Dr. Filomena

Everyone seems to have an opinion on Greece these days, don’t they? Those living there, expats, journos, heads of state, people who vacation in Greece and those who’ve seen pictures of the country. In history books, at least. And of course great minds of our time in the fields of economy, political sorta science, philosophy. I’d hardly like to be left out of such a beautifully rainbowy group, so here goes.

First of all, I don’t live in Greece and have not been in the country in years. I try to keep that in mind. My perception of the situation is based on what I read and see televised. From here, guys, there seem to be no winners, either existing ones or showing promise of gaining such status in near future.

If not so long ago you’d have found me rooting for the current Greek government, the referendum posing a question about a deal that has meanwhile expired, in which not all Greeks can vote but only those present in the country on the day that was announced a week ahead, puts me off. Badly.

To my mind, had the Greek government truly wanted a show of democracy, the referendum should have been set to take place at a later date, pose a meaningful question and involve a series of prior debates. Oh, and allow all citizens to vote, even those who might be out temporarily or might not have been living there for a length of time. Why should expats have a say, you say? They are citizens and they can vote in national elections, why not on a crucial issue as this may be. Here’s your ball back… Why should nongreeks campaign? Either way, that is, not just the way you may not be keen on.

Instead, what seems to be taking place is an emotional roller coaster where even not so subtle references in this nonferendum to the oxi day, Mussolini and a military ultimatum are fair game.

On the other hand the harder-than-rock position by the ice lady comes across as equally deploring. The point of negotiations is to have concessions on both sides, isn’t it? Germany was once on the receiving end of extensive help when in dire need. Uncool to be this hard when it’s time to help others. Also, any declared Christian politicians in this story might want to search their souls and write off all interest. Charging an interest used to be considered quite sinful, wasn’t it. Time to get in touch with the old ways. Enough with the cherry-picking, guys. Goes for all of you.

It’s particularly interesting and at times unnerving if somewhat understandable, that the great nonmusical pop stars out there are saying things like “the creditors don’t need their money” and rallying or writing letters of support for the what-exactly-are-they-voting-on event. They won’t be living in Greece anytime soon, will they? And if it’s not a deal they want, but a new world order, they should be completely honest about that in the campaign as well. Knowing that new world orders are hard to come by peacefully. Oh, and move to Greece and get paid in drachma should it come to that stage.

Could you please focus on striking a deal? Arm-wrestling, changing ones mind every few hours and straightforward lying that’s too obvious even for a complete outsider to miss are hardly constructive. Same goes for not giving an inch.

There is no Wall and there are no Others in this game.

Strah.

Med najbolj dojemljivimi skupinami za vcepljanje strahu s(m)o gotovo novopečeni starši. Naravno (zadnje čase nadvse priljubljen koncept) je, da nas je za otroke strah. Dokler se ti ne rodi otrok, na neki ravni najbrž sploh ne veš, kaj pravi strah je. Priznam, tudi meni je naravnost grozno vsakič ob zabadanju igle.

Domnevni podporniki svobode odločanja, ki večinoma (res ne vsi) izpadejo zgolj hujskači proti cepljenju, brezsramno širijo neresnice o cepljenju, cepivih in tem, kako (ne)nevarne so otroške bolezni, proti katerim se cepi. Prav ljubko je, kako radi se skrijejo za izmišljene profile. Anonimni, na videz neanonimni in javni imajo nekaj skupnih potez. Če jih kdo vpraša o dokazih o smrti otrok (ali avtizmu) zaradi cepiv, se gredo igrico “ve se”, “lahko bi ti navedel dokaze, pa ne bi verjel”, “dokazi obstajajo, a jih medicina sistematično prikriva”, “imam prijateljico, ki ima prijateljico …” Itd.

Nihče ne trdi, da cepiva ne morejo imeti in nimajo stranskih učinkov. Večinoma gre za povišano telesno temperaturo ali zatrdlino na mestu vboda, pojavljajo pa se tudi močnejše reakcije. Nisem ne pediater ne imunolog, zato se pri režimu cepljenja zanašam na tiste, ki so. In ne, to se mi ne zdi naivno, ampak racionalno. Mimogrede, tudi kis uporabljam samo pri kuhi, pranju perila in včasih kot čistilo. Okrog hiše ga ne polivam.

