Dr. Filomena

Spet sem se morala lotiti branja zakona in razmišljanja o argumentih zanj ali proti. Zakon o malem delu. Jezi me, da se me tako pogosto sili v nekaj, kar se mi zdi delo izvoljenih predstavnikov ljudstva. Po drugi strani pa mi na kraj pameti ne pade, da se referenduma ne bi udeležila ali da ne bi prebrala zakona, o katerem bomo odločali.

Moji “zapiski” ob branju:

Delo se opravlja na podlagi napotnic pooblaščene organizacije za posredovanje malega dela (ta dejavnost je nepridobitna), lahko pri več delodajalcih hkrati (ob omejitvah delovnih ur na mesec in letnega zaslužka). Napotnice se izdajajo za vsak mesec posebej, naenkrat se lahko potrdijo največ za tri mesece. Potrjujejo se lahko tudi elektronsko.

Malo delo lahko (poenostavljeno) opravljajo dijaki, študentje, brezposelne osebe, upokojenci, prosilci za azil in še dve zelo specifični kategoriji oseb ter neaktivne osebe, ki niso (samo)zaposlene, niti ne spadajo v katero od navedenih kategorij, nimajo svoje zasebne družbe oziroma zavoda ali statusa kmeta.

Opravljanje malega dela ne sme ovirati brezposelne osebe pri izpolnjevanju njenih obveznosti, ki so določene s predpisi, ki urejajo zavarovanje za primer brezposelnosti.

Malo delo je omejeno na 60 ur v mesecu. Kvota ni prenosljiva med meseci razen pri študentih in dijakih, ki v posameznem mesecu lahko opravijo več ur dela, vendar v enem koledarskem letu skupaj ne več kot 720 ur.

Bruto urna postavka ne sme biti nižja od 4,00 eurov, bruto dohodek v koledarskem letu ne sme presegati 6.000 eurov.

Posamezen delodajalec lahko upravičence najame le za omejeno število ur malega dela mesečno in sicer glede na število zaposlenih (nič zaposlenih ali en zaposlen -> do 180 ur malega dela; 2-10 delavcev -> do 360 ur malega dela itd.)

Dajatev iz malega dela

Delodajalci plačajo 14 % vrednosti opravljenega malega dela:

• 2 % zadrži organizacija, ki izdaja napotnice;
• 2 % se nakažeta v nov proračunski sklad za izgradnjo in vzdrževanje študentskih bivalnih zmogljivosti, za (so)financiranje razširitve in posodobitve prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti univerz ter za odplačilo s tem povezanih dolgov;
• 5 % se nameni za financiranje štipendij;
• 1 % se nameni za kritje stroškov podpornih struktur;
• 4 % se namenja ločeno po ciljnih skupinah, tako da se ta del dajatve, odmerjene za delo študentov, nameni študentom, za malo delo upokojencev upokojencem, za malo delo brezposelnih pa za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja.

Število opravljenih ur dela se preračunano v število ur v delovnem času šteje v zavarovalno dobo za pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Moji vtisi? Gre za obliko dela, podobno dosedanjemu študentskemu kot je bilo zamišljeno in ne kot se je pogosto izvajalo. Mali delavec ni vezan na posameznega delodajalca. Lahko dela tudi za več podjetij, dokler ne preseže omejitve števila delovnih ur ali bruto zaslužka. Zaslužek je omejen na ca 5.100 EUR letno neto, kar je ca 1.700 EUR manj, kot bi v takšnem obdobju znašala minimalna plača. Večina zbrane dajatve se ne glede na to, od čigavega malega dela se odmeri, nameni v korist študentov. (Tudi največji delež dajatve iz malega dela brezposelnih in upokojencev se namenja študentom.)

Državi je v interesu, da je čim več ljudi redno zaposlenih (s čim višjo plačo), ker v tem primeru pobere največ davkov, zato sem se trudila razumeti argumente proti zakonu. Na primer tule: http://socialna-druzba.si/. Ne prepričajo me.

