Spet sem se morala lotiti branja zakona in razmišljanja o argumentih zanj ali proti. Zakon o malem delu. Jezi me, da se me tako pogosto sili v nekaj, kar se mi zdi delo izvoljenih predstavnikov ljudstva. Po drugi strani pa mi na kraj pameti ne pade, da se referenduma ne bi udeležila ali da ne bi prebrala zakona, o katerem bomo odločali.

Moji “zapiski” ob branju:

Delo se opravlja na podlagi napotnic pooblaščene organizacije za posredovanje malega dela (ta dejavnost je nepridobitna), lahko pri več delodajalcih hkrati (ob omejitvah delovnih ur na mesec in letnega zaslužka). Napotnice se izdajajo za vsak mesec posebej, naenkrat se lahko potrdijo največ za tri mesece. Potrjujejo se lahko tudi elektronsko.

Malo delo lahko (poenostavljeno) opravljajo dijaki, študentje, brezposelne osebe, upokojenci, prosilci za azil in še dve zelo specifični kategoriji oseb ter neaktivne osebe, ki niso (samo)zaposlene, niti ne spadajo v katero od navedenih kategorij, nimajo svoje zasebne družbe oziroma zavoda ali statusa kmeta.

Opravljanje malega dela ne sme ovirati brezposelne osebe pri izpolnjevanju njenih obveznosti, ki so določene s predpisi, ki urejajo zavarovanje za primer brezposelnosti.

Malo delo je omejeno na 60 ur v mesecu. Kvota ni prenosljiva med meseci razen pri študentih in dijakih, ki v posameznem mesecu lahko opravijo več ur dela, vendar v enem koledarskem letu skupaj ne več kot 720 ur.

Bruto urna postavka ne sme biti nižja od 4,00 eurov, bruto dohodek v koledarskem letu ne sme presegati 6.000 eurov.

Posamezen delodajalec lahko upravičence najame le za omejeno število ur malega dela mesečno in sicer glede na število zaposlenih (nič zaposlenih ali en zaposlen -> do 180 ur malega dela; 2-10 delavcev -> do 360 ur malega dela itd.)

Dajatev iz malega dela

Delodajalci plačajo 14 % vrednosti opravljenega malega dela:

  • 2 % zadrži organizacija, ki izdaja napotnice;
  • 2 % se nakažeta v nov proračunski sklad za izgradnjo in vzdrževanje študentskih bivalnih zmogljivosti, za (so)financiranje razširitve in posodobitve prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti univerz ter za odplačilo s tem povezanih dolgov;
  • 5 % se nameni za financiranje štipendij;
  • 1 % se nameni za kritje stroškov podpornih struktur;
  • 4 % se namenja ločeno po ciljnih skupinah, tako da se ta del dajatve, odmerjene za delo študentov, nameni študentom, za malo delo upokojencev upokojencem, za malo delo brezposelnih pa za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja.

Število opravljenih ur dela se preračunano v število ur v delovnem času šteje v zavarovalno dobo za pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Moji vtisi? Gre za obliko dela, podobno dosedanjemu študentskemu kot je bilo zamišljeno in ne kot se je pogosto izvajalo. Mali delavec ni vezan na posameznega delodajalca. Lahko dela tudi za več podjetij, dokler ne preseže omejitve števila delovnih ur ali bruto zaslužka. Zaslužek je omejen na ca 5.100 EUR letno neto, kar je ca 1.700 EUR manj, kot bi v takšnem obdobju znašala minimalna plača. Večina zbrane dajatve se ne glede na to, od čigavega malega dela se odmeri, nameni v korist študentov. (Tudi največji delež dajatve iz malega dela brezposelnih in upokojencev se namenja študentom.)

Državi je v interesu, da je čim več ljudi redno zaposlenih (s čim višjo plačo), ker v tem primeru pobere največ davkov, zato sem se trudila razumeti argumente proti zakonu. Na primer tule: http://socialna-druzba.si/. Ne prepričajo me.

