OK ok, spet pišem (pre)pozno, ampka tole se mi že tri dni svaljka po glavi in bom napisala vsaj tri stavke.

Gospodarski minister Matej Lahovnik se mi je nekoč zdel prava faca. Mlad, očitno inteligenten in sposoben fant. Izgledal je kot tisti reveži, ki so v šoli preskočili nekaj razredov in se zato nikoli niso res ujeli s svojimi sošolci. In imel je smisel za humor.

Moje navdušenje je hitro uplahnilo, ko sem dobila občutek, da je v njegovem svetu najpomembnejši on sam. Morda zdrav pogled na splošno, ampak precej moteč element, kadar se ustvarja politika in v sodelovanju z drugimi iščejo prave poti do želenih ciljev.

Pred kratkim je v debati nekdo omenil, da “nobody likes a turncoat”. Upravičenost takšnih občutkov se potrjuje vedno znova. (Ali Churchill šteje?)

S kombinatoriko, razlogi za njegovo vedenje in dejanja naj se ukvarjajo bolje obveščeni. Jaz samo tipkam prvo stvar, ki mi pade na pamet. In to je, da je Matej Lahovnik v želji po oblikovanju podobe priljubljenega, neupogljivega, duhovitega in bistrega ekonomista šel predaleč in kljub pretežno strpnemu okolju, ki je poskušalo miriti njegove izpade, svojo pozornost preusmeril s tistega, kar je resnično pomembno in kar je bil morda v resnici tudi sposoben izpeljati, na malenkostna obračunavanja in boje z mlini na veter.

Precej lažje je biti frajer na fakulteti kot stisniti zobe, biti in delati kot del ekipe ter si status zvezdnika zagotoviti z uspešnim delom v pomembnem vladnem resorju. Ampak za to moraš imeti, kar ima Magnifico.