Dr. Filomena

oziroma tista dva, ki bosta tole morda vendarle prebrala. Dolgo sem premlevala, ali naj kaj napišem ali ne, ampak razmere v domovini so ušle prek meja najbolj divjih scenarijev top liste nadrealistov, tako da evo. Ta blog je zamrl, ko sem dobila otroke in je zmanjkalo časa in energije zanj. Ampak prav zaradi otrok se zdaj vračam.

Pred leti smo se skupaj s tamalimi preselili v tujino. Tam nas je na začetku leta 2020, tako kot ves svet, covid ujel na levi nogi. Ampak oblast, šola in družba na splošno so se odzvali drugače kot doma. Žalostno je, ko se zaveš, da si vesel, da se tvoji otroci ne šolajo v domovini.

tl;dr: maske in testi niso noben bav bav in naše otroke ščitijo (+nesposobnost vlade na to dejstvo nima vpliva) aja, pa ne podcenjujte svojih otrok in ne delajte iz njih čustvenih invalidov

Maske

V državi, kjer živimo, maske na šolah na začetku epidemije sprva niso bile obvezne. Naša šola se je (skupaj s še nekaterimi) odločila ravnati drugače in takoj uvedla obveznost nošenja mask. Na hodnikih, v razredu, celo na igrišču. Za učence in učitelje. Nekateri starši so temu seveda nasprotovali, ampak pravilo je bilo uvedeno in držati so se ga morali tudi oni. Covid se je razširil po državi in na ostalih šolah je bilo kar nekaj izbruhov, medtem ko je stanje na naši in ostalih, ki so takoj uvedli maske, ostajalo stabilno. Sčasoma so zato maske začeli nositi na vseh šolah.

V šolskem letu 2020/2021 so tako moji otroci (najmlajši v prvem, najstarejši v četrtem razredu osnovne šole) skupaj s svojim sošolci v šolskih prostorih ves čas nosili maske, le da so na neki točki opustili maske zunaj, na šolskem igrišču. Nanje so se takoj privadili in niso imeli težav. Tudi njihovi sošolci ne. Nekateri starši so maskam močno nasprotovali in vodstvu šole pošiljali peticije, povezave na nesmiselne podatke o domnevnih škodljivih učinkih mask in podobno, ampak odločitev je ostala. Maske so ostale na obrazih, otroci pa v šoli. Medtem ko so bili otroci v Sloveniji približno štiri mesece doma oziroma se prosto družili z vrstniki in starimi starši ter pri tem izgubljali dragoceni čas resnega učenja, so pri nas hodili v učilnice in sledili rednemu pouku, njihovi starši pa so lahko nemoteno delali v svojih službah.

Tamali igrajo nogomet v klubu. Medtem ko so treningi v prenekaterem športu v Sloveniji odpadli, so naši lahko vadili – v majhnih skupinicah in zato samo enkrat na teden, da so se lahko vsi zvrstili. Pri tem so nosili maske. Tekem sicer ni bilo, so pa napredovali v tehniki, v gradnji ekipnega duha in spoštovanju trenerjeve avtoritete. Od septembra se je zaradi izboljšanja epidemioloških razmer režim spremenil, tako da zdaj lahko igrajo vsi skupaj, brez mask in se na tekmah merijo z otroki iz drugih klubov.

Testiranje

Moji otroci se na šoli samotestirajo vsak teden že od septembra. Če bi jim kdo omenil, da tega niso sposobni, da so premajhni ali da se bodo poškodovali, bi verjetno konkretno zazevali. V glavnem, ne oni ne sošolci pri tem nimajo težav. Postalo je čisto navadna rutina. Ker so se morali samotestirati tudi v klubu pred vsako tekmo, sem enkrat poskusila pomagati, pa je bil otrok sam hitrejši in spretnejši, kot bi bila jaz. Rutina.

Šola ima že od začetka šolskega leta objavljen protokol, kaj se zgodi, če je pozitiven eden ali več otrok v razredu, in se ga drži. Če je denimo v razredu pozitiven le en otrok, to šola sporoči pristojnim organom skupaj s podatki o sošolcih. Organ staršem vseh sošolcev po elektronski pošti pošlje odločbo o karanteni, v kateri je posebno izvzetje, ki določa, da otrok sme še naprej hoditi v šolo pod pogojem, da se tam s hitrim testom testira na 48 ur, nosi masko in gre po 6 dneh na test PCR (napotnica priložena odločbi). Izvzetje ne velja za obšolske dejavnosti.