  • Upokojence prepričujejo, da bo pokojninska blagajna na izgubi, ker bodo vplačila preko malega dela v pokojninsko blagajno le 9%. Pozabljajo omeniti, da študentje sedaj v pokojninsko blagajno ne prispevajo ničesar.
  • Podjetja svarijo, da bodo po štirih mesecih izgubila pravkar usposobljene študente in morala najeti druge male delavce. Za kaj takšnega mora veljati predpostavka, da študent dela poln delovni čas, kar je ob resnem študiju nemogoče. V času študija naj študent študira in se čim bolje, čim hitreje usposobi za vstop na trg delovne sile. Malo delo (in zdaj študentsko) naj bi mu bilo v pomoč. Pa tudi če ta argument zanemarimo, ne moremo mimo dejstva, da podjetje dobrega malega delavca, ki ga ne želi izgubiti, lahko zaposli. Navajanje možnosti zlorab kot argument proti zakonu je abotno.
  • Brezposelne na tem spletnem mestu opozarjajo, da se bo zaradi omejitve letnega zaslužka malega delavca povečalo število revnih zaposlenih. Oseba, ki opravlja malo delo, ni zaposlena! Gre za način, da tudi brez zaposlitve prisluži nekaj denarja. “Na napotnico.” Poleg tega naj bi bili v nevarnosti zaposleni za določen čas. Težko si predstavljam, da bi delodajalec namesto delavca za določen čas najel malega delavca, ki bo smel delati le sedem dni in pol v mesecu. Ali pa vzel študenta in ga z drugim zamenjal vsake štiri mesece.
  • Nazadnje berem argumente glede študentov. Največji del dajatve iz naslova malega dela bo namenjen prav njim. Res (na ta način!) ne smejo delati več kot 720 ur v letu in (na ta način!) ne smejo zaslužiti več kot 6.000 eurov letno, ampak koliko dejanskih študentov ti dve omejitvi v resnici lahko prizadeneta?

Trenutno stanje, ki bi ga študentski servisi (ki poberejo 10 % provizije) seveda z veseljem ohranili, delodajalcem omogoča, da namesto, da bi zaposlovali, dolga leta izkoriščajo “študentsko” delovno silo, za katero ne plačujejo prispevkov. Študentje iz strahu pred brezposelnostjo kreativno nategujejo status, kolikor dolgo se le da, da ta suženjski odnos čim dlje ohranijo. Ko vendarle končajo študij, imajo morda že nekaj let delovnih izkušenj, ki pa uradno ne štejejo. Ne kot izkušnje, še manj kot del pokojninske dobe. Z omejitvijo njihovega dela bodo delodajalci primorani ponuditi boljše možnosti zaposlitve, če ne bodo hoteli postati kadrovski vrtiljak, študentje pa bodo končno imeli spodbudo, da študij dokončajo čim prej in ne obratno.

Na referendumu bom glasovala za. Ker sem prepričana, da je delo študentov študij, malo delo pa lahko omogoča dovoljšen zaslužek za preživetje ob siceršnji podpori države socialno najšibkejšim. Ker se mi zdi pošteno, da se opravljeno delo šteje v delovne izkušnje in delovno dobo. Ker mi je všeč, da imajo brezposelni na voljo preprosto možnost za nekaj zaslužka in neke vrste samopromocijo pri potencialnih delodajalcih. Ker močno dvomim, da bodo upokojenci odžirali malo delo študentom (babice za šanke in dedke na fizično delo ali za računalnike?). Ker ne verjamem, da bodo delodajalci z malimi delavci nadomeščali svoje zaposlene, lahko pa ob uporabi malega dela morda vseeno najdejo prave kandidate za nova delovna mesta.

Glasovala bom za, ker preprosto ne vidim razloga proti.

———-

Do tu sem zapis sestavila včeraj zvečer, ampak ga nisem objavila, ker sem hotela prebrati še čim več argumentov proti zakonu in razmišljati v tej smeri. Prebrala sem kolumno Marte Gregorčič, nekaj debat na Facebooku, odprla verižno agitatorsko elektronsko pismo.  Ostajam pri zgornjem sklepu.

Najlažje je reči, da je vlada nesposobna ali da namerno dela v škodo državljanov. Biti proti je popularno. Sploh pri nepopularni vladi. Razmislek zahteva malenkost več energije kot metanje granitnih kock v stavbo parlamenta še pred začetkom javne obravnave zakona, proti sprejetju katerega se demonstrira.