• Upokojence prepričujejo, da bo pokojninska blagajna na izgubi, ker bodo vplačila preko malega dela v pokojninsko blagajno le 9%. Pozabljajo omeniti, da študentje sedaj v pokojninsko blagajno ne prispevajo ničesar.
• Podjetja svarijo, da bodo po štirih mesecih izgubila pravkar usposobljene študente in morala najeti druge male delavce. Za kaj takšnega mora veljati predpostavka, da študent dela poln delovni čas, kar je ob resnem študiju nemogoče. V času študija naj študent študira in se čim bolje, čim hitreje usposobi za vstop na trg delovne sile. Malo delo (in zdaj študentsko) naj bi mu bilo v pomoč. Pa tudi če ta argument zanemarimo, ne moremo mimo dejstva, da podjetje dobrega malega delavca, ki ga ne želi izgubiti, lahko zaposli. Navajanje možnosti zlorab kot argument proti zakonu je abotno.
• Brezposelne na tem spletnem mestu opozarjajo, da se bo zaradi omejitve letnega zaslužka malega delavca povečalo število revnih zaposlenih. Oseba, ki opravlja malo delo, ni zaposlena! Gre za način, da tudi brez zaposlitve prisluži nekaj denarja. “Na napotnico.” Poleg tega naj bi bili v nevarnosti zaposleni za določen čas. Težko si predstavljam, da bi delodajalec namesto delavca za določen čas najel malega delavca, ki bo smel delati le sedem dni in pol v mesecu. Ali pa vzel študenta in ga z drugim zamenjal vsake štiri mesece.
• Nazadnje berem argumente glede študentov. Največji del dajatve iz naslova malega dela bo namenjen prav njim. Res (na ta način!) ne smejo delati več kot 720 ur v letu in (na ta način!) ne smejo zaslužiti več kot 6.000 eurov letno, ampak koliko dejanskih študentov ti dve omejitvi v resnici lahko prizadeneta?

Trenutno stanje, ki bi ga študentski servisi (ki poberejo 10 % provizije) seveda z veseljem ohranili, delodajalcem omogoča, da namesto, da bi zaposlovali, dolga leta izkoriščajo “študentsko” delovno silo, za katero ne plačujejo prispevkov. Študentje iz strahu pred brezposelnostjo kreativno nategujejo status, kolikor dolgo se le da, da ta suženjski odnos čim dlje ohranijo. Ko vendarle končajo študij, imajo morda že nekaj let delovnih izkušenj, ki pa uradno ne štejejo. Ne kot izkušnje, še manj kot del pokojninske dobe. Z omejitvijo njihovega dela bodo delodajalci primorani ponuditi boljše možnosti zaposlitve, če ne bodo hoteli postati kadrovski vrtiljak, študentje pa bodo končno imeli spodbudo, da študij dokončajo čim prej in ne obratno.

Na referendumu bom glasovala za. Ker sem prepričana, da je delo študentov študij, malo delo pa lahko omogoča dovoljšen zaslužek za preživetje ob siceršnji podpori države socialno najšibkejšim. Ker se mi zdi pošteno, da se opravljeno delo šteje v delovne izkušnje in delovno dobo. Ker mi je všeč, da imajo brezposelni na voljo preprosto možnost za nekaj zaslužka in neke vrste samopromocijo pri potencialnih delodajalcih. Ker močno dvomim, da bodo upokojenci odžirali malo delo študentom (babice za šanke in dedke na fizično delo ali za računalnike?). Ker ne verjamem, da bodo delodajalci z malimi delavci nadomeščali svoje zaposlene, lahko pa ob uporabi malega dela morda vseeno najdejo prave kandidate za nova delovna mesta.

Glasovala bom za, ker preprosto ne vidim razloga proti.

———-

Do tu sem zapis sestavila včeraj zvečer, ampak ga nisem objavila, ker sem hotela prebrati še čim več argumentov proti zakonu in razmišljati v tej smeri. Prebrala sem kolumno Marte Gregorčič, nekaj debat na Facebooku, odprla verižno agitatorsko elektronsko pismo.  Ostajam pri zgornjem sklepu.

Najlažje je reči, da je vlada nesposobna ali da namerno dela v škodo državljanov. Biti proti je popularno. Sploh pri nepopularni vladi. Razmislek zahteva malenkost več energije kot metanje granitnih kock v stavbo parlamenta še pred začetkom javne obravnave zakona, proti sprejetju katerega se demonstrira.

Ob branju domnevnih argumentov proti zakonu dobim občutek,

• da v družbi obstaja omejena količina plačljivih delovnih ur,
• da imajo študentje “pravico”, da delajo poln delavnik in so pri tem čim manjši strošek za delodajalca,
• da je cilj dela čim prej prilesti do pokojnine,
• da je edini smisel malega dela upokojenca okrepitev njegovega finančnega stanja,
• da bodo mali delavci odžirali delo zdaj redno zaposlenim in nadomeščali zaposlene za določen čas.

