/17/2011

20111117-154538.jpg

(foto: dr. fil, Yellowstone)

Vsak ima svojo luno

Verjetno si mislil, da je luna ena sama?

Mar ni?

Ah kje, lun je zelo veliko.

Kje pa so?

Skrivajo se. Največ se jih tišči blizu skupaj, tako da se zdi, kot da je tam samo ena. Druge so se poskrile globoko v vesolje, ker jih že dolgo nihče ni poklical.

Zakaj je toliko lun?

Vsak od nas ima svojo. In ko hoče zvečer zaspati, se ozre v nebo. Pomaha mu prav njegova luna. Vidiš?

Je tisto moja luna?

Tvoja je tista, ki jo vidiš ti.

Kaj pa ti?

Moja luna je dlje v vesolju. Ampak ko pogledam v nebo, se zelo potrudi in močno zasveti. Reče mi lahko noč.

Poglej, moja luna mi je pomežiknila!

Kaj res?

Ja, rekla mi je lahko noč!

Lahko noč, sinko.

Blogsy (blogging Yellowstone pics on iPad)

10/04/2011

Yellowstone geyser

(all photos in this post were taken in Yellowstone, photo (c) dr. fil)

Testing Blogsy.

  • Just giving it a test run, really.
  • Had to turn on location services in order for photo upload to work.
  • Most issues are addressed in the in-built help section.
  • This thing needs an undo button.

(more…)

Homeopatija v plenicah

08/25/2011


Bolj srčkan od svizca in najmanj tako priden. (polh, foto dr. fil)

Povod za tokratni zapis je sicer pogovor na Facebooku, vendar ga verjetno ne bi sestavila brez spodbude ekipe Skeptik.si. Hvala za brco v rit, za pripombe in lekturo. Objavljeno najprej pri njih.

Mamica, ki ima otroka s potovalno slabostjo, je včeraj neko skupino na Facebooku povprašala takole:

Pozdravljene mamice! Zanima me kakšno je vaše mnenje o homeopatskem zdravljenju otroka? Izkušnje so dobrodošle.

Načeloma se pri tovrstnih zadevah ne vpletam, ampak tokrat se mi je zazdelo neodgovorno, da se ne bi.

Moj odziv:

Zdravljenje resnih obolenj z vodo se mi zdi neodgovorno, manjše tegobice pa se odpravijo same od sebe.

Naslednja članica skupine:

Jaz … dajem homeopatska zdravila že od novorojenčka za krče,zdaj za zobke itd in ne mislim nehat,stvar odločitve,eni pač raje
otroke zastruplajo s kemijo iz naših lekarn…eni pač najdemo druge rešitve

Moj odziv:

Moj otrok za krčke ni dobil prav ničesar in tudi pri zobčkih ne bo. Razvojni krči in rast zob pač niso bolezen. Otrok pri
obojem potrebuje veliko potrpljenja in ljubezni, ne pa farmacevtske izdelke in homeopatsko natego z vodo. Moje mnenje.

Nekaj izmenjav naprej sem dodala:

Dokler dajete otrokom drago vodo po kapljicah (=homeopatska “zdravila”) za krče, zobe in potovalno slabost, super,
naj bogatijo homeopati. Otrokom ne bo nič boljše in nič slabše. Preden jim to začnete dajati v resnejših primerih, pa vsaj na hitro poglejte
npr. http://whatstheharm.net/homeopathy.html

Popolnoma pričakovano so se oglasile mamice, ki zaupajo homeopatiji in
jo uporabljajo pri svojih otrocih. Zaradi vztrajanja, da gre za drago vodo, sem bila hitro označena za nestrpno. Padlo je vprašanje, kaj so
mi homeopati hudega storili, bojda sem bila negativno nastrojena in vsiljiva s svojimi komentarji.