Ob vsem spoštovanju do staršev otrok, ki so morali gledati otroka trpeti po cepljenju, se zdi neverjetno predrzno vztrajanje anticepilskega kulta (kako drugače naj rečem skupini ljudi, ki živi v svojem kozmosu, ne prenese zunanjega vpliva in veruje v svoj prav brez podlage v dokazih?), da otroške bolezni niso nevarne. Pravkar mi je nekdo razložil: “Ko so uvedli cepiva niso več smeli u kartoteke pisat da so to ošpice, in smo dobili 5.infekcijsko bo, adenoviroze itd.” Dan pred tem sem slišala, da ošpice v 21. stoletju še nikogar niso ubile. In podobne dezinformacije, ki jim v krogu kulta vsi kimajo, da se medsebojno utrjujejo v veri. Morebiten dokaz, ki se ne sklada z njihovimi predstavami, je viden kot zavajanje zarotnikov v medicinski stroki in farmacevtski industriji. Ko v polni dvorani pasje razstave za ošpicami zbolijo samo necepljeni in nepolno cepljeni, oni to predstavijo kot dokaz o nedelujočem cepivu. Logika odpove na celi črti. Ampak v kozmosu enakomislečih deluje.

Težko je verjeti, ampak ljudje se o cepivih in cepljenju izobražujejo (pohvalno) na predavanjih osebe, ki domnevno verjame, da med nami živijo vesoljci. Mislim, plazilci. (Več tule – pa še vedno upam, da gospa ne razmišlja tako, ampak piše scenarij za sci fi.) Spet – v zaprtem kozmosu se še tako odpuljene ideje zdijo povsem logične in racionalne. Samo čakam, da bodo mamice iskale kakega okuženega  ošpicami ali oslovskim kašljem, da se jim bo otrok naravno prekužil. Težko me še kaj preseneti. Sploh po tem:

Hvaležni za ošpice

Neki osebi, ki je tudi sicer vztrajno in dosledno svarila pred cepivi, ni bilo nerodno v skupini prek 8.300 staršev, večinoma mam, napisati naslednjega:

Hvaležni za ošpice. pic.twitter.com/c9BTgIiJXO

— Alenka Unk (@drfilomena) November 28, 2014

V debati v zvezi s to izjavo sem tudi izvedela, da ošpice v resnici sploh ne bi bile nevarne, če bi starši pravilno ravnali. Se pravi, visoke vročine se ne sme zbijati, zato da narava lahko opravi svoje in virus izloči iz telesa. In potem je vse ok. Ošpice so takorekoč neka brezvezna bolezen a la prehlad, proti kateri farmacevtska industrija prodaja cepiva, ki so daleč nevarnejša od bolezni same. Če se postreže podatke o umrljivosti pred cepivi, je odgovor, da sodobna medicina bolje zdravi in otroci zato ne umrejo. Mar ni presunljivo to selektivno zaupanje v sodobno medicino? Priklon.

Ta tip razmišljanja sploh ni osamljen, ampak v agresivnosti nekaterih proticepilcev, ko izpade, da v Sloveniji proti cepljenju niso 3 odstotki, ampak najmanj 50 odstotkov staršev, se zdi dovolj sprejemljiv za obelodanjenje v široki skupini prek 8.000 članov. Zato sem se ga odločila pokazati zunaj nje in sličico objavila na Twitterju. Brez imena veleuma, ki jo je sproduciral, brez slabšalnih pripomb, brez kletvic. Samo misel samo. Naj jo vidi svet in razmisli o njej. O, lej, zunaj mikrokozmosa se taka misel zdi …  recimo temu tako izjemna, da je o njej pisalo Delo (tule). No, seveda sem letela iz skupine, kot sem bila dolga in (pre)široka (po treh otrocih priznam, da še nisem čisto v formi, ups). Brez opozorila in brez možnosti, da razložim, zakaj se mi jo je zdelo vredno izpostaviti. Ne osebo, ki jo je zapisala, ampak misel samo. Toliko o svobodi. Nisem izpostavila nobene mamice, delila nič osebnega, nisem škodila nobenemu posamezniku v skupini, kjer sem, kolikor je čas dopuščal, konstruktivno sodelovala zadnja štiri (4) leta. Delila sem misel, ki jo imajo mnogi za povsem legitimno in jim je ni nerodno posredovati obširni skupini mladih staršev. Če imajo tako reakcijo na dejstvo, da jo vidijo drugi, bi se morda morali zamisliti, zakaj je temu tako.