Oblast

Ko so se na začetku epidemije ljudje uprli ukrepom, je oblast ukrepala zelo drugače kot v Sloveniji. Prepoved zbiranja in druženja je dobila izjemo – dovoljene so bile demonstracije. Ker je demokracija tako zelo pomembna (besede PV), je vlada omogočila ljudem, da so demonstrirali – proti njej.

Vlada ni vladala z odloki, ampak z akti, ki so prestali parlamentarno obravnavo.

Komuniciranje oblasti je bilo umirjeno, pomirjujoče, empatično, praktično uporabno in zanesljivo.

Cepljenje

Takoj, ko so bila cepiva na voljo, je vlada v naši državi bivanja sestavila strategijo cepljenja. Faze. Najprej najstarejši in zdravstveni delavci. Potem ranljivi (ločen seznam, informacije posredovali osebni zdravniki) in vzporedno ostali po starosti. Ministrstvo za zdravje je vabila pošiljajo na dom, ko smo prišli na vrsto. Dobili smo kodo, s katero smo se lahko prijavili na osrednji portal, kjer smo sami izbrali razpoložljivi dan in uro cepljenja v katerem koli cepilnem centru v državi po lastni izbiri. O tem, v kateri fazi je kampanja cepljenja, smo redno dobivali letake v poštne nabiralnike. “Prek vrste” se niso cepili ne politiki ne novinarji. Na vrsto so prišli glede na starost ali ranljivost, tako kot vsi ostali. Strategija je ostala od začetka do konca enaka.

Pod črto

Spremljam razmere v Sloveniji, besede ravnatelja, ki ne verjame v obstoj virusov, berem izjave učiteljev, da niso sposobni nadzirati samotestiranja otrok, berem cinične tvite predsednika vlade, občasno vidim nasmejano IG fotko najlepšega precednika, berem borbene izjave staršev, da gredo raje na okope, kot bi svojim sončkom nadeli maske ali nos popraskali s palčko, a bolnice se polnijo in ljudje umirajo, in samo zevam.

Bodisi so slovenski otroci najbolj nesposobni na vsem svetu, da si ne znajo s palčko popraskati po nosu in najbolj občutljivi na svetu, da precej omedlijo ob misli na nošenje maske, bodisi imajo prekomerno zaščitniške starše, ki jim ne zaupajo niti tako zelo preprostega opravila.

Razumem, da ne zaupate vladi. Iskreno ne razumem, kako ji lahko kdor koli še vedno zaupa. Ampak pomislite, kaj sporočate otrokom, če jim ne zaupate tako preprostega opravila, kot je samotestiranje. Če učitelji spodbujate nespoštovanje ravnateljevih odločitev. Če starši spodbujate objestno vedenje v učilnicah. Če se sami nespoštljivo vedete do učiteljev in ravnateljev, ki sledijo navodilom ministrstva. Če jih učite, da je pomembno samo njihovo hipno ugodje, na varnost ranljivih in skupnosti kot celote pa naj se požvižgajo. Kar se Janezek nauči, pa to. S takšnimi Janezi ne bo preprosto shajati. Niti vam ne.

Upam, da boste globoko zajeli sapo, odmislili vseprisotne fejstbukove čustveno nabite objave brez znanstvene podlage, se izvili primežu splošne psihoze, ki jo ustvarja ta vlada, razmislili o vsem skupaj, zlasti pa o prepolnih bolnišnicah, zdravstvenem osebju na robu moči, potrebah skupnosti, ne le ugodju posameznika. In boste ugotovili, da je ta hip najbolj racionalno otroku nadeti masko in mu pustiti, da si s palčko povrta po nosu. Še bodo priložnosti, da se boste borili za pravice svojih otrok. Ampak maske in testi koristijo tako njim kot družbi. Izberite drug okop.

Po Valentinu

Ljubezni ni več
Ljubezen je ena
Ljubezen v tebi
Nikoli izgubljena
Če je ne čutiš
Pobrskaj še malo
Objemi sebe
In srce bo spoznalo
Ljubezni ni več
Ljubezen je ena
Ljubezen v tebi
Nikoli izgubljena

Zadnje čase veliko poslušamo o naravnosti, o krizi identitete, ki sloni na besedah v predpisu, o ljubezni do otrok. Sklepam, da tisti #proti niso pedofili, ampak razumejo, da obstajajo različne vrste ljubezni. Ni povsem jasno, zakaj torej razmerja med ljudmi istega spola zmorejo videti samo v smislu seksualnosti. Malo manj kot o bavbavih, ki bodo poštenim in ljubezni polnim Slovencem menda kradli otroke in vnuke, se je govorilo o samem predmetu glasovanja.