Že dolgo je jasno, kako se izkorišča možnost študentskega dela. Nima smisla, da opisujem, proces poznamo vsi. Odkar pomnim se ljudstvo huduje nad mastnimi zaslužki študentskih servisov in razkošnim obstojem nedotakljivih študentskih organizacij. Ko pa vlada stanje poskuša urediti, je potreben le vzklik “dol z vlado” in pakt s sindikati za podporo pri nasprotovanju pokojninski reformi in že nastopi amnezija.

Študentje naj študirajo in delajo toliko, kolikor nujno potrebujejo, da čim prej dokončajo študij. Brez skrbi, za dolge delovnike hitro pride čas. Upokojenci naj le imajo možnost, da tu in tam sodelujejo kot aktivni člani družbe. V desetletjih dela so nabrali veliko izkušenj, ki jih je nesmiselno zavreči. Kot pravi moja 90-letna babica, “delo človeka drži pokonci”. Seveda obstajajo tudi druge oblike pogodbenega dela, ampak delo “prek napotnice” se zdi najbolj preprosto.

Kakor koli obrnem, ne vidim realne možnosti (ali želje), da bi podjetja zaposlene nadomeščale z malimi delavci, torej študenti, brezposelnimi (ki morajo vmes aktivno iskati zaposlitev!) in upokojenci. Kolegico so pozvali, naj glasuje proti prav iz tega razloga (zlasti, ker naj bi zaradi malega dela trpele ženske, ki bodo lahko opravljale samo še malo delo). Ta kolegica dela v podjetju z okoli 90 zaposlenimi, ki torej spada v kategorijo podjetij, ki smejo mesečno uporabiti največ 1.440 ur malega dela. Če bi to podjetje zakonske možnosti izkoristilo do konca in bi vsak mali delavec opravil vseh 60 dovoljenih ur, bi v posameznem mesecu prek napotnic plačevalo 24 malih delavcev, ki bi skupaj opravili delo 8 zaposlenih za poln delovni čas. Se vam zdi, da je delodajalcu privlačna rešitev, po kateri ima namesto 8 zaposlenih najmanj 24 študentov, brezposelnih ali upokojencev, ki se lahko kateri koli mesec odločijo, da gredo prek napotnice delat za koga drugega? Malo delo ni oblika delovnega razmerja!

Pri razmišljanju o vsem skupaj ugotavljam, da je najrealnejši problem dejansko verjetnost zlorab. V Sloveniji vlada kultura nespoštovanja zakonov. Car je, kdor vozi agresivno in prehitro. Nesramen je policaj, ki ga oglobi. Car je, kdor kreativno parkira. Nesramen je mestni redar. Car je, kdor utaji davke z delom na črno in tako okrog prinese državo. Car je, ki skrije svoje prihodke, da plačuje minimalne stroške za svoje otroke v vrtcu, tako da vzgojni program zanje plačujejo ostali, manj iznajdljivi davkoplačevalci. Predvidevam, da se bodo napotnice prodajale, ampak to v resnici ni problem zakona, je problem splošne kulture. Družba, v kateri je povsem sprejemljivo, da neštudentje delajo prek napotnic študentov, ki jim za to plačujejo provizijo, se pač ne more prav iskreno zmrdovati ob podkupovalskih aferah.

Sedanja rešitev je nevzdržna. Kako bi se v naši družbi izkazalo malo delo v resnici ne bomo natanko vedeli, dokler ne poskusimo (kar ne pomeni, da se mi predlagani zakon ne zdi premišljen). Da nobena rešitev ni zacementirana, pa ponazarja tudi tako pogosto navedeni nemški primer/vzor – če model ne ustreza, se ga popravi.

Najprej s študentskega na malo delo.

(click to enlarge)

The Cyberkitty (Planika Parada), photo by Mr. P.

Logotip ljubljanskega Twestivala @betmenka

Danes, 24. 3. 2011, se ob 19h dobimo na Ljubljanskem gradu. Lokalna dobrodelna prireditev Twestival Ljubljana je del krovnega dogodka, pri katerem sodelujejo ekipe prostovoljcev v več kot 160 mestih po svetu. Družili se bomo ob dobri glasbi, se nasmejali stand-up komikom, zraven pa zbirali sredstva za ustanovo Mali vitez, ki pomaga otrokom, ki so premagali raka. Podrobnosti najdete na spletni strani Twestivala Ljubljana.

Twestival sicer organiziramo tviteraši, vabljeni pa ste prav vsi!

Se vidimo!