Menda sem ga res pobiksala, ko sem mamici, ki uporablja homeopatske kapljice na osnovi kamilic, poskušala pojasniti, da kamilice niso v
domeni homeopatije ampak zeliščarstva(1), ki ima znanstveno razlago in dokaze za svoje učinke ter je prednik sodobne farmacije(2). Končno se je našla poznavalka, ki je pojasnila:

homeopatska zdravila so v bistvu visoko potencirane snovi, lahko je npr. tudi baker. To pomeni, da je tako razredčeno, da ostane samo še kakšna molekula. Toliko se spomnim, ker sem delala včasih kot varuška pri homeopatinji. Mene je takrat prepričala, sem pa tudi že marsikaj probala.

Požela je aplavz. Tihega tudi pri meni, saj je homeopatijo opisala natanko tako, kot jo razumem jaz. Voda.

Zelo poljudno in neznanstveno o homeopatiji
(Ker se drugače ne da.)

Nekoč je živel gospod(3), ki se mu je zdelo precej logično, da se enako z enakim zdravi. Tega načela še nihče ni uspel dokazati, ampak
to homeopatov in njihovih strank ne moti. Osnovno načelo pomeni, da se bolnega zdravi s snovmi, ki bi pri zdravem človeku povzročile
simptome, za katerimi trpi ta bolnik. Primer. Človek ima težave z očmi. Vsi vemo, da oči pordijo in se zasolzijo tudi pri rezanju čebule. Čebula po opisani logiki torej zdravi obolenja oči.

Da pa je zadeva še malo bolj hecna, pacient ne dobi kar snovi, ki naj bi mu pomagala. Zato, da snov resnično učinkuje, jo je treba
“potencirati”(4), kot se reče v homeopatiji. V jeziku nehomeopatije to pomeni, da se snov močno razredči z vodo, močno pretrese, močno
razredči, močno pretrese, močno razredči, močno pretrese in tako v nedogled. Vse dokler po tem potenciranju v vodi ostane samo še kakšna
molekula domnevno zdravilne snovi. Največkrat pravzaprav niti ena molekula ne. Ostane samo še voda.

In ko povprašate homeopata, kako lahko zdravi s snovjo, ki je tako zelo razredčena, da je pravzaprav nič več ni, vam bo razložil, da ima
voda spomin(5). Za to, da naj bi si voda zapomnila, kaj je bilo v njej raztopljeno, in ta tudi učinkuje temu primerno, sicer ni nikakršnih dokazov, ampak gotovo drži. Potem pa svizec zavije cesarjeva nova oblačila, mene pa hudo zaskrbi, ali si je taista voda zapomnila, kaj vse je bilo v njej, še preden je začela redčiti zdravilno učinkovino.

Vse je naravno
Tobak in mušnice tudi. Marihuana je samo travica. Argument naravnosti je eden bolj nesmiselnih in kljub temu precej pogostih. Kristalni
sladkor, ki ga starši v sladicah in sladkanih pijačah ponujajo otrokom, je popolnoma nenaraven(6). Strup za organizem brez hranilne vrednosti. Je pa okusen. Drži, tudi jaz si ga privoščim, nenaravca.

Kaj imam proti homeopatom
V resnici prav nič. Mislim, da ima vsakdo do neke mere pravico služiti na račun človeške neumnosti. Dokler ne škodi. In tisto, kar se mi pri
homeopatih, ki sem jih poslušala po radiu, najbolj dopade, je, da opozarjajo, da njihove kapljice ne morejo biti nadomestek za prava
zdravila, ampak lahko le “pomagajo”(7) poleg njih. V primeru kakršne koli resne bolezni bo torej, predvidevam vsaj, pravi homeopat svojo
stranko napotil k zdravniku.

Da ne bom prestroga, naj dodam, da verjamem, da homeopati ljudem lahko pomagajo. Približno tako kot duhovniki ali psihoterapevti. Veliko je v naših glavah in iskreno mišljena pomoč človeka, ki mu zaupamo, lahko da voljo in moč za odpravo marsikatere tegobe. Zauživanje njihovih kapljic je najbrž izbirno, pomaga pa pri izračunavanju tarife za pomoč.

