Razmišljam.
02/25/2011
Bom imela kmalu možnost v miru sestaviti zapis o kateri od tem, ki se mi podijo po glavi?
Bodo Slovenci kdaj znali ceniti, kaj vse jim (zlasti v primerjavi z ureditvami drugod po svetu) zagotavlja naša socialna država?
Bo jamranje izgubilo status slovenskega nacionalnega športa številka 1?
Ali kdo razmišlja o tem, da se te dni jasno kaže, kako zelo težko je priznati napako in se zanjo opravičiti? Že napako v obliki nepopolne resnice (polresnica je cela laž) ob zakonitem ravnanju, kaj šele v obliki čiste laži in ponarejanja dokumentacije? Ter da zato priznanje napake in opravičilo velja ceniti?
Figo.
(foto dr. fil)
tetapoli said,
February 25, 2011 @ 5:55 pm
tale figica je čist premičkena 🙂
dr.filomena said,
February 25, 2011 @ 6:22 pm
raste, raste 😛
Realnost said,
February 25, 2011 @ 9:16 pm
To je enostavno. Takrat, ko bo denar pričel padati z neba in se Slovencem ne bo treba prodati tujcem, ker so krediti, ki so jih dajali tuji osvoboditelji potrošeni. In sedaj se je ta tujec odločil, da ta SOCIALNA ni njegova zamisel, zato jo želi čim hitreje odpraviti, medtem pa se mali Igralci, ki jim radi rečemo politiki, poizkušajo zaščititi z vsem, kar pade pod roke, ker ne upajo priznati, da je vsemu konec. Ker se borijo za zadnje grižjaje in lasten obstoj, pa ne samo v politiki… Samo takrat…
Davor said,
February 27, 2011 @ 12:20 pm
Prav imaš, Slovenci mislijo, da je drugod vse boljše. In to taki, ki še nikdar niso videli tujine. Žal pa tudi taki, ki so živeli v tujini, radi hitro pozabijo, kako je bilo tam.
Velik delež današnjih težav pa izvira iz neustreznega lastninjenja, oziroma neustavljive potrebe, da se izvede lastninjenje. Ob tem, da domačega sloja bogatašev nismo imeli, smo vztrajali na domači privatizaciji. To seveda pomeni, da so novi lastniki lahko kredite, ki so jih najeli za lastninjenje, odplačevali samo preko izčrpavanja kupljenih podjetij. V času recesije pa je to težko, če ne nemogoče. Zagotovo bi bilo manj problemov, če bi celo neodkupno razdelili premoženje nekaterim posameznikom (še enkrat: če je privatizacija res nujno potrebna), kot pa da smo prišli do “bogatih” posameznikov in revnih podjetij. Vse je bilo tako lepo, da se je celo RKC vključila v igro. Seveda pa bi se postavilo vprašanje pravičnosti take neodkupne razdelitve.
Podobno nesrečo je povzročil “Jazbinškov stanovanjski zakon”, ki je naš nepremičninski trg do te mere uničil, da bomo dolgo čutili njegove posledice. Pa tudi ta hip država ne poseže na trg, ko bi lahko kupila draga stanovanja gradbenih podjetij. Dobila bi fond najemnih stanovanj, s katerim bi lahko konkurirala na trgu, banke bi bile vsaj delno rešene slabih kreditov in ne bi potrebovale tako velikih dokapitalizacij, in še preprečili bi lahko verižne stečaje v gradbeniški panogi.
Res pa je, da smo ujetniki na eni strani totalitarista in na drugi strani nesposobnežev, ki vsaj dajejo videz demokratov. Izbira, ki je podobna tisti, da moraš izbrati ali “dumb” ali “dumber”. To pa je kljub oceni, da pri nas še ni tako slabo, precej nesrečna situacija.
alcessa said,
March 4, 2011 @ 7:31 pm
1. NOUP.
2. NOUP.
3. NOUP.
Pametno vzgajaš otroka in ravno dovolj zgodaj. 😀