Naravno

Naravno je, da otroci niso cepljeni, da zato zbolijo za otroškimi boleznimi in da nekateri umrejo, drugi trpijo posledice vse življenje. Naravna selekcija. Naravno je v tem primeru precenjeno. Se vam ne zdi? Je pa res, da imajo tisti, ki bolezni preživijo, močan imunski sistem. Ne zato, ker so bolezen preživeli, ampak so jo preživeli, ker imajo močan imunski sistem. Jupi. Nikomur ne privoščim ne ošpic ne močne reakcije na cepiva. Upam, da globoko v sebi, če že ne prek tipkovnice, tudi nihče drug v resnici ne.

Svobodna misel

Močno podpiram svobodno razmišljanje, skepso (tudi o cepljenju in cepivih!) in širjenje meja znanega. Ampak za debato so potrebni argumenti, ki se ne razblinijo v nič ob prvem stiku z dokazi. Naj živi svobodna misel, ki se ne ustraši sama sebe, ko jo vidi svet.

Kot še marsikdo se tudi jaz nisem zavedala pomena arhivov za blagostanje naroda in svetlo prihodnost deželice, stisnjene med s tanjšajočo se zaplatico zelenega snega obložen vršac in še ne razdeljeno morje, v katerem se ribe in patruljni čolni ne menijo kaj dosti za načela mednarodnega prava. Zaskrbljeno sem spremljala poročanja o naraščanju brezposelnosti in ja, pospešenem odhajanju mladih izobraženih Slovencev v tujino. Kje sem mogla vedeti, da je v resnici bistvenega pomena nek predpis o shranjevanju gradiva in omogočanju dostopa do njega. Ampak tako je. Izjemno pomembna reč, o kateri se ima ljudstvo izjasniti na referendumu1.

Kot zavedna volivka in glasovalka sem pridno prebrala gradivo iz poštnega nabiralnika. Novela tega predpisa se zdi ena tistih strokovnih zadev, ki so zanimive približno toliko kot spolno življenje žuželk in neke x reklame pred stotimi leti.

Na prvi pogled ni tam nič nenavadnega, zato sem se malo pozanimala pri gorečih nasprotnikih zakona, ki naj bi zapiral arhive. In ko sem za odgovore pobarala še zagovornike zakona, je bila igrica ping ponga na tviterjih skoraj zabavna2.

Pri precej specifičnem predpisu, v katerega se prav gotovo ne bo poglobil omembe vreden delež volilnih upravičencev, lahko verjamem stran(k)i, ki arhive obvlada tako dobro, da je iz dveh izvirnikov sposobna pomotoma sčarati tretjega, ki slučajno škodi političnemu nasprotniku, ali pa ministrstvu, ki je novelo menda pripravilo med drugim na pobudo informacijskega pooblaščenca in varuha človekovih pravic.

Če prav razumem, po starem zakonu dokumenti z občutljivimi osebnimi podatki sploh niso bili dostopni, zdaj pa bodo dostopni, vendar bodo ti občutljivi podatki skriti. Konkretno:

Novela zakona naj bi tako omogočila prost dostop do bistveno večjega dela (75 % namesto 5 %) arhivov nekdanje Službe državne varnosti (naslednice še pred njo preminule Udbe, ki se nam zombijevsko prikazuje še dandanes). Tudi ostali odgovori vladne strani so zanimivi. Če odmislim uporabo žmohtnih izrazov krvniki in rablji, ki me na strani proti ne prepriča v strokovno trdnost argumentov in kaže na malenkost neutrjeno razumevanje univerzalnosti človekovih pravic, je tisto, kar med omenjenimi odgovori na spornost anonimizacije najbolj izstopa, gotovo:

“Publicista Omerza in Leljak, ki izpostavljata ta argument, pa imata poleg vsega odločbo o svobodnem dostopu do originalov arhivske komisije  in ju anonimizacija ne zadeva.”

Blago sem zazevala. Pa ti?

Nedržavotvorno zehanje ob premlevanju problematike sem prekinila s čim drugim kot kovanjem nove teorije zarote. Zakaj bi ta užitek prepuščala vsem drugim. Glede na to, da pri najbolj zlajnanih razlogih proti noveli pri najboljši volji ne najdem kakšnega res utemeljenega, se izganjalci udbašev proti njej morda borijo iz kakega čisto tretjega razloga. Aha!