In ne bi se spravila k pisanju tega besedila, če ne bi bilo zastavljeno vprašanje, kaj si mislimo o homeopatskem zdravljenju
otroka. Zaenkrat ni dokazov, da bi homeopatija delovala bolje od (katerega koli drugega) placeba. Če je otrok dovolj star, da razume
zadevo in zaupa staršu, ki zaupa homeopatu, mu lahko koristi učinek placeba. Če gre za kar koli resnejšega, pa trdim, da je neodgovorno
otroka prepustiti vodi s spominom.

Rož’ce, kakršne so na primer kamilice, pa v tem kontekstu, prosim lepo, pustite pri miru.

Dodatek (27. 8. 2011):
Opozorjena sem bila, da homeopati “potencirajo” tudi z alkoholom. Dodajam torej še ta podatek. (Verjamem, da nič molekul zdravilne učinkovine v alkoholu bolj prime kot nič molekul zdravilne učinkovine v vodi.)

Opombe:

  1. http://eduwiki.si/Od%20zeli%C5%A1%C4%8Darstva%20do%20prvih%20lekarn
  2. http://eduwiki.si/tiki-index.php?page=Zgodovina+Farmacije
  3. http://sl.wikipedia.org/wiki/Samuel_Hahnemann
  4. http://www.shd.si/
  5. http://www.kvarkadabra.net/article.php/Informirani_raziskovalci
  6. Ne raste na drevesih. Ali na grmih. Ali kjerkoli. V bistvu je potrebne precej manipulacije s sladkornim trsom ali sladkorno peso, da
    pridemo do belega sladkorja.
  7. Ljudje, ki uporabljajo homeopatske pripravke poleg konvencionalnih, radi pozabljajo, da je bila tudi sodobna medicina zraven in učinek (ozdravljenje) pripišejo homeopatiji.

Bejbe, ostanite še naprej hude :)

03/08/2011


krofi & foto: dr fil

Drage soženske, na ta šaljiv dan nam želim, da ne bi pozabile, da bi morale biti enakopravne moškim, čeprav nismo enaki. Da se moramo boriti za svoje pravice. Ne proti moškim. Da si poleg izenačenih možnosti v poslovnem svetu zaslužimo korektnost in vljudnost na vsakem koraku. Tako kot moški. Da nas nikoli ne smeta ustaviti strah ali brezvoljnost. Upajmo si zahtevati več. Da bomo imele enako.

PS: Krofe sem danes delala prvič, po receptu ene od mnogih superžensk, ki jih poznam – svoje babice. Ne sprašujte po njem, ker je vsega “ravno prav”.

Resetirajte sebe

03/05/2011


Vir: SAZU

Opravičilo za neobjavljanje zapisov je sestavljeno, a žal bo minilo še nekaj let, preden ga bo odgovorna oseba znala podpisati. Neobjavljanje ne pomeni, da ne berem, ne opazujem, ne poslušam. Sivocelične napetosti na hitro sprostim na Twitterju, zato bloga ne pogrešam pretirano.

Ko pa mi kdo grozi z resetiranjem, oziroma me vabi, naj se skupaj z ostalimi volivci resetiram kar sama od sebe, si vzamem čas, da svoje mnenje delim tudi z vsemi tremi bralci tega bloga.

“Resničen reset se mora zgoditi tukaj, v Sloveniji. Resetiranje novinarjev pomeni resnico-ljubno pisanje. Volivci morajo resetirati svoje vrednote, svoje srce: lumparije na drobno dajejo glasove lumpom na debelo. In glava volivcev mora spregledati propagando, ki brenka na tistih pet predsodkov. Resetirani volivci bodo bolj zahtevni kupci na slovenskem političnem trgu in trgovci – stranke – se jim bodo morali prilagoditi. Politične stranke se bodo morale resetirati in nekatere priznati svojo idejno bankrotiranost in odvisnost od predsodkov. Mimogrede, podpisani nove ne ustanavljamo.”

Vir: Delo

V današnji Sobotni prilogi Dela nas k temu spet poziva dr. Žiga Turk, tokrat v družbi dr. Mateja Lahovnika, dr. Marka Pavlihe, mag. Rada Pezdirja in dr. Janeza Šušteršiča. Zaenkrat pustimo ob strani dejstvo, da so med naštetimi trije bivši ministri, ki so že imeli realno možnost krojiti delovanje slovenske države.