PS: Sicer upam, da vam bo uspelo priti, če ne utegnete, pa lahko pomagate vsaj z donacijo 1 €. Preprosto pošljite SMS z vsebino MALIVITEZ na številko 1919. Hvala!

… is paved with good intentions. Especially if they run on oil.

photo by dr. fil, Paris

Today, Slovene parliamentarians will discuss the possibility of taking in Guantanamo detainees for the first time. I use plural though it is unclear whether the US will request the country to help with one or more of these prisoners. Presenting the case is the twitting Minister Samuel Žbogar.

There is no such thing as an easy, clear-cut position on this issue. Or so it seems. Slovenes are mighty aloof when it comes to looking down on the US for various reasons, most recently including the Iraq war, the weapons of mass destruction buzzword and more. Some like to paint the Americans all-about-the-profit child slayers with others nodding quietly. On the inside, I am sure. Which does not prevent them from crying for help or downright demanding it when freedom and democracy in the areas of their interest are concerned. The evil world cop wannabes can turn incredibly quickly into into the only force strong enough to intervene and therefore carrying a moral duty to do so.

Guantanamo has been and remains one of the low points, black marks in the recent history of the American nation. Some people seem to feel close to orgasmic joy using it to demonstrate the USA’s moral inferiority. Which is why some responses in recent debates honestly surprise me. Ok. It is inconceivable that the US detained people without trial. It is a crime against humanity to keep “prisoner” these people whose guilt cannot be proven in any way that would hold up in court . But once a thought is given to these “never-proven-guilty” people being sent to Slovenia to start living a better life after years of hell, they are “dangerous”, “probably criminals”, “a threat to national security”. My oh my, how a bit of perspective changes the strongest of positions.

So let me get this straight. The Guantanamo detainees that would be sent to Slovenia have never committed a crime as far as it can be proven. They speak a different language, they come from a different culture, they pray to a different God, but have not, as far as it can be substantiated, committed any crime whatsoever. Methinks they are rather lucky not to have been hung on crosses.

True Christians don’t get to cherry-pick. But I guess you know that already, it may just sound strange coming from somebody who’s not a member of your club. To set the record straight, I have great respect for Christianity. Not necessarily so for its Churches. So I can say in all honesty and with no malice that to an outsider it would seen very Christian-like to remind your elected representatives of the spirit of Chistianity. The love for all people, not the love for a certain group of people who fit an unwritten or rather often rewritten bill.

But if after giving all of this a good thought and doing some deep soul searching, you still believe Slovenia should turn these people away, that’s of course absolutely fine. You have every right to your own opinion. Just goes to prove that this is, indeed, a free country. But don’t, I repeat, do not get all morally superior on the rest of us the next time it fits the agenda.

photo by dr. fil, Sir Prance-A-Lot from the Kingdom of Mojcas and Pižama

Renko’s First Law:

One smile cancels out seven hours of non-negotiable demands for round-the-clock attention. And then some.

sushi by Mr. P, photo by dr. fil

Good food in good company. What more could one ask for?

It may be rather brave to invite a connoisseur of all things Japanese over for one’s first attempt at  the art of combining what may look like simple overcooked rice but actually isn’t with raw fish, veggies and… err… roasted seaweed into bite-size delectables, but there, I must admit it. Mr. P pulled it off.

Hats off to the chef for preparing a mouth-watering dinner to fuel the debates. Seeing as this is his very first sushi, I look forward to the next ones. And to the conversations they spark, of course.

krofi & foto: dr fil

Drage soženske, na ta šaljiv dan nam želim, da ne bi pozabile, da bi morale biti enakopravne moškim, čeprav nismo enaki. Da se moramo boriti za svoje pravice. Ne proti moškim. Da si poleg izenačenih možnosti v poslovnem svetu zaslužimo korektnost in vljudnost na vsakem koraku. Tako kot moški. Da nas nikoli ne smeta ustaviti strah ali brezvoljnost. Upajmo si zahtevati več. Da bomo imele enako.

PS: Krofe sem danes delala prvič, po receptu ene od mnogih superžensk, ki jih poznam – svoje babice. Ne sprašujte po njem, ker je vsega “ravno prav”.

Vir: SAZU

Opravičilo za neobjavljanje zapisov je sestavljeno, a žal bo minilo še nekaj let, preden ga bo odgovorna oseba znala podpisati. Neobjavljanje ne pomeni, da ne berem, ne opazujem, ne poslušam. Sivocelične napetosti na hitro sprostim na Twitterju, zato bloga ne pogrešam pretirano.

