Dr. Filomena

Včerajšnji referendum je bil polom. V resnici ne tako zelo za vlado, kot za predlagatelje dragega državljanskega odločanja na sončno nedeljo.

Jasno je, da bo opozicija rezultat tolmačila kot izraz nedvoumne nezaupnice vladi, ki naj bi jo izreklo ljudstvo, ampak če premore kanček zdravega razuma, se bo zamislila nad slabokrvnim odzivom na temo, ki jo je sama uvrstila tako visoko.

Kdor je spremljal medije, je moral ugotoviti, da ljudje niso šli na volišča, ker

• niso vedeli, za kaj gre,
• so menili, da ne gre za pomembno vprašanje, zlasti pa
• so bili prepričani, da gre za nekaj, o čemer bi politiki morali odločati brez njihove pomoči (saj so za to plačani… to delo pa so že opravili v Državnem zboru)

in ne, kot je izjavil Aleksander Zorn, ker ljudje čutijo krizo in se umikajo sami vase.

Opozicija je očitno uspela mobilizirati precej manj ljudi, kot je pričakovala. Zdi se, da izgublja stik z njimi in ne ve, kaj so zanje pomembna vprašanja. Morda pa jih bo res treba resetirati.

Kakšen je rezultat? Ogromni stroški za državni proračun pri vprašanju, o katerem državljani niso želeli odločati sami, novinarji RTVS bodo še naprej veljali za javne uslužbence (se kateri s tem hvali kolegom v tujini?) uboga poražena koalicija pa bo do konca mandata v RTVS *lahko* imela precej večji vpliv, kot bi ga imela po novem zakonu.

Ne pomnim, da bi se mi kdaj zgodilo, da še en teden pred glasovanjem ne bi imela precej izdelanega mnenja o referendumski temi. Mogoče se mi zakon ni zdel posebej pomemben, mogoče gre samo za to, da branje veljavnega in novega Zakona o Radioteleviziji Slovenija ni najprivlačnejše razvedrilo. Ker pa se udeležim vsakih volitev in vsakega referenduma, se mi je zdelo prav, da se vsaj malo potrudim. OK, priznam, da me je mikalo, da bi za novi zakon glasovala že samo zato, ker je prejšnjega sestavil Branko Grims, ampak to kljub vsemu ne zadošča.

Prebrala sem oba zakona in nekaj komentarjev v časopisih. Med drugim mi je bila v pomoč primerjava Financ. Ker sem se nagibala h glasovanju “za”, sem prebrskala spletno stran Slovenske demokratske stranke in zaman iskala kakšne konkretne razloge proti. (Tam sem mimogrede med drugim ugotovila, da SDS napoveduje 150-odstotno rast inflacije v Sloveniji in da komentatorji niso prebrali zakona, v katerem je določeno, da se prispevek z inflacijo usklajuje enkrat letno, in pozabili, da tudi veljavni zakon omogoča do 10-odstotno prilagajanje višine RTV prispevka, prav tako enkrat letno.)

Novi status RTV se mi zdi nenavaden, ampak razumem, po kakšni logiki je bil izbran. Ne razumem ga kot privatizacijo hiše, ampak kot možnost za ločitev nekomercialnih od komercialnih vsebin, pri čemer ima nekomercialni del vedno korist od komercialnega, obratno pa ne velja.

Dejstvo, da so zaposleni na RTV trenutno “javni uslužbenci”, se mi zdi perverzno. Sploh, kar se tiče novinarjev, ki se s tem očitno strinjajo in bi se raje odrekli tej oznaki.

Zelo mi je všeč dejstvo, da se krči število članov Sveta (z 29 na 17).

Prav tako mi je všeč, da se krči število članov Nadzornega sveta (z 11 na 7), še bolj pa način njihove izbire. Po novem bi Državni zbor imenoval tri od sedmih članov, od tega enega na predlog Komisije za nadzor javnih financ Državnega zbora (kar glede na poslovnik Državnega zbora – glej člen 33(3) de facto pomeni na predlog opozicije), dva člana imenuje Svet, enega imenuje Vlada, enega člana pa Svet delavcev. Vlada in poslanci vladajoče koalicije torej skupaj tri od sedmih članov. Do zdaj jih je od enajstih 5 imenoval Državni zbor, 4 pa vlada. Politizacija????? (#nežmahizem)

Doma nekje na dosegu rok in nog elektronsko zemljico tlači kopica naprednih napravic, ampak LCD televizorja sta kljub temu (še?) priklopljena na sobno anteno in trenutno na njiju trenutno lepo sneži. Kadar sta v akciji, jima pomagajo prenosniki in HDMI. Ampak vseeno z veseljem plačam RTV prispevek. Preprosto zato, ker se mi zdi prav, da država premore javno radiotelevizijo, ki mora producirati vsebine, ki se jih ne bi lotil noben komercialni medij, ki se prekleto dobro zaveda, da je denar v kupljenih licencah poneumljajočih oddaj in potenciranju blišča in bede, ne pa v oddajah o kulturi ali – bognedaj – manjšinah. Sploh slednje je lahko uničujoče. Manjšina po definiciji ni ciljna publika, ki bi se jo dalo dobro tržiti pri oglaševalcih, kakšna kratka oddaja za sodržavljane, ki so po poreklu iz bivših bratskih republik (zdaj le še zaželenih trgov in krajev proizvodnje), pa bi znala načeti srž slovenskega naroda.