Ob branju domnevnih argumentov proti zakonu dobim občutek,

  • da v družbi obstaja omejena količina plačljivih delovnih ur,
  • da imajo študentje “pravico”, da delajo poln delavnik in so pri tem čim manjši strošek za delodajalca,
  • da je cilj dela čim prej prilesti do pokojnine,
  • da je edini smisel malega dela upokojenca okrepitev njegovega finančnega stanja,
  • da bodo mali delavci odžirali delo zdaj redno zaposlenim in nadomeščali zaposlene za določen čas.

Že dolgo je jasno, kako se izkorišča možnost študentskega dela. Nima smisla, da opisujem, proces poznamo vsi. Odkar pomnim se ljudstvo huduje nad mastnimi zaslužki študentskih servisov in razkošnim obstojem nedotakljivih študentskih organizacij. Ko pa vlada stanje poskuša urediti, je potreben le vzklik “dol z vlado” in pakt s sindikati za podporo pri nasprotovanju pokojninski reformi in že nastopi amnezija.

Študentje naj študirajo in delajo toliko, kolikor nujno potrebujejo, da čim prej dokončajo študij. Brez skrbi, za dolge delovnike hitro pride čas. Upokojenci naj le imajo možnost, da tu in tam sodelujejo kot aktivni člani družbe. V desetletjih dela so nabrali veliko izkušenj, ki jih je nesmiselno zavreči. Kot pravi moja 90-letna babica, “delo človeka drži pokonci”. Seveda obstajajo tudi druge oblike pogodbenega dela, ampak delo “prek napotnice” se zdi najbolj preprosto.

Kakor koli obrnem, ne vidim realne možnosti (ali želje), da bi podjetja zaposlene nadomeščale z malimi delavci, torej študenti, brezposelnimi (ki morajo vmes aktivno iskati zaposlitev!) in upokojenci. Kolegico so pozvali, naj glasuje proti prav iz tega razloga (zlasti, ker naj bi zaradi malega dela trpele ženske, ki bodo lahko opravljale samo še malo delo). Ta kolegica dela v podjetju z okoli 90 zaposlenimi, ki torej spada v kategorijo podjetij, ki smejo mesečno uporabiti največ 1.440 ur malega dela. Če bi to podjetje zakonske možnosti izkoristilo do konca in bi vsak mali delavec opravil vseh 60 dovoljenih ur, bi v posameznem mesecu prek napotnic plačevalo 24 malih delavcev, ki bi skupaj opravili delo 8 zaposlenih za poln delovni čas. Se vam zdi, da je delodajalcu privlačna rešitev, po kateri ima namesto 8 zaposlenih najmanj 24 študentov, brezposelnih ali upokojencev, ki se lahko kateri koli mesec odločijo, da gredo prek napotnice delat za koga drugega? Malo delo ni oblika delovnega razmerja!

Pri razmišljanju o vsem skupaj ugotavljam, da je najrealnejši problem dejansko verjetnost zlorab. V Sloveniji vlada kultura nespoštovanja zakonov. Car je, kdor vozi agresivno in prehitro. Nesramen je policaj, ki ga oglobi. Car je, kdor kreativno parkira. Nesramen je mestni redar. Car je, kdor utaji davke z delom na črno in tako okrog prinese državo. Car je, ki skrije svoje prihodke, da plačuje minimalne stroške za svoje otroke v vrtcu, tako da vzgojni program zanje plačujejo ostali, manj iznajdljivi davkoplačevalci. Predvidevam, da se bodo napotnice prodajale, ampak to v resnici ni problem zakona, je problem splošne kulture. Družba, v kateri je povsem sprejemljivo, da neštudentje delajo prek napotnic študentov, ki jim za to plačujejo provizijo, se pač ne more prav iskreno zmrdovati ob podkupovalskih aferah.

Sedanja rešitev je nevzdržna. Kako bi se v naši družbi izkazalo malo delo v resnici ne bomo natanko vedeli, dokler ne poskusimo (kar ne pomeni, da se mi predlagani zakon ne zdi premišljen). Da nobena rešitev ni zacementirana, pa ponazarja tudi tako pogosto navedeni nemški primer/vzor – če model ne ustreza, se ga popravi.

Najprej s študentskega na malo delo.