Površno branje novele pokaže, da je v njej tudi nov mini člen, ki se glasi:

50. a člen

(gradivo političnih strank)

(1) Dokumentarno gradivo političnih strank, katerih poslanci so bili izvoljeni v Državni zbor Republike Slovenije in ki ima lastnosti arhivskega gradiva, stranke same v sodelovanju s pristojnim arhivom odberejo iz dokumentarnega gradiva. To gradivo ima v skladu s tem zakonom status zasebnega arhivskega gradiva.

(2) Politične stranke iz prejšnjega odstavka morajo zagotoviti hrambo svojega arhivskega gradiva v skladu s tem zakonom ali pa ga neodplačno predati pristojnemu arhivu, ki ga je dolžan prevzeti.

(3) V primeru spojitve, razdružitve ali pripojitve politične stranke iz prvega odstavka tega člena mora stranka predati arhivsko gradivo pravnemu nasledniku, v primeru prenehanja pa pristojnemu arhivu.

Teorija zarote, ki seveda nima nobene osnove in to tudi takoj prizna. Morda ima kaka parlamentarna politična stranka arhiv, ki ga ne želi kazati neposvečenim?

V glavnem, sklep je jasen. Če glasuješ za ali če ne greš glasovat, si zakrknjen star udbaš ali pa njegova reinkarnacija. Če glasuješ proti, si zaveden Slovenec, ki ve, da nam iz ozadja vladajo Murglje in pripadniki leta 1966 preimenovane tajne policije. Morda bi bilo drugače, če bi pred nekaj desetletji posneli film o Janezu Vezi. Mislim, Obveznici. Ampak to so samo moje domneve.

Čin!

Popolnoma off topic: Te opombe so res kulske, kot sem se spomnila ob poslušanju Apparatusovega podcasta z Jonasom.3

1. Proti pisanju tega bloga se je zarotilo vesolje. Vedno, ko sem se ga nameravala lotiti, je kaj prišlo vmes. V zadnji uri mojster, ki je prišel zamenjat krepnjeno glavno varovalko, za njim mojster, ki je prišel povedat, da ni zadovoljen s prepleskanim stropom na balkonu in pride popravljat po malici, enkrat zdajle pa naj bi se oglasila patronažka. Ampak se ne dam. Trije odstavki, pa trije odstavki. [↩]
2. Malo je hecno gledati, kako si dva TW profila pošiljata slikici ZA in PROTI. Tako romantično. [↩]
3. ampak target=_blank, sori [↩]

For a long time now, I’ve been going on about the lack of respect for anyone or anything in Slovenia. Pretty much anything goes. The more primitive, the cooler.

Nevertheless, with my expectations as low as they are, people still manage to surprise me.

Right now, protests are being held in various places around the country, aimed against politics in general, against politicians who have been unable to steer the country clear of the continuously deepening crisis. The protests are spontaneous and no politician or political party dares claim them as their own. They do, however, try to pin them onto others, much to the disgust of the protesters.

Tonight, Pavel Gantar, a politician with a long career of standing up for human rights and a former President of the Parliament, President of the Zares party, twitted in reference to last year’s early parliamentary election which his party had lost:

“Protest proti političnim elitam! Mogoče so volilci leta 2011 na volitvah odslovili napačne ljudi. …samo pravim.”

(A protest against political elites! Perhaps the voters voted out the wrong people in 2011 … Just saying.)

In response, Milan Zver, a Slovenian MEP (EPP) and member od the SDS party, twitted:

@PGantar A se zato poskušate vrniti brez volitev, z demonstracijami, Pavle? Samo vprašam…:)

(Is that why you are trying to make a comeback without an election, through demonstrations, Pavle? Just asking …:) )

I retwitted and added “Maturity FTW”.

An exchange among others followed with people reacting to his tweet. Granted, some reactions were less than kind. When Mr Gantar replied that no comeback is possible without en election, Mr Zver replied in good humour:

@PGantar @drfilomena Ok, to sem želel slišati. A si opazil, kako žolčno je Al Kaida reagirala na najino komunikacijo?

(Ok, this is what I wanted to hear. Have you noticed the bitterness in the Al-Qaeda’s reaction to our conversation?)

Consider me naive, but I do somehow expect a different level of public communication from a Member of the European Parliament. While it may have been funny on some level that I am not privy to and Mr Zver was just teasing, the humour is lost on me in the light of the recent trend in the Slovenian right-wing politics (to which the SDS by some twist of the Slovenian political imaginarium belongs) to brand as left-wing extremists anyone disagreeing with their opinions.