Ko pa mi kdo grozi z resetiranjem, oziroma me vabi, naj se skupaj z ostalimi volivci resetiram kar sama od sebe, si vzamem čas, da svoje mnenje delim tudi z vsemi tremi bralci tega bloga.

“Resničen reset se mora zgoditi tukaj, v Sloveniji. Resetiranje novinarjev pomeni resnico-ljubno pisanje. Volivci morajo resetirati svoje vrednote, svoje srce: lumparije na drobno dajejo glasove lumpom na debelo. In glava volivcev mora spregledati propagando, ki brenka na tistih pet predsodkov. Resetirani volivci bodo bolj zahtevni kupci na slovenskem političnem trgu in trgovci – stranke – se jim bodo morali prilagoditi. Politične stranke se bodo morale resetirati in nekatere priznati svojo idejno bankrotiranost in odvisnost od predsodkov. Mimogrede, podpisani nove ne ustanavljamo.”

Vir: Delo

V današnji Sobotni prilogi Dela nas k temu spet poziva dr. Žiga Turk, tokrat v družbi dr. Mateja Lahovnika, dr. Marka Pavlihe, mag. Rada Pezdirja in dr. Janeza Šušteršiča. Zaenkrat pustimo ob strani dejstvo, da so med naštetimi trije bivši ministri, ki so že imeli realno možnost krojiti delovanje slovenske države.

Fantje, trenutni položaj v državi ni rožnat, pa tudi tako črn ne, kot bi radi naslikali. Ljudje smo takšne čudne, nikoli zadovoljne živali. Prav to nas vodi v iskanje vedno novih rešitev in znanj, ki so temelj tistega, kar samovšečno imenujemo napredek. Če se strinjamo, da stanje ni popolno (in da nikoli ne bo), pa me v živo zadenejo ideje o, če ne kar zahteve po nenadnih korenitih spremembah domnevno popolnoma gnilega sistema.

Slovenija je krasna država. Narava je lepa, ljudje delavni in pametni, potencialov je veliko, smola le, da vse skupaj z napačnimi odločitvami kvarijo zavedeni volivci in neresnicoljubni novinarji? Besedilo je prežeto s tolikšno mero naivnosti, da človek težko verjame, da je prišlo izpod prstov tako izobraženih ljudi. Predlagam jim pogovor s kakšnim preprostim posestnikom zdrave kmečke pameti.

V demokracijah, ki jih tako radi omenjajo avtorji, se spremembe uvajajo postopoma. Podlage zanje pripravijo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, preživeti morajo razprave in zakonodajne postopke, če ne dosežejo želenega učinka, se poskusi drugače, verjetno z drugo ekipo. Hitre širokopotezne spremembe sistema, vsiljevanje novega sistema vrednot, spreminjanje človeka samega v želji po oblikovanju popolne družbe, vse to so elementi neke popolnoma drugačne miselnosti, katere posledice pozna vsak, ki je vsaj od daleč povohal zgodovinske knjige.

Za vsak slučaj, da ne bi prišlo do nesporazuma, sem izraz hotela preveriti v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a ga v njem ni. Angleška definicija izraza je, na primer:

reset – to press a special button or to make changes so that a machine will work again or work in a different way

Vir: Macmillan Dictionary

Ne boste verjeli, ampak človeška družba takšnega gumbka nima. V resnici verjamem v dobronamernost avtorjev članka in tudi, da verjamejo v to, kar so napisali, ampak njihova teorija nasede na čer prvega stika s človekom v resničnem življenju, v praksi.

Nasprotje postopnih sprememb v demokratičnem sistemu, ekvivalent gumbku, ki spremeni delovanje družbe (predvidevam, da avtorju niso imeli v mislih povratka družbe v katero od že videnih ureditev) je v preprostem jeziku revolucija.

Ne, hvala. Resetirajte sebe.

Bom imela kmalu možnost v miru sestaviti zapis o kateri od tem, ki se mi podijo po glavi?

Bodo Slovenci kdaj znali ceniti, kaj vse jim (zlasti v primerjavi z ureditvami drugod po svetu) zagotavlja naša socialna država?

Bo jamranje izgubilo status slovenskega nacionalnega športa številka 1?

Ali kdo razmišlja o tem, da se te dni jasno kaže, kako zelo težko je priznati napako in se zanjo opravičiti? Že napako v obliki nepopolne resnice (polresnica je cela laž) ob zakonitem ravnanju, kaj šele v obliki čiste laži in ponarejanja dokumentacije? Ter da zato priznanje napake in opravičilo velja ceniti?

Figo.

(foto dr. fil)