Fantje, trenutni položaj v državi ni rožnat, pa tudi tako črn ne, kot bi radi naslikali. Ljudje smo takšne čudne, nikoli zadovoljne živali. Prav to nas vodi v iskanje vedno novih rešitev in znanj, ki so temelj tistega, kar samovšečno imenujemo napredek. Če se strinjamo, da stanje ni popolno (in da nikoli ne bo), pa me v živo zadenejo ideje o, če ne kar zahteve po nenadnih korenitih spremembah domnevno popolnoma gnilega sistema.

Slovenija je krasna država. Narava je lepa, ljudje delavni in pametni, potencialov je veliko, smola le, da vse skupaj z napačnimi odločitvami kvarijo zavedeni volivci in neresnicoljubni novinarji? Besedilo je prežeto s tolikšno mero naivnosti, da človek težko verjame, da je prišlo izpod prstov tako izobraženih ljudi. Predlagam jim pogovor s kakšnim preprostim posestnikom zdrave kmečke pameti.

V demokracijah, ki jih tako radi omenjajo avtorji, se spremembe uvajajo postopoma. Podlage zanje pripravijo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, preživeti morajo razprave in zakonodajne postopke, če ne dosežejo želenega učinka, se poskusi drugače, verjetno z drugo ekipo. Hitre širokopotezne spremembe sistema, vsiljevanje novega sistema vrednot, spreminjanje človeka samega v želji po oblikovanju popolne družbe, vse to so elementi neke popolnoma drugačne miselnosti, katere posledice pozna vsak, ki je vsaj od daleč povohal zgodovinske knjige.

Za vsak slučaj, da ne bi prišlo do nesporazuma, sem izraz hotela preveriti v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a ga v njem ni. Angleška definicija izraza je, na primer:

reset – to press a special button or to make changes so that a machine will work again or work in a different way

Vir: Macmillan Dictionary

Ne boste verjeli, ampak človeška družba takšnega gumbka nima. V resnici verjamem v dobronamernost avtorjev članka in tudi, da verjamejo v to, kar so napisali, ampak njihova teorija nasede na čer prvega stika s človekom v resničnem življenju, v praksi.

Nasprotje postopnih sprememb v demokratičnem sistemu, ekvivalent gumbku, ki spremeni delovanje družbe (predvidevam, da avtorju niso imeli v mislih povratka družbe v katero od že videnih ureditev) je v preprostem jeziku revolucija.

Ne, hvala. Resetirajte sebe.

Razmišljam.

02/25/2011

Bom imela kmalu možnost v miru sestaviti zapis o kateri od tem, ki se mi podijo po glavi?

Bodo Slovenci kdaj znali ceniti, kaj vse jim (zlasti v primerjavi z ureditvami drugod po svetu) zagotavlja naša socialna država?

Bo jamranje izgubilo status slovenskega nacionalnega športa številka 1?

Ali kdo razmišlja o tem, da se te dni jasno kaže, kako zelo težko je priznati napako in se zanjo opravičiti? Že napako v obliki nepopolne resnice (polresnica je cela laž) ob zakonitem ravnanju, kaj šele v obliki čiste laži in ponarejanja dokumentacije? Ter da zato priznanje napake in opravičilo velja ceniti?

Figo.


(foto dr. fil)

Referendumski fiasko

12/13/2010

Včerajšnji referendum je bil polom. V resnici ne tako zelo za vlado, kot za predlagatelje dragega državljanskega odločanja na sončno nedeljo.

Jasno je, da bo opozicija rezultat tolmačila kot izraz nedvoumne nezaupnice vladi, ki naj bi jo izreklo ljudstvo, ampak če premore kanček zdravega razuma, se bo zamislila nad slabokrvnim odzivom na temo, ki jo je sama uvrstila tako visoko.

