Dr. Filomena

Strah.

Med najbolj dojemljivimi skupinami za vcepljanje strahu s(m)o gotovo novopečeni starši. Naravno (zadnje čase nadvse priljubljen koncept) je, da nas je za otroke strah. Dokler se ti ne rodi otrok, na neki ravni najbrž sploh ne veš, kaj pravi strah je. Priznam, tudi meni je naravnost grozno vsakič ob zabadanju igle.

Domnevni podporniki svobode odločanja, ki večinoma (res ne vsi) izpadejo zgolj hujskači proti cepljenju, brezsramno širijo neresnice o cepljenju, cepivih in tem, kako (ne)nevarne so otroške bolezni, proti katerim se cepi. Prav ljubko je, kako radi se skrijejo za izmišljene profile. Anonimni, na videz neanonimni in javni imajo nekaj skupnih potez. Če jih kdo vpraša o dokazih o smrti otrok (ali avtizmu) zaradi cepiv, se gredo igrico “ve se”, “lahko bi ti navedel dokaze, pa ne bi verjel”, “dokazi obstajajo, a jih medicina sistematično prikriva”, “imam prijateljico, ki ima prijateljico …” Itd.

Nihče ne trdi, da cepiva ne morejo imeti in nimajo stranskih učinkov. Večinoma gre za povišano telesno temperaturo ali zatrdlino na mestu vboda, pojavljajo pa se tudi močnejše reakcije. Nisem ne pediater ne imunolog, zato se pri režimu cepljenja zanašam na tiste, ki so. In ne, to se mi ne zdi naivno, ampak racionalno. Mimogrede, tudi kis uporabljam samo pri kuhi, pranju perila in včasih kot čistilo. Okrog hiše ga ne polivam.

Ob vsem spoštovanju do staršev otrok, ki so morali gledati otroka trpeti po cepljenju, se zdi neverjetno predrzno vztrajanje anticepilskega kulta (kako drugače naj rečem skupini ljudi, ki živi v svojem kozmosu, ne prenese zunanjega vpliva in veruje v svoj prav brez podlage v dokazih?), da otroške bolezni niso nevarne. Pravkar mi je nekdo razložil: “Ko so uvedli cepiva niso več smeli u kartoteke pisat da so to ošpice, in smo dobili 5.infekcijsko bo, adenoviroze itd.” Dan pred tem sem slišala, da ošpice v 21. stoletju še nikogar niso ubile. In podobne dezinformacije, ki jim v krogu kulta vsi kimajo, da se medsebojno utrjujejo v veri. Morebiten dokaz, ki se ne sklada z njihovimi predstavami, je viden kot zavajanje zarotnikov v medicinski stroki in farmacevtski industriji. Ko v polni dvorani pasje razstave za ošpicami zbolijo samo necepljeni in nepolno cepljeni, oni to predstavijo kot dokaz o nedelujočem cepivu. Logika odpove na celi črti. Ampak v kozmosu enakomislečih deluje.

Težko je verjeti, ampak ljudje se o cepivih in cepljenju izobražujejo (pohvalno) na predavanjih osebe, ki domnevno verjame, da med nami živijo vesoljci. Mislim, plazilci. (Več tule – pa še vedno upam, da gospa ne razmišlja tako, ampak piše scenarij za sci fi.) Spet – v zaprtem kozmosu se še tako odpuljene ideje zdijo povsem logične in racionalne. Samo čakam, da bodo mamice iskale kakega okuženega  ošpicami ali oslovskim kašljem, da se jim bo otrok naravno prekužil. Težko me še kaj preseneti. Sploh po tem:

Hvaležni za ošpice

Neki osebi, ki je tudi sicer vztrajno in dosledno svarila pred cepivi, ni bilo nerodno v skupini prek 8.300 staršev, večinoma mam, napisati naslednjega:

