Pravkar sem prebrala še n-ti članek, ki, baje na podlagi ameriških depeš, ki jih je javnosti razkrila organizacija WikiLeaks, bralcem pripoveduje o sramotni izdaji slovenskega naroda, ki da jo je zagrešil premier Borut Pahor s tem, ko je Ameriki ponujal sprejem zapornika iz Guantanama v zameno za narcisoiden 20-minutni fototermin s predsednikom Obamo.

Prebrala in se spet vprašala, ali so komentatorji prebrali depešo.

Dostop do vseh depeš je bil že pred meseci omogočen petim časopisnim hišam: Guardianu, El Paisu, Der Spieglu, Le Mondu in New York Timesu. Prejšnji teden jih je WikiLeaks začel objavljati na svojem spletnem mestu (do tega trenutka je bilo objavljenih 837 od skupaj 251.287), omenjeni časopisi pa svoje analize in komentarje. Zanimivo, da je med četrt milijona dokumentov precej pozornosti požela depeša z ljubljanskega veleposlaništva, ki je na spletišču Wikileaks mimogrede še ni.

K sreči jo je objavil El Pais, tako da si lahko preberemo tudi izvirnik (povezava na besedilo depeše) in ne le interpretacij, ki so trdile od tega, da je Amerika zlorabljala svojo premoč in ubogo malo Slovenijo silila, naj sprejme zapornike iz Guantanama, do tega, da je slovenski premier ponujal njihov sprejem v zameno za najmanj dvajsetminutno srečanje z ameriškim predsednikom.

Priporočam branje depeše v celoti, v imenu tako popularne uravnoteženosti pa navajam, da je ameriški odpravnik poslov v njej med drugim zapisal:

  • da ga je Pahor, kar sicer ni običajno, že drugič obiskal (in ne poklical; razlika med “to call” in “to call on“) na veleposlaništvu, kar po njegovem mnenju kaže, da si Pahor želi razvijati odnose med Slovenijo in ZDA,
  • da je Pahor veliko časa namenil pogovoru o gospodarskih vprašanjih,
  • da je Pahor v odgovor na izrecno prošnjo odpravnika poslov za podporo pri zapiranju Guantanama vprašal, kakšna je ameriška “ponudba” in kaj bi morala zagotoviti slovenska vlada; pri tem je zlasti poudaril, da premestitev ne bi smela dodatno obremeniti proračuna; dejal je, da bi se po svojih najboljših močeh potrudil prepričati slovensko vlado, naj sprejme zapornike (nikjer v depeši ni navedeno, da gre za enega zapornika, nikoli ni uporabljena ednina),
  • da je Pahor neuradno (glej “pull-aside“), na štiri oči, uspeh pri vprašanju premestitve zapornikov vljudno a nedvoumno povezal z 20-minutnim srečanjem z Obamo,
  • da bo v letu 2010 morda njegova najzahtevnejša/najtežavnejša naloga prav doseči, da Pahor pri podpori premestitve zapornikov iz Guantanama preide od besed k dejanjem.

Slovenski premier se je z ameriškim odpravnikom poslov pogovarjal o gospodarskih vprašanjih, poudaril specifično politično težo Slovenije na Balkanu, omenil svoja prizadevanja v zvezi z ureditvijo spora med Grčijo in Makedonijo glede imena slednje, itd. Na prošnjo ZDA, naj Slovenija s prevzemom kakšnega zapornika pomaga zapreti zloglasni Guantanamo, je Pahor odgovoril z vprašanjem, kaj za to ponujajo ZDA in poudaril, da prevzem zapornikov Sloveniji ne bi smel naložiti finančnih bremen. In da, odpravnik poslov pravi, da mu je Pahor prišepnil, da bi pri ureditvi tega vprašanja pomagal dvajsetminutni sestanek z Obamo. O čem mislite, da bi se slovenski premier ob takšni priložnosti pogovarjal z ameriškim predsednikom in kakšne bi bile morebitne posledice za našo državo in njeno gospodarstvo? Mogoče bi izmenjala recepta za brownije in kremne rezine? Meh.

Veliko hrupa za nič.