Kdor je spremljal medije, je moral ugotoviti, da ljudje niso šli na volišča, ker

  • niso vedeli, za kaj gre,
  • so menili, da ne gre za pomembno vprašanje, zlasti pa
  • so bili prepričani, da gre za nekaj, o čemer bi politiki morali odločati brez njihove pomoči (saj so za to plačani… to delo pa so že opravili v Državnem zboru)

in ne, kot je izjavil Aleksander Zorn, ker ljudje čutijo krizo in se umikajo sami vase.

Opozicija je očitno uspela mobilizirati precej manj ljudi, kot je pričakovala. Zdi se, da izgublja stik z njimi in ne ve, kaj so zanje pomembna vprašanja. Morda pa jih bo res treba resetirati.

Kakšen je rezultat? Ogromni stroški za državni proračun pri vprašanju, o katerem državljani niso želeli odločati sami, novinarji RTVS bodo še naprej veljali za javne uslužbence (se kateri s tem hvali kolegom v tujini?) uboga poražena koalicija pa bo do konca mandata v RTVS *lahko* imela precej večji vpliv, kot bi ga imela po novem zakonu.

Odmeva o Pravi ideji, ki se Osmi dan prek Hidak v Turbulenci podaja Čez planke

12/10/2010

Ne pomnim, da bi se mi kdaj zgodilo, da še en teden pred glasovanjem ne bi imela precej izdelanega mnenja o referendumski temi. Mogoče se mi zakon ni zdel posebej pomemben, mogoče gre samo za to, da branje veljavnega in novega Zakona o Radioteleviziji Slovenija ni najprivlačnejše razvedrilo. Ker pa se udeležim vsakih volitev in vsakega referenduma, se mi je zdelo prav, da se vsaj malo potrudim. OK, priznam, da me je mikalo, da bi za novi zakon glasovala že samo zato, ker je prejšnjega sestavil Branko Grims, ampak to kljub vsemu ne zadošča.

Prebrala sem oba zakona in nekaj komentarjev v časopisih. Med drugim mi je bila v pomoč primerjava Financ. Ker sem se nagibala h glasovanju “za”, sem prebrskala spletno stran Slovenske demokratske stranke in zaman iskala kakšne konkretne razloge proti. (Tam sem mimogrede med drugim ugotovila, da SDS napoveduje 150-odstotno rast inflacije v Sloveniji in da komentatorji niso prebrali zakona, v katerem je določeno, da se prispevek z inflacijo usklajuje enkrat letno, in pozabili, da tudi veljavni zakon omogoča do 10-odstotno prilagajanje višine RTV prispevka, prav tako enkrat letno.)

Novi status RTV se mi zdi nenavaden, ampak razumem, po kakšni logiki je bil izbran. Ne razumem ga kot privatizacijo hiše, ampak kot možnost za ločitev nekomercialnih od komercialnih vsebin, pri čemer ima nekomercialni del vedno korist od komercialnega, obratno pa ne velja.

Dejstvo, da so zaposleni na RTV trenutno “javni uslužbenci”, se mi zdi perverzno. Sploh, kar se tiče novinarjev, ki se s tem očitno strinjajo in bi se raje odrekli tej oznaki.

Zelo mi je všeč dejstvo, da se krči število članov Sveta (z 29 na 17).

Prav tako mi je všeč, da se krči število članov Nadzornega sveta (z 11 na 7), še bolj pa način njihove izbire. Po novem bi Državni zbor imenoval tri od sedmih članov, od tega enega na predlog Komisije za nadzor javnih financ Državnega zbora (kar glede na poslovnik Državnega zbora – glej člen 33(3) de facto pomeni na predlog opozicije), dva člana imenuje Svet, enega imenuje Vlada, enega člana pa Svet delavcev. Vlada in poslanci vladajoče koalicije torej skupaj tri od sedmih članov. Do zdaj jih je od enajstih 5 imenoval Državni zbor, 4 pa vlada. Politizacija????? (#nežmahizem)