I presume that this post will be considered another Al-Qaeda attack on an innocent politician, an exemplary democrat and, mind you, presidential candidate in the election that has just produced the new Slovenian President. Thankfully, it is not Mr Zver.  Incidentally, the man who holds a PhD in political science is right now preparing his lectures on democracy, the crisis and youth. He says the provocation from “extremists” (there goes that word again) is an added incentive for him to continue his work. Should be interesting. Well, at least he hasn’t called anyone plebs. Just yet.

Politiki imajo pri meni vsaj to srečo, da mi je približno jasno, da so vendarle ljudje in kot takšni ne morejo biti popolni. Hkrati se mi obrača ob bistroumnosti o domnevnih privzetih lastnostih politikov, ki naj bi bili vsi enaki. Tako kot so si enaki vsi zdravniki, vsi učitelji, sploh pa vsi pravniki, najbrž. Pa vsi moški, vse ženske, vsi otroci. Vsi ljudje.

Glede izbire pa takole. O Zveru nima smisla izgubljati besed. Žal mi je, da ‘desnica’ ni bila sposobna ponuditi kakšnega resnega kandidata. Zdi se, da bi za kaj takšnega lahko poskrbela le SLS, nikakor pa ne SDS ali NSi, ki ponižno igra žalostno vlogo njenega priveska.

Pahor. Politik, ki ga za svojega voditelja ni več hotela niti lastna stranka. Politik, ki se odlično znajde pred kamero in fotoaparatom, je pa žal pogorel na najodgovornejšem mestu v državi. In za to svojim velikim besedam navkljub ni prevzel odgovornosti. Trenutni domnevni metalci polen pod njegove noge so strici iz ozadja, za katere pravi, da “se ve”, kdo so. Borut Pahor je očitno opravil kar nekaj dobrega dela v svoji stranki. In bil je uspešen pri arbitražnem sporazumu, kar ni majhna stvar. Ampak menda najbolj povezovalen politik v državi ni bil sposoben izpeljati zanjo bistvenih reform. Zaradi stricev? Človek, ki trdi, da se upira vsem pritiskom in vplivom, je dopustil TEŠ 6.

Borutu Pahorju je razpadla vlada, ko je Zares odšel po neuspešni pobudi, naj se vsi (takrat že močno nepriljubljeni) predsedniki koalicijskih partnerjev odstranijo s položajev. Na predčasnih je v primerjavi s prejšnjimi volitvami njegova stranka pogorela. Ni imel niti toliko občutka za odgovornost, da bi odstopil s položaja predsednika stranke in si privoščil odmor, preden bi se spet podal na politično prizorišče. Ne, stranka je morala izvoliti njegovega protikandidata, da mu je dala vedeti, da ga ne želi več. Kam gre odslužen kader? Na mesto predsednika države?

Danilo Türk ni popoln. Kot pač ni popoln nihče. Naredil je tudi kakšno neumnost in kdaj rekel kaj, za kar bi bilo bolje, da ne bi. Kljub temu je najbolj predsedniški med tremi kandidati. Dokazal je, da razmišlja z lastno glavo, da vztraja pri svojih načelih in ja, da je sposoben za mizo pripeljati precej zanimivo zasedbo najmočnejših političnih akterjev. V tej kampanji je pri meni dobil več točk, kot sem si mislila. Pokazal se je kot bolj zanimiv in večplasten človek, kot sem pričakovala, pričakovano široko razgledanost pa je potrdil. In napadi nanj tekmujejo v svoji primitivnosti, ki vse našteto samo še osvetljuje.

Volila sem Danila. Ker je umirjen, sposoben pogovora z drugače mislečimi in ker takšnega dialoga očitno ne razume kot samodejnega podpiranja vsakega ravnanja vlade. Ker ni hodeče nalivno pero. Ker ima stik z realnostjo.

Njegova izvolitev v prvem krogu se nikoli v tej kampanji ni zdela res mogoča. Pa bi bilo vseeno dobro, če bi mu uspela. Tako bi prihranili kar nekaj denarja. Borut Pahor je državo stal že dovolj.

 Loading ...