Hvaležni za ošpice. pic.twitter.com/c9BTgIiJXO

— Alenka Unk (@drfilomena) November 28, 2014

V debati v zvezi s to izjavo sem tudi izvedela, da ošpice v resnici sploh ne bi bile nevarne, če bi starši pravilno ravnali. Se pravi, visoke vročine se ne sme zbijati, zato da narava lahko opravi svoje in virus izloči iz telesa. In potem je vse ok. Ošpice so takorekoč neka brezvezna bolezen a la prehlad, proti kateri farmacevtska industrija prodaja cepiva, ki so daleč nevarnejša od bolezni same. Če se postreže podatke o umrljivosti pred cepivi, je odgovor, da sodobna medicina bolje zdravi in otroci zato ne umrejo. Mar ni presunljivo to selektivno zaupanje v sodobno medicino? Priklon.

Ta tip razmišljanja sploh ni osamljen, ampak v agresivnosti nekaterih proticepilcev, ko izpade, da v Sloveniji proti cepljenju niso 3 odstotki, ampak najmanj 50 odstotkov staršev, se zdi dovolj sprejemljiv za obelodanjenje v široki skupini prek 8.000 članov. Zato sem se ga odločila pokazati zunaj nje in sličico objavila na Twitterju. Brez imena veleuma, ki jo je sproduciral, brez slabšalnih pripomb, brez kletvic. Samo misel samo. Naj jo vidi svet in razmisli o njej. O, lej, zunaj mikrokozmosa se taka misel zdi …  recimo temu tako izjemna, da je o njej pisalo Delo (tule). No, seveda sem letela iz skupine, kot sem bila dolga in (pre)široka (po treh otrocih priznam, da še nisem čisto v formi, ups). Brez opozorila in brez možnosti, da razložim, zakaj se mi jo je zdelo vredno izpostaviti. Ne osebo, ki jo je zapisala, ampak misel samo. Toliko o svobodi. Nisem izpostavila nobene mamice, delila nič osebnega, nisem škodila nobenemu posamezniku v skupini, kjer sem, kolikor je čas dopuščal, konstruktivno sodelovala zadnja štiri (4) leta. Delila sem misel, ki jo imajo mnogi za povsem legitimno in jim je ni nerodno posredovati obširni skupini mladih staršev. Če imajo tako reakcijo na dejstvo, da jo vidijo drugi, bi se morda morali zamisliti, zakaj je temu tako.

Naravno

Naravno je, da otroci niso cepljeni, da zato zbolijo za otroškimi boleznimi in da nekateri umrejo, drugi trpijo posledice vse življenje. Naravna selekcija. Naravno je v tem primeru precenjeno. Se vam ne zdi? Je pa res, da imajo tisti, ki bolezni preživijo, močan imunski sistem. Ne zato, ker so bolezen preživeli, ampak so jo preživeli, ker imajo močan imunski sistem. Jupi. Nikomur ne privoščim ne ošpic ne močne reakcije na cepiva. Upam, da globoko v sebi, če že ne prek tipkovnice, tudi nihče drug v resnici ne.

Svobodna misel

Močno podpiram svobodno razmišljanje, skepso (tudi o cepljenju in cepivih!) in širjenje meja znanega. Ampak za debato so potrebni argumenti, ki se ne razblinijo v nič ob prvem stiku z dokazi. Naj živi svobodna misel, ki se ne ustraši sama sebe, ko jo vidi svet.

(26. 10.  2011: Priznati moram, da sem danes cenzurirala lastno kletvico. Redko preklinjam in tisti prvi naval besa me je minil. Še vedno mislim enako, le izrazila bi se danes drugače.)

Včeraj zvečer se na Twitterju nisem lepo obnašala. Ves dan sem se načrtno izogibala spletnim mestom, na katerih sem pričakovala objavljene fotografije umorjenega človeka, na koncu pa je tik pred spanjem vame iz zasede skočila z MMC-ja. Zaklela sem. Odziv je bil zelo mešan. Nekateri se strinjajo, da je zadeva neokusna, drugi neprizadeto trdijo, da gre “samo za kadaver”, spet nekdo tretji se je obregnil le ob mojo kletvico. Zjutraj me je razveselil še Dnevnik, ki je fotografijo na prvi strani objavil kar v triplikatu. Da bo bolj prijelo. Ok, če smo natančni, je objavil fotografijo izložbe, v kateri trije televizorji prikazujejo umorjenega človeka.