Doma nekje na dosegu rok in nog elektronsko zemljico tlači kopica naprednih napravic, ampak LCD televizorja sta kljub temu (še?) priklopljena na sobno anteno in trenutno na njiju trenutno lepo sneži. Kadar sta v akciji, jima pomagajo prenosniki in HDMI. Ampak vseeno z veseljem plačam RTV prispevek. Preprosto zato, ker se mi zdi prav, da država premore javno radiotelevizijo, ki mora producirati vsebine, ki se jih ne bi lotil noben komercialni medij, ki se prekleto dobro zaveda, da je denar v kupljenih licencah poneumljajočih oddaj in potenciranju blišča in bede, ne pa v oddajah o kulturi ali – bognedaj – manjšinah. Sploh slednje je lahko uničujoče. Manjšina po definiciji ni ciljna publika, ki bi se jo dalo dobro tržiti pri oglaševalcih, kakšna kratka oddaja za sodržavljane, ki so po poreklu iz bivših bratskih republik (zdaj le še zaželenih trgov in krajev proizvodnje), pa bi znala načeti srž slovenskega naroda.

Kakor koli, prebrala sem oba zakona, mnenja za in proti ter se odločila, da novi zakon podprem. RTV prispevek bomo plačevali v vsakem primeru, tudi njegova višina ne bo določena kaj dosti drugače, v ostalem pa se zdi, da novi zakon prekaša starega. Upam, da bo dobil možnost, da se izkaže tudi v praksi.

Zlomka, spet nisem “in”

12/09/2010

Oh ne, spet me je doletelo prekletstvo. Razmišljam drugače kot večina ljudi, katerih mnenja berem in poslušam zadnje dni.

Objava ameriških diplomatskih depeš po mojem mnenju:

  • ni pozitivno dejanje (vendar so za razkritje odgovorne ZDA in ne WikiLeaks, zato naj to organizacijo pustijo pri miru),
  • zaenkrat ni razkrila nič presenetljivo novega, šokantnega, nepričakovanega,
  • ne bo spremenila ne diplomacije ne novinarstva,
  • ne prikazuje neke resnice, ki je javnost do zdaj ni poznala, ampak je naključen presek enostranskih, včasih zelo osebnih opažanj in mnenj posameznikov, nepopoln mozaik,
  • vse prebivalce www z možnostjo prebiranja (samo) ameriške diplomatske pošte postavlja v vlogo protiameriških vohunov,
  • ne izpolnjuje definicije whistle-blowinga (kot jo razumem, to je razkritje kaznivega ravnanja ali malomarnosti, da bi državni organi in pritisk javnosti zadevo sankcionirali), ampak gre (baje) za naključnih četrt milijona depeš, ki se jih besno pregleduje, da bi se razkrilo kaj nezakonitega – napaka v vrstnem redu.

Preprečevanje organizaciji WikiLeaks, da poskrbi za svoje financiranje, je pod vsako kritiko in mislim, da bo (oziroma je malo že) teplo tiste, ki so se tega lotili. Ampak vseeno nikakor ne morem razumeti prevladujočega navdušenja nad hekerskimi napadi na MasterCard, Viso in kaže da celo odvetnika Švedinj, ki naj bi ju posilil Julian Assange. Sploh to zadnje je popolnoma nesprejemljivo. Zdi se, kot da nihče ne pomisli, da so njune obtožbe morda resnične. Objava njunih osebnih podatkov ni vzbudila niti kančka ogorčenja javnosti. Pa bi morala.

Danes zjutraj je bil v BBC-jevem studiu Coldblood, neformalni vodja hekerske skupine Anonymous (posnetek pogovora via @lenkaseseta). Pravi, da je njihov cilj poskrbeti, da internet ostane “odprt”. Fant, kaj bo logična posledica vaših napadov? Ne, ne občudujem vas in vaših izpadov, ki bodo organizaciji WikiLeaks in Julianu Assangu zelo težko kakor koli koristili.

Vse za 5 minut slave.