Kakor koli, prebrala sem oba zakona, mnenja za in proti ter se odločila, da novi zakon podprem. RTV prispevek bomo plačevali v vsakem primeru, tudi njegova višina ne bo določena kaj dosti drugače, v ostalem pa se zdi, da novi zakon prekaša starega. Upam, da bo dobil možnost, da se izkaže tudi v praksi.

Oh ne, spet me je doletelo prekletstvo. Razmišljam drugače kot večina ljudi, katerih mnenja berem in poslušam zadnje dni.

Objava ameriških diplomatskih depeš po mojem mnenju:

• ni pozitivno dejanje (vendar so za razkritje odgovorne ZDA in ne WikiLeaks, zato naj to organizacijo pustijo pri miru),
• zaenkrat ni razkrila nič presenetljivo novega, šokantnega, nepričakovanega,
• ne bo spremenila ne diplomacije ne novinarstva,
• ne prikazuje neke resnice, ki je javnost do zdaj ni poznala, ampak je naključen presek enostranskih, včasih zelo osebnih opažanj in mnenj posameznikov, nepopoln mozaik,
• vse prebivalce www z možnostjo prebiranja (samo) ameriške diplomatske pošte postavlja v vlogo protiameriških vohunov,
• ne izpolnjuje definicije whistle-blowinga (kot jo razumem, to je razkritje kaznivega ravnanja ali malomarnosti, da bi državni organi in pritisk javnosti zadevo sankcionirali), ampak gre (baje) za naključnih četrt milijona depeš, ki se jih besno pregleduje, da bi se razkrilo kaj nezakonitega – napaka v vrstnem redu.

Preprečevanje organizaciji WikiLeaks, da poskrbi za svoje financiranje, je pod vsako kritiko in mislim, da bo (oziroma je malo že) teplo tiste, ki so se tega lotili. Ampak vseeno nikakor ne morem razumeti prevladujočega navdušenja nad hekerskimi napadi na MasterCard, Viso in kaže da celo odvetnika Švedinj, ki naj bi ju posilil Julian Assange. Sploh to zadnje je popolnoma nesprejemljivo. Zdi se, kot da nihče ne pomisli, da so njune obtožbe morda resnične. Objava njunih osebnih podatkov ni vzbudila niti kančka ogorčenja javnosti. Pa bi morala.

Danes zjutraj je bil v BBC-jevem studiu Coldblood, neformalni vodja hekerske skupine Anonymous (posnetek pogovora via @lenkaseseta). Pravi, da je njihov cilj poskrbeti, da internet ostane “odprt”. Fant, kaj bo logična posledica vaših napadov? Ne, ne občudujem vas in vaših izpadov, ki bodo organizaciji WikiLeaks in Julianu Assangu zelo težko kakor koli koristili.

Vse za 5 minut slave.

V3ZKTGVACTS5

Pravkar sem prebrala še n-ti članek, ki, baje na podlagi ameriških depeš, ki jih je javnosti razkrila organizacija WikiLeaks, bralcem pripoveduje o sramotni izdaji slovenskega naroda, ki da jo je zagrešil premier Borut Pahor s tem, ko je Ameriki ponujal sprejem zapornika iz Guantanama v zameno za narcisoiden 20-minutni fototermin s predsednikom Obamo.

Prebrala in se spet vprašala, ali so komentatorji prebrali depešo.

Dostop do vseh depeš je bil že pred meseci omogočen petim časopisnim hišam: Guardianu, El Paisu, Der Spieglu, Le Mondu in New York Timesu. Prejšnji teden jih je WikiLeaks začel objavljati na svojem spletnem mestu (do tega trenutka je bilo objavljenih 837 od skupaj 251.287), omenjeni časopisi pa svoje analize in komentarje. Zanimivo, da je med četrt milijona dokumentov precej pozornosti požela depeša z ljubljanskega veleposlaništva, ki je na spletišču Wikileaks mimogrede še ni.