Pogled na mrtvega človeka ni prijeten. Na umorjenega še manj. Z dejstvom, da fotografijo ta hip lahko vidi vsak otrok, se na tem mestu ne bom ubadala. Ker me v resnici muči krvoželjnost ljudstva, ki mu prodajno usmerjeni uredniki servirajo odsekane glave. Ne ubijaj! Se je kdo spomnil na to malenkost? Ne ubijaj nikogar. Človeška družba potrebuje celo večnost, da prileze do neke stopnje, ki ji samovšečno rečemo civilizacija, zelo hitro pa zdrsne proti svojim živalskim koreninam. Maščevanje, kri za kri, naj pravica meč zavihti! Natanko to me je globoko prizadelo v času vojne v Bosni. Kako hitro pozabimo svoje domnevne civilizacijske vrednote. Kar bliska se.

Ljudi se ne (bi smelo) mori(ti). Tudi padlih samodržcev ne. Sodi se jim. In če jih brez sodnega postopka usmrti kdo drug, potem pa še v žaru zmage vlači naokrog kot kos mesa, se ne (bi smelo) naslaja(ti) nad njimi, ampak storilce obsodi za njihovo dejanje. To so ljudje, ki bodo zamenjali krutega diktatorja. Spodbudno. Zmaga, res.

Nespoštovani mediji, ponudili ste brezplačni razstavni prostor eksekutorjem, katerih dejanje bi morali obsoditi. Lepo vas prosim, da naslednjič, ko začutite močno potrebo po prikazovanju takih grozovitosti, bralce/gledalce opozorite, da sledi želodec obračajoč material. Tako bomo lahko izbirali, ali bomo zadevo pogledali ali ne. Veste, nekateri še nismo popolnoma otopeli.

(all photos in this post were taken in Yellowstone, photo (c) dr. fil)

Testing Blogsy.

• Just giving it a test run, really.
• Had to turn on location services in order for photo upload to work.
• Most issues are addressed in the in-built help section.
• This thing needs an undo button.

(more…)

Telefon sem testno uporabljala več kot en mesec in priznam, da ga bom kar malo pogrešala. Poleg že opisanega sem se poigrala tudi z večpredstavnostnimi aplikacijami. Zgoraj je posnetek zaslona ob predvajanju posnetka jagodnega izbora sveže glasbe oddaje Sveže z mreže na Radiu KAOS.

Zgoraj: Na Radiu KAOS je objavljen tudi prispevek s posnetkom in fotografijami z Nokie E7.

Urejanje videa neposredno na telefonu je preprosto in intuitivno. V zabavo.

Kot rečeno sem se na telefon hitro navadila. Še vedno me moti pregladek hrbet in še vedno se mi pogosto (ne pa več vsakič) zgodi, da ob odpiranju mehanske tipkovnice prst nehote pristane na kakšni tipki. Odlično se obnese večopravilnost in možnost organiziranja zaslonov po izbiri. Tudi ustvarjanje map in preprosto prenašanje datotek med njimi ustrezata moji potrebi po čim učinkovitejši organizaciji.

Najbolj mu zamerim fiksno goriščno razdaljo, zaradi katere v nekaterih pogojih boljšo fotografijo posname tudi moj dve leti stari BlackBerry. Rada fotografiram (tudi) od blizu in včasih dele besedil. Pri tem je ta telefon skoraj neuporaben.

Že tovarniško je nanj naloženih precej orodij, med drugim QuickOffice, tako da je že pred dopolnjevanjem v Ovi trgovini lahko prava mala pisarna.

Ocena zelo dobro. Za odlično bi moral fotoaparat izostriti tudi bližnje predmete, meniji pa bi morali biti bolj intuitivni.