V3ZKTGVACTS5

O veleizdaji, muhi in slonu

12/05/2010

Pravkar sem prebrala še n-ti članek, ki, baje na podlagi ameriških depeš, ki jih je javnosti razkrila organizacija WikiLeaks, bralcem pripoveduje o sramotni izdaji slovenskega naroda, ki da jo je zagrešil premier Borut Pahor s tem, ko je Ameriki ponujal sprejem zapornika iz Guantanama v zameno za narcisoiden 20-minutni fototermin s predsednikom Obamo.

Prebrala in se spet vprašala, ali so komentatorji prebrali depešo.

Dostop do vseh depeš je bil že pred meseci omogočen petim časopisnim hišam: Guardianu, El Paisu, Der Spieglu, Le Mondu in New York Timesu. Prejšnji teden jih je WikiLeaks začel objavljati na svojem spletnem mestu (do tega trenutka je bilo objavljenih 837 od skupaj 251.287), omenjeni časopisi pa svoje analize in komentarje. Zanimivo, da je med četrt milijona dokumentov precej pozornosti požela depeša z ljubljanskega veleposlaništva, ki je na spletišču Wikileaks mimogrede še ni.

K sreči jo je objavil El Pais, tako da si lahko preberemo tudi izvirnik (povezava na besedilo depeše) in ne le interpretacij, ki so trdile od tega, da je Amerika zlorabljala svojo premoč in ubogo malo Slovenijo silila, naj sprejme zapornike iz Guantanama, do tega, da je slovenski premier ponujal njihov sprejem v zameno za najmanj dvajsetminutno srečanje z ameriškim predsednikom.

Priporočam branje depeše v celoti, v imenu tako popularne uravnoteženosti pa navajam, da je ameriški odpravnik poslov v njej med drugim zapisal:

  • da ga je Pahor, kar sicer ni običajno, že drugič obiskal (in ne poklical; razlika med “to call” in “to call on“) na veleposlaništvu, kar po njegovem mnenju kaže, da si Pahor želi razvijati odnose med Slovenijo in ZDA,
  • da je Pahor veliko časa namenil pogovoru o gospodarskih vprašanjih,
  • da je Pahor v odgovor na izrecno prošnjo odpravnika poslov za podporo pri zapiranju Guantanama vprašal, kakšna je ameriška “ponudba” in kaj bi morala zagotoviti slovenska vlada; pri tem je zlasti poudaril, da premestitev ne bi smela dodatno obremeniti proračuna; dejal je, da bi se po svojih najboljših močeh potrudil prepričati slovensko vlado, naj sprejme zapornike (nikjer v depeši ni navedeno, da gre za enega zapornika, nikoli ni uporabljena ednina),
  • da je Pahor neuradno (glej “pull-aside“), na štiri oči, uspeh pri vprašanju premestitve zapornikov vljudno a nedvoumno povezal z 20-minutnim srečanjem z Obamo,
  • da bo v letu 2010 morda njegova najzahtevnejša/najtežavnejša naloga prav doseči, da Pahor pri podpori premestitve zapornikov iz Guantanama preide od besed k dejanjem.

Slovenski premier se je z ameriškim odpravnikom poslov pogovarjal o gospodarskih vprašanjih, poudaril specifično politično težo Slovenije na Balkanu, omenil svoja prizadevanja v zvezi z ureditvijo spora med Grčijo in Makedonijo glede imena slednje, itd. Na prošnjo ZDA, naj Slovenija s prevzemom kakšnega zapornika pomaga zapreti zloglasni Guantanamo, je Pahor odgovoril z vprašanjem, kaj za to ponujajo ZDA in poudaril, da prevzem zapornikov Sloveniji ne bi smel naložiti finančnih bremen. In da, odpravnik poslov pravi, da mu je Pahor prišepnil, da bi pri ureditvi tega vprašanja pomagal dvajsetminutni sestanek z Obamo. O čem mislite, da bi se slovenski premier ob takšni priložnosti pogovarjal z ameriškim predsednikom in kakšne bi bile morebitne posledice za našo državo in njeno gospodarstvo? Mogoče bi izmenjala recepta za brownije in kremne rezine? Meh.

Veliko hrupa za nič.

« Previous Page« Previous entries « Previous Page · Next Page » Next entries »Next Page »