K sreči jo je objavil El Pais, tako da si lahko preberemo tudi izvirnik (povezava na besedilo depeše) in ne le interpretacij, ki so trdile od tega, da je Amerika zlorabljala svojo premoč in ubogo malo Slovenijo silila, naj sprejme zapornike iz Guantanama, do tega, da je slovenski premier ponujal njihov sprejem v zameno za najmanj dvajsetminutno srečanje z ameriškim predsednikom.

Priporočam branje depeše v celoti, v imenu tako popularne uravnoteženosti pa navajam, da je ameriški odpravnik poslov v njej med drugim zapisal:

• da ga je Pahor, kar sicer ni običajno, že drugič obiskal (in ne poklical; razlika med “to call” in “to call on“) na veleposlaništvu, kar po njegovem mnenju kaže, da si Pahor želi razvijati odnose med Slovenijo in ZDA,
• da je Pahor veliko časa namenil pogovoru o gospodarskih vprašanjih,
• da je Pahor v odgovor na izrecno prošnjo odpravnika poslov za podporo pri zapiranju Guantanama vprašal, kakšna je ameriška “ponudba” in kaj bi morala zagotoviti slovenska vlada; pri tem je zlasti poudaril, da premestitev ne bi smela dodatno obremeniti proračuna; dejal je, da bi se po svojih najboljših močeh potrudil prepričati slovensko vlado, naj sprejme zapornike (nikjer v depeši ni navedeno, da gre za enega zapornika, nikoli ni uporabljena ednina),
• da je Pahor neuradno (glej “pull-aside“), na štiri oči, uspeh pri vprašanju premestitve zapornikov vljudno a nedvoumno povezal z 20-minutnim srečanjem z Obamo,
• da bo v letu 2010 morda njegova najzahtevnejša/najtežavnejša naloga prav doseči, da Pahor pri podpori premestitve zapornikov iz Guantanama preide od besed k dejanjem.

Slovenski premier se je z ameriškim odpravnikom poslov pogovarjal o gospodarskih vprašanjih, poudaril specifično politično težo Slovenije na Balkanu, omenil svoja prizadevanja v zvezi z ureditvijo spora med Grčijo in Makedonijo glede imena slednje, itd. Na prošnjo ZDA, naj Slovenija s prevzemom kakšnega zapornika pomaga zapreti zloglasni Guantanamo, je Pahor odgovoril z vprašanjem, kaj za to ponujajo ZDA in poudaril, da prevzem zapornikov Sloveniji ne bi smel naložiti finančnih bremen. In da, odpravnik poslov pravi, da mu je Pahor prišepnil, da bi pri ureditvi tega vprašanja pomagal dvajsetminutni sestanek z Obamo. O čem mislite, da bi se slovenski premier ob takšni priložnosti pogovarjal z ameriškim predsednikom in kakšne bi bile morebitne posledice za našo državo in njeno gospodarstvo? Mogoče bi izmenjala recepta za brownije in kremne rezine? Meh.

Veliko hrupa za nič.

Since thorough research and reading complemented by careful consideration seem to be out of fashion anyway, I may as well jump on the bandwagon and add my two eurocents’ worth to the latest biggest and juiciest affair of all times.

WikiLeaks site states it is “a non-profit media organization dedicated to bringing important news and information to the public. We provide an innovative, secure and anonymous way for independent sources around the world to leak information to our journalists. We publish material of ethical, political and historical significance while keeping the identity of our sources anonymous, thus providing a universal way for the revealing of suppressed and censored injustices.”

Whistleblowing as far as I understand it is a legitimate action that allows an employee with a conscience to reveal illegal or negligent behaviour within his or her organisation in order to protect the interests of a wider population. Its official name (in the UK) sums it up nicely: “making a disclosure in the public interest“. The above self-description does make the WikiLeaks site sound like a whistleblowing site.

Motives for Disclosure

But does disclosure or rather the announcement of disclosure of some 250,000 randomly picked diplomatic cables count as whistleblowing? I wonder.

Allegedly, the whistleblower’s motive was to reveal the patronising attitude of the US toward third countries. The US, patronising? What a shocker. As for the WikiLeaks’ founder’s motive?

As seen on ABC via the The Daily Show, Julian Assange explains:

“I’m a combatative person. I like crushing bastards. So, it is deeply personally, personally deeply satisfying to me.”

So let’s get this straight. Confidential diplomatic correspondence has been disclosed, because (allegedly, unconfirmed) a frustrated young American soldier Bradley Manning (who allegedly had social difficulties in the Army attributed to the problems of being homosexual under the ‘don’t ask, don’t tell’ policy and had been demoted for assaulting another soldier and scheduled to be discharged early) wanted to show, purely in the public interest, his home country for what it was. Right. No personal vendetta involved. And, because a frustrated not-quite-as-young-an Australian man feels deep personal satisfaction crushing whom he deems bastards. Nothing personal, either, pure public interest at play.

Granted, discrediting a whistleblower in its midst is most probably the first step any organisation is tempted to take once the small wind instrument is blown. So in an attempt to disregard the variety of motives other than serving the public interest, especially since the source of the cablegate leak has not been confirmed, let’s take a look at what has been disclosed.

Subject of Diclosure

What is allegedly about to be disclosed are 251,287 cables exchanged between 274 US embassies around the world and the US State Department. There is supposedly no rhyme or reason as to what is being disclosed. No specified illegal act or act of negligence that should be remedied. Simply, opening a certain country’s diplomatic mail and sharing it .

Manner of Disclosure and Interpretation

Five newspapers (Der Spiegel, El Pais, Guardian, Le Monde and the New York Times) had advance access to the material and while the cables are being posted to the WikiLeaks site in stages that will apparently last for months to come, the newspapers are for all intents and purposes editing the material by choosing what to publish now and how to present the information contained in the confidential correspondence. The tiny nagging voice in the back of my brain won’t stop asking why only five newspapers and if so, why these five. It’s even louder asking why all the cables are not published simultaneously and how their order of publication is determined.

A lovely insight into the importance of editing and interpretation by the select hand-picked media is the case of discussions between the US and Slovenia on the relocation of a Gitmo detainee to our lovely country. Interpretations of the same cable ranged from the US using its might to try and force tiny Slovenia into accepting a detainee to Slovenia’s PM Borut Pahor begging for a 20-minute interview and offering to take in a detainee in exchange. The public depended on these interpretations as the cable was not yet published at the WikiLeaks site. Finally, El Pais came around to sharing it with us: here. Read it yourself and form your own opinion. Slovene media more or less seem to agree that its content constitutes something along the lines of treason. That it reveals servility of Slovene foreign policy and exposes the PM as sucking up to the US.

Then again, a popular Slovene magazine took this text:

“2010 will, we hope, be the year that we focus our attention on partnering with Slovenia in the Western Balkans and ISAF; paving the way for Westinghouse to compete successfully for the construction of a new nuclear power plant; and, perhaps most challenging of all, turning Pahor’s rhetorical support for detainee resettlement into reality.”

and translated “perhaps most challenging of all” into the Slovene equivalent of “probably most importantly of all”. Ah.

Big Sister

Notwithstanding previous whistleblower efforts by WikiLeaks, what I see right now is a case of a quarter million random confidential US State Department cables exposed with no true whistleblower motive. The site does claim the following:

“The cables show the extent of US spying on its allies and the UN; turning a blind eye to corruption and human rights abuse in “client states”; backroom deals with supposedly neutral countries; lobbying for US corporations; and the measures US diplomats take to advance those who have access to them.”

but seriously, they should publish the cables that effectively prove the above claim and prove some sort of illegal conduct. If they fail to do so, the only reason for media to rave about the material and present it as a sensation (though, truth be told, not much less attention seems to be paid to a President choking on a pretzel, a child presumingly trapped in a hot air balloon or a family dog being rescued) and for the public to accept is as such is the perverse pleasure of peeking into other people’s mail. Heck, the public is used to peeking into people’s whole lives. Big brother, big sister, whatever. Sure, you may have already “known” everything contained in the cables, but you also “knew” everything about the celebrities involved in reality shows, yet having your suspicions confirmed along with millions of other people takes you to a whole new level, doesn’t it? So I hear, anyway.

You may call out “ah-hah, but that is not private correspondence, it is correspondence exchanged by public servants paid by our taxes. Basically our employees!” True, but what is these folks’ job that you’re paying them to perform and excel at? If you are a tax-paying US citizen, what do you expect your diplomats to do for you? I’d almost expect you to want them to build solid country-to-country relations, secure your best interests, to gather information that might help your country secure its/your best interests and to behave professionally in public while sharing their private thoughts that may or may not contribute to your country’s policy-making process, privately. And I’d expect the same of any country’s diplomats, i.e. to work in the best interest of their countries without breaching law or duty.

“Openness” and “transparency” sound mighty fine, but may not really be conductive to the objectives of diplomacy as such. When sensitive subjects are being discussed, carrying out the entire process in the open would likely render any negotiations lengthy and fruitless. Negotiations mean making concessions and reaching a compromise that is not the ideal solution for any side involved, but one that all can live with. Again, when sensitive subjects are concerned, try to imagine the public reaction to any of the sides “giving in an inch”. End negotiations right there.

Positive changes in diplomacy and world politics as such are not achieved overnight. As a rule, they are not the result of a single act, but rather of a series of events and acts pushing in the same direction following eternal shifts of power, adapting to new circumstances, negotiations and renegotiations, all based on a certain level of trust. 

People, snap out of the reality show mode and engage common sense.