Navdušena sem nad navigacijo z Ovi zemljevidi. Z Nokio E7 smo med drugim brez težav našli restavracijo v Trstu, družinski piknik bogu za hrbtom in kmečki turizem, do katerega ne vodi noben smerokaz. Gospodična nas je usmerjala dovolj natančno in jasno. Na voljo je več možnosti prikaza zemljevida in prav vsak je prišel prav. Kadar smo navigacijo potrebovali v tujini, sem zemljevide naložila že doma, tako da čez mejo ni bil potreben prenos podatkov ampak samo še povezava s sateliti.

Zgoraj (klikni za povečavo) je prikazana uporaba povezave zemljevidov z vodniki Lonely Planet, ki so sicer na voljo tudi neposredno iz osnovnega menija. Priročna reč!

Ovi navigacija sicer omogoča prijavo na Foursquare, ampak je postopek prezapleten in prepočasen. Mogoče funkcija preveč pri sicer res odlični aplikaciji.

Prijatelji, znanci in popolni neznanci me že nekaj časa cukajo za rokav, naj na blogu objavim zapis o temah referendumskega šopka, ki so nam ga sindikati in opozicija poklonili ob koncu pomladi. Nekako tako, kot sem se poglobila v zdaj že pokopano nesrečno poimenovano malo delo. Pa nekako ni šlo.  Priznam, da se mi je vse skupaj precej priskutilo prav zaradi ravni javne debate pred prejšnjim referendumom in nepripravljenosti ljudi, da bi poslušali argumente in razmišljali o njih. Vse skupaj pa je zacementirala porazna vladna kampanja, ki trdnih argumentov za uvedbo malega dela ni znala predstaviti.

Že vse odkar sem se pred pol leta iz Luksemburga vrnila v ljubo Ljubljano, me pri srcu po malem stiska, ko opazujem družbo okrog sebe. Zdi se, da vlada splošno pomanjkanje spoštovanja in odgovornosti, tako imenovani mnenjski voditelji in po meni nerazumljivem ključu izbrani TV razpravljavci pa ne znajo več poslušati. Govorijo že, poslušajo pa ne. In ko človek v še eni oddaji spremlja, kako ti ljudje govorijo eden mimo drugega in ponavljajo vsak svojih pet vnaprej pripravljenih točk ne glede na vprašanje ali celo že prejeti odgovor, zlahka izgubi še zadnjo trohico motivacije, da bi zadevi sledil, o njej razmišljal in se odločal.

No, potem pa nekega lepega dne prebere zgodbo o prekernem delavcu Jožetu in si široko odprtih oči in zevajočih ust vendarle vzame nekaj malega časa, da zbere misli in udari po tipkovnici. Vidite, ko sem omenila pomanjkanje spoštovanja in odgovornosti, nisem mislila na odnos s takim užitkom zasmehovane in blatene oblasti, ampak odnos ljudi na vsakem koraku. Od voznika, ki se preriva, kot da bi mu avtomobil nadomeščal komolce, do mulca ali gospe, ki se enako vehementno sprehodita skozi pridržana vrata, ne da bi jih preprijela ali vsaj izustila bežno zahvalo. Od obupanega para, ki je že deset let brez službe in ta čas res ni mogel delati drugega kot otroke, zdaj pa jima zlobna država ne da večjega stanovanja, do odpuščenega delavca in pravkar diplomiranega študenta, ki jima hudobna  država ne ustvari delovnih mest.

Država naj da! Država naj poskrbi! Kje bo vzela, mi pa dol visi.

In tako pridemo do dela na črno. Nacionalna folklora, ki si jo nekateri razlagajo kot nekako priposestvovano pravico. Če delam na črno, dobim veliko več denarja in to kar na roko, pa nobenih davkov mi ni treba plačati. Na videz revnemu mi država niža obveznosti in plačuje razne doklade iz žepa budal, ki pridno plačujejo davke. Da bi plačeval za penzijo? Saj je nikoli ne bom dočakal, brezveze.

No, pa smo pri prekernem delavcu Jožetu. Ki že od 25. leta dela kot novinar, ampak je v pokojninsko blagajno začel vplačevati prispevke šele pri 42. letu starosti.  Zdaj revež tarna, da bo imel zaradi reforme nizko pokojnino oziroma bo moral delati dlje. Ja pa ljubček, kaj ti tu ni jasno? 17 let si delal, ne da bi v solidarnostnem sistemu pomagal plačevati pokojnine svojim starim staršem, pričakuješ pa, da bodo tvoji vnuki v demografsko še slabših pogojih delali zase in zate? Če nimaš otrok, pač pričakuješ, da bodo za tvojo pokojnino delali tuji otroci in vnuki. Kdo ti je preprečeval, da bi si plačeval prispevke? Zlobni delodajalec vendar,  ali pa kar država, ker ni pritisnila na delodajalca, da bi te zaposlil. Sam seveda nisi odgovoren za nič. V prispevku mi malenkost manjka podatek o tem, kolikšno pokojnino bi ti morale naslednje generacije na podlagi teh nekaj let vplačevanja prispevkov plačevati po sedanjem sistemu.

Žal mi je, kolegi. Pokojninske reforme ne bom razdelala na prafaktorje, ne bom se poglobila vanjo in poskušala razumeti neštetih kombinacij, ki omogočajo predčasno upokojevanje. Za to prek davkov plačujem druge.  Glede na vse, kar sem prebrala, menim, da gre za manjše prilagoditve sistema, ki zgolj zagotavljajo njegovo nadaljnjo približno vzdržnost, ne pa za kakšno korenito reformo.

Z izjemo nekaj bizarnih izjav se zdi:

• da se vsi zavedajo, da je reforma potrebna in
• da nasprotniki nimajo boljših predlogov. V resnici nimajo nobenega predloga.

Kaj je logični sklep?

Na referendumu bom pri vseh treh zakonih glasovala ZA. Verjamem, da je pokojninska reforma potrebna in da glede na populizem sindikatov kompromis nikoli ne bo mogoč, prebrala sem si razlago sosedske pomoči in se mi zadeva ne zdi sporna, pri arhivskih gradivih pa lahko samo še zazeham. Štiri leta ste bili na oblasti, se še spomnite?

Zapis sem nameravala končati s predlogom šolskemu ministru, naj kot najobveznejšo vsebino v vseh razredih devetletke uvede basen o mravlji in čričku, ampak sem si premislila. Napisati bo treba novo basen, v kateri čriček s pajkovo pomočjo ustanovi najnaprednejšo spletno trgovino, kjer mravljam prodaja tuje cvrčanje in žgolenje.

Do nadaljnjega bom pač poslušala vehementno zagotavljanje mladih, da raje delajo prek napotnic in pogodb, ker tako zaslužijo več in pokojnin nihče nikoli ne bo dočakal in udrihanje zreloletnih čez državo, ki ne poskrbi za pokojnine, za katere so bili prepričani, da jih nikoli ne bodo prejeli in zato v shemo niso vplačevali.

PS: aha, baje moram nujno povedati, kaj si mislim o spotu z Urško Čepin. Takole na kratko: punca je pri meni prej dobila kot izgubila kakšno piko, čeprav bi jo bilo izgubiti po pravici povedano zelo težko. Če je kdaj kdo poteptal njeno dostojanstvo, je bila to ona sama in sicer ne tokrat. Kako boleče je lahko nastavljeno ogledalo, pa je lepo opisala Tamara Langus.

Drugi teden testiranja Nokie E7 je za nama. Roka se privaja nanjo, čeprav je precej večja od mojega siceršnjega telefončka. V resnici ima tri tipkovnice: dve zaslonski (pokončno in ležečo) in mehansko. Zaslonske se mi precej upirajo, ampak mi na teh dveh vseeno kar gre. Največja težava je v mojem stalnem multitaskingu. Zdi se, da ves čas žongliram po nekaj nalog in imam prosto največ eno roko. Mimogrede, večopravilnost gre precej dobro testiranemu telefončku, kar mu štejem v velik plus. Kakorkoli, čeprav je šlo s težavo, lahko tudi Nokiino mehansko tipkovnico izvlečem in nanjo tipkam z eno roko. Ponavadi to počnem na avtobusu ali med hojo, medtem ko z drugo roko potiskam voziček, zato zaslonska skoraj ne pride v poštev. Na zgornji mi zlasti ugaja preprosta uporaba šumnikov, prav pa pridejo tudi smerne tipke in hitrost postavljanja kurzorja na pravo mesto v besedilu z dotikom zaslona brez tiščanja in čakanja na oblaček s povečavo, ki mi para živce pri nekem drugem operacijskem sistemu.

Poigrala sem se tudi s sočasno uporabo HDMI in USB vhodov. Prek prvega sem telefon povezala s televizorjem, prek drugega pa tipkovnico. Ne vem, koliko je reč resnično uporabna, ampak zabavno je bilo sestavljati dokument v aplikaciji QuickOffice na res velikem zaslonu in z običajno tipkovnico, brez pravega računalnika. Telefončki postajajo vse pametnejši, ni kaj.

Ko smo ravno pri igranju, ne morem mimo fotoigračkanja. Zgoraj je posnetek zaslona (z aplikacijo Screen Snap)  med prikazom galerije fotografij potem, ko sem kamero telefona usmerila v televizor, ko je bil priklopljen nanj. Ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk!

Za mano je prvi teden testiranja Nokie E7, po kateri bom en mesec pasla prste tako kot še šest preizkuševalcev. Prvih nekaj dni sem telefon prilagajala svojim željam, nanj prenašala osnovne aplikacije iz trgovine Ovi in besno fotografirala. Zdaj ga uporabljam že malenkost bolj rutinirano.

Moji prvi vtisi pri uporabi elektronske pošte in družabnih omrežij

Nastavila sem si dva e-poštna predala in zanju pripravila gradnika na domačih zaslonih (skupaj so trije, med njimi listam s prstom ali jih izbiram na sredini dna zaslona). Prvi pomislek je, da ne morem nastaviti velikosti gradnika in lahko zato vidim le zadnji dve sporočili posameznega nabiralnika.

Branje in sestavljanje sporočil sta precej intuitivna. Lažje kot na zaslonu tipkam na fizični tipkovnici, ki jo odprem s stiskom na dveh straneh. Zelo pogosto imam za telefon na voljo samo eno roko, zato je že samo odpiranje včasih zahtevno, najlažje pa tipkam, če je telefon položen na mizo. Pri dolžini mojih prstov pride pri tipkanju z eno roko (medtem, ko je telefon v njej) v poštev samo pokončna tipkovnica na zaslonu na dotik.

Pri branju pogrešam branje v načinu, ki bi prikazal samo besedilo (brez oblikovanja). Mogoče nastavitev obstaja, ampak je nisem našla.

Tisto, kar me najbolj žuli, je nerazumljiva omejitev velikosti posamezne priponke na 4 MB. Mi kdo razloži spodnji posnetek zaslona?

Preizkusila sem nekaj aplikacij za družabna omrežja in se strinjam s Pengovskim, ki je kot najuporabnejšo predlagal Gravity. Uporabljam jo za Twitter, na Facebook pa se vseeno raje prijavim kar prek njegove mobilne spletne strani. Močno pogrešam obvestila o omembah in zasebnih sporočilih na domačem zaslonu telefona.

Prvi teden je bil zanimiv in prsti vedno hitreje najdejo prave tipke – na zaslonu in na fizični tipkovnici. Se že veselim naslednjega.

Oboje hkrati pa ne gre, pravijo. Kdor ne odda svojega glasu na volitvah, nima pravice do jamra. Zato v nedeljo pogumno pot pod noge in pisalo v roke. Par krogcev, pa se lahko pritozujete naslednja stiri leta. Jupi!

Se vidimo!

http://www.radiokaos.info/ljubljana/cestitke-ob-dnevu-zmage/