Izberete lahko več odgovorov. V pomoč:
plonkceglc 1, plonkceglc 2, plonkceglc 3, plonkceglc 4

Source: Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (Basic Constitutional Charter on the Independence and Sovereignty of the Republic of Slovenia)

The new Slovenian government is led by an ex (radical) communist. Apparently, he was too radical even then and was dismissed from the Party on that account. Ever since, he has been doing his very best to erase his red record. Except that by doing so, he is demonstrating how firmly the principles and M.O. he learned as a young man have stuck within.

An important concept in Slovenia ever since the late eighties has been that of reconciliation. As we (should) know, war is good for absolutely nothing. Glorious victories actually mean years or decades of rebuilding and healing. Physically and psychologically. On both sides. In Slovenia, part of the nation collaborated with the occupying armies. The reasons they did so were varied and personal. Atrocities were committed. Violence invariably leads to more violence and after the war ended, extra-judicial executions were carried out, which included the collaborating Slovenians. But the nation survived contrary to what the Nazis had planned. And the foundation for Slovenian sovereignty was laid right there and then. Literally.

After decades of rebuilding and yes, healing, Slovenian citizens decided to take the route towards independence at a plebiscite where 95% of voters voted in favour of at a 93.5% turnout. The result speaks for itself. The desire for independence crossed all lines of division within the population. Ever since  independence became a reality, however, some of the people involved in the process have been trying to hijack the unique event in Slovenian history and appropriate it for history books to record. The man referred to in the first sentence of this blog post, for example. They easily dismiss the population-wide support for the project, the role of other political actors and civil society (except what they consider their own) at the time and paint a story of how they as the heroes  struggled for the country’s independence while the big bad wolf, I mean the damn communists obstructed them. And in doing so, they keep biting at the role of resistance fighters in Slovenia during World War II. Because the Yugoslavia that was formed after the war had a communist regime, which BTW is not something that all the freedom fighters fought for, they are using every opportunity to represent the collaborators (i.e. Slovenians who fought the Slovenians fighting the occupying armies) as anti-communists who had the nation’s best interests in mind and were actually at least as good a guys as the freedom fighters if not better on some level.

Well guess what. Reconciliation does not mean shifting blame from one side to the other or making excuses. It does not mean repairing injustice by causing more thereof. Reconciliation involves fessing up for both sides. The winners of the WWII who should not have committed extra-judicial executions nor cause problems to collaborators’ relatives after the war and the collaborators who should have thought twice when picking sides. It involves recognising that – again – war is good for absolutely nothing and that it is time to move on and stop the bloody persistent practice of checking what side somebody’s father, grandfather, great-grandfather may have been on. It means respecting the feelings of the families of the deceased on both sides. They were all, after all, human. Lord knows not all of them were humane, but human they were. That’s all there is. Can we please move on? Yes?

No. See, when these guys who are in the process of appropriating Slovenian statehood (patent-pending?) take the wheel (I meant to say win the election, but they actually came in 2nd) of the country, this red-herring keeps popping up. I’ll come back to the herring thing later. The Slovenian MEP who happened to be the independent state’s first PM, for example apparently drafted the resolution for the European Parliament to state that all totalitarian systems, including communism, were equally bad. (Read: therefore Slovenians fighting the Slovenian red threat is equal to the Slovenian freedom fighters fighting the occupying forces whose ultimate objective was to erase the nation.) The latest has to do with the celebration of the Statehood Day. The celebration, which will be marked by folk dances. How is that for an art programme?

The government led by the man who in his younger days marched proudly to Jajce in remembrance of the glory days, decided that this year, for the first time ever, the flag bearers representing the veterans of Slovenian WWII freedom fighters and their legacy would not be invited to the celebration. Only veterans of the independence war were deemed worthy to participate. Actually, several other organisations were invited as well, but refused because the WWII veterans had been excluded. The police veterans from the independence war era rejected the invitation based on solidarity with the WWII veterans as well.

The veterans of 1991 who endured the 10-day war and fought bravely while the politicians, diplomats and media people were engaged in their own important battles, would do well to realise that they are being played and exploited and either demand that their colleagues representing those who fought to keep the nation alive for four years and more are shown respect or refuse to participate in the ceremonies themselves.

As for the red-herring aspect of the whole thing. It is rather obvious that the anti-commie we-are-your-saviours issues are much easier to deal with and respond to in public (especially after years of practice which probably trigger an autopilot with these guys) than to answer questions related to slashing maternity leave benefits and how exactly cutting funding for research and education while lowering taxes for the well-off is supposed to stimulate growth. Or why the ruling party opposed the structural reforms prepared by the previous government claiming they were unnecessary whereas now it wants to bulldoze the public sector and syndicates  claiming the exact opposite. You know, the insignificant little issues.

This whole thing would be funny were it not so sad.

PS: I am quite sure that I will immediately be called a commie for having written this text. I can see communist, Murgle, agitprop and komsomol coming up. All would-be name-callers are kindly referred to the first sentence in this blog post.

Včeraj je po razglasitvi rezultatov referenduma kar nekaj tviterašev razglasilo, da jih je sram, da so Slovenci, ali vzkliknilo “pa kje jaz živim”! Razumem. Začela sem se veseliti misli, da se bom kmalu preselila v tujino. Ampak zadevo sem prespala in mislim, da v resnici ni tako grozno. Zemljevid podpore kaže na izrazito različnost med urbanim in ruralnim okoljem in država se kljub vsemu vztrajno urbanizira.

Zakaj Družinski zakonik podpiram, sem napisala tule. Po tistem zapisu se je kampanja še precej razvnela in stran “proti” ni izbirala sredstev.

Laži so prodajali kot sveto resnico. Težko si predstavljam, kaj vse so natrosili preplašenim ovčicam, če si je Primc včeraj brez pomisleka dovolil izjavo, da so ljudje glasovali proti, ker ne želijo, da bi “otroke v šolah učili, kako naj postanejo homoseksualci”. Da so ob zbiranju podpisov za referendum na stojnicah razlagali, da bo zakonik omogočal poročanje bratov in sester, tako ali tako že vemo. Izbruh frustracij zagovornikov zakonika je bil popolnoma razumljiv.

Tik pred referendumom so izjavo o tem, kako bo konec sveta, če bo zakonik sprejet, skupaj (bravo, sodelujte prosim tudi vnaprej) podali še predstavniki treh najštevilčnejših verskih skupnosti v Sloveniji. Svarili so pred propadom družin in s tem družbe kot celote. Aktivisti proti so med drugim podpihovali strahove, da bo država odvzemala otroke ljudem, ki jih ne bodo želeli cepiti, ali ki jih bodo prehranjevali vegansko.

Mnenje stroke, na katero se zadnje čase nekateri sklicujejo raje kot kdaj prej, je bilo, da je zakonik dober, da skrbi za dobrobit vseh otrok, strahovi pred odvzemi otrok (ki so sicer mogoči že zdaj, ampak seveda ne zaradi necepljenja otrok) pa iz petnih žil potegnjeni.

Ampak saj ni šlo za stroko, kajne? Šlo je za vprašanje prestižnega položaja moralne avtoritete, ki lahko kuka v vaše spalnice. Kot sem napisala pred nekaj dnevi: ” Če bodo [verski] voditelji priznanje [statusa moralne avtoritete] dosegli, bo to doseženo z zvijačo. Strahovi, ki jih podpihujejo, so namreč popolnoma neutemeljeni.”

Rezultat?

Z vsem zavajanjem in podpihovanjem strahu je vsem trem verskim skupnostim skupaj ob podpori neverujočih homofobov in paranoikov (Družinski zakonik pomeni uvedbo preprodaje otrok in nadomestnega materinstva press) uspelo mobilizirati okrog 15 % volilnih upravičencev.

Za pa je glasovalo le 47.000 ljudi manj, oziroma 230.907 volilnih upravičencev. Realno gledano precej več, kot jih uveljavitev zakonika takoj neposredno zadeva. S tem mislim predvsem na istospolno usmerjene starše otrok, ki bi s tem zakonikom marsikaj pridobili (otroci, ne starši, da se razumemo) in na rejnike.

Zato me ni sram, da živim v Sloveniji in se veselim trenda širjenja miselnega obzorja in sprejemanja drugačnosti. Še vedno sem prepričana, da tega referenduma sploh ne bi smelo biti. In če sem nad čem razočarana, je to lenoba ljudi, ki z veseljem klikajo razne všečke in čutijo, da so s tem kaj storili. Naslednjič vas prosim, da dvignete rit in se odmajete do volišč.

4 x ZA +1

Glasovala bom za uveljavitev Družinskega zakonika. Zakaj?

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, bo RKC odvzela otroke vsem koruznikom, samohranilkam in samohranilcem, in jih namestila v prave, naravne, bogaboječe družine. Tako kot nekoč. Tradicionalno je naravno.

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, se bo otrokom neporočenih staršev reklo pankrti in ne bodo upravičeni do samodejnega dedovanja po očetu. Seveda tudi nujni dedni delež po očetu odpade. Tako kot nekoč. Tradicionalno je naravno.

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, bo dovoljena vzgoja s trdo roko. Tako kot nekoč. V tradicionalnem in naravnem patriarhatu je pas osnovno vzgojno orodje.

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, bodo obvezni štirje razredi osnovne šole. Ostalega država ne bo dolžna financirati. Nadaljnje šolanje bodo plačevali starši ali meceni, nekaterim tudi RKC, komur šolanja ne bodo plačali, bo začel delati. Tako kot nekoč. Tradicionalno je naravno.

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, bodo vrtci ukinjeni. Otroci bodo ostali doma skupaj z materami. Tako kot nekoč. Tradicionalno je naravno.

Nič od navedenega seveda ne drži. Jaz vam to odkrito povem. Žalostno je, da tega nekje v pripisu ne razkrijejo nasprotniki Družinskega zakonika, ki ljudem naganjajo strah v kosti s prikaznimi preprodaje otrok, nadomestnega materinstva, prisilnega cepljenja otrok in podobno.

Izbira med za in proti je izbira med vstopom Slovenije v tretje tisočletje in med priznanjem statusa absolutne moralne avtoritete voditeljem islamske, pravoslavne in rimskokatoliške verske skupnosti. Če bodo ti voditelji takšno priznanje dosegli, bo to doseženo z zvijačo. Strahovi, ki jih podpihujejo, so namreč popolnoma neutemeljeni.

Zaradi odvzema samostojnosti ministrstvu za kulturo ne bo konec sveta. Ukinitev ministrstva, ki je v resnici njegova združitev z drugimi resorji, ne pomeni ukinitve kulture.

Se pa človek vpraša, zakaj je takšna združitev potrebna. Z eno ministrsko plačo manj se stanje proračuna ne bo bistveno popravilo. Za vse ostale morebitne prihranke s krčenjem sredstev bo potrebna sprememba zakonodaje, ki bi bila mogoča tudi brez ukinitve posebnega ministrstva. Enako velja za hvalevredne ideje o povečanju učinkovitosti birokratskega aparata.

Zakaj, torej? Zato, da bomo gospo Ljudmilo Novak lahko naslavljali z ministrico, število ministrov v vladi pa bo ostalo dovolj majhno, da bo ljudstvu všečno in za prvega ministra lažje obvladljivo?

Kultura je za Slovence izjemnega pomena. Prav kultura nas je ohranjala kot narod in nas dovolj uspešno branila pred po(vstavi-poljuben-sosedski-narod)čevanjem, ki je bilo včasih tako intenzivno, da si danes težko predstavljamo.

Ukinitev ministrstva torej ne pomeni ukinitve kulture. Mogoče jo bo celo spodbudila.

Da pa pričakujete, da bodo kulturniki tiho, mirno požrli spremembo, ki jo doživljajo zelo osebno, se sprijaznili s stanjem in čakali, kako se bo vse skupaj izteklo, ni nič drugega kot butasto.

Ok, nek razgretež je svojega najverjetnejšega naslednjega ministra zmerjal s smradom (resno, to je največ, kar je zmogel? pa ne ščuvam, naj ga ozmerja še bolj). S svojim izpadom je dal težko pričakovano rešilno bilko vsem, ki jim smrdi negodovanje kulturnikov. In oh, kako so se obesili nanjo. Samo za okus: neka tviterašica pomladne sorte ga je primerjala z Majerjevim pisanjem na spletni strani SDS.

Vsaka akcija ima reakcijo.

Najverjetnejši prihodnji minister je incident prenesel precej kulturno. Tudi ostalim priporočam, naj spustijo tisto smrdečo bilko in začnejo razmišljati. Ker gre za kulturo, bi bilo lepo, če bi zraven tudi čustvovali.

Kulturniki so ukinitev ministrstva, ki sama po sebi ne prinaša finančnih koristi za državo, razumeli kot zmanjšanje simbolnega pomena kulture v Sloveniji. Imajo prav. To so razmišljujoči ljudje z glasom in pisali, ki jih znajo uporabljati.

Vzemite jim samostojno ministrstvo, ampak v odgovor ne pričakujte tišine.