Dame in gospodje, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D):

To je to. To je vsa podlaga žolčnih razprav, dragega referenduma, še malo bolj okrnjene podobe Ustavnega sodišča.

Pred dobrim mesecem sta praznovala 13. obletnico poroke. Ne morem verjeti, da je že tako dolgo, odkar smo množično podpisovali ogromno skupinsko čestitko. Ne, nista posvojila otrok (če bi jih, bi bila gotovo krasna starša). Sta preprosto človeka, ki se imata rada. Hvala za fotografijo, George.

No, tudi predsednik vlade države, v kateri preživim veliko časa, je poročen s svojim partnerjem, pa se svet ni podrl:

Posvojitve

Drži. Ker v Sloveniji otroka lahko posvoji samo poročen par in ker se bodo istospolni partnerji lahko poročili, bodo lahko kandidirali kot posvojitelji. Skupaj s trenutno čakajočimi 500 pari. Da bodo uspešni v tako hudi konkurenci in dejansko uspeli posvojiti otroka, bodo morali biti naravnost izjemni. In otrokom pri takih posvojiteljih ne bi nič manjkalo, pravijo psihologi:

Strašenje s tem, da bodo istospolno usmerjeni “posvajali naše otroke”, je dvakrat zgrešeno. Prvič, glej zgoraj. Drugič, predvidevam, da imajo goreči nasprotniki spremembe zakona sorodnike in prijatelje, ki bi v primeru (pa držimo pesti, da se to ne zgodi) smrti obeh staršev njihovih otrok bili pripravljeni poskrbeti zanje kot skrbniki.

Babica

Gotovo ena tečnejših oseb (ups) v kampanji #proti, pa je konkurenca kar huda. Babica, ki bi rada v primeru smrti obeh staršev svojega vnuka tega vnuka posvojila, mora biti izjemno, ampak RES izjemno grozljiva tašča. S posvojitvijo vnuka bi iz njega naredila svojega otroka in ga odrezala od polovice njegove družine. Njegova druga babica in dedek, tete, strici, bratranci, sestrične, vsi bi mu postali popolni tujci. Ker eni od babic ne bi bilo dovolj skrbeti zanj kot skrbnica, ampak bi ga rada poleg staršev (teoretično, ker seveda vsi navijamo, da bosta starša preživela stare starše, sploh take) oropala tudi polovice njegove družine. Če bo to gospe pomenilo kaj več: vnuk ne bi ničesar dedoval po drugem paru starih staršev. Oziroma če bo tole bolj zaleglo: kaj, če bi njenega vnuka posvojila njegova druga babica in od tedaj njen vnuk ne bi bil več njen vnuk? Postal bi ji tujec. Cel žur, ha?

Lažni razkoli

Pri vprašanju porok istospolno usmerjenih parov ne gre za razkol med verujočimi in neverujočimi, čeprav se poskuša prikazati tako delitev (in vladati?). Med verujočimi so zagovorniki enakih pravic in med neverujočimi se zlahka najdejo tudi homofobi. Prav tako ne za delitev na levico in desnico. Tudi ne za delitev mestno/podeželsko. Gre preprosto za vprašanje: ali ste zmožni empatije? Se lahko vživite v kožo drugačnega? Če je odgovor da, si lahko tudi predstavljate, kako bi si v tisti koži želeli, da bi se do vas obnašala okolica. In kako težko bi vam bilo, če bi vas okolica zaničevala zaradi osebne okoliščine, ki jo lahko nadzorujete približno tako dobro kot barvo svoje kože.

Svoboda

Fascinantno je, kako si prav tisti, ki so jih polna usta liberalizma in svobode, jemljejo pravico določati drugim, kako naj živijo. Nam gre samo za otroke, pravijo. Če drži, naj se ukvarjajo z njimi. Z otroki, mislim. Živijo in pustijo živeti. Ljubijo in pustijo ljubiti. In tisti hip, ko opazijo kakršno koli zlorabo otrok, naj ukrepajo. Pa če je otrokov starš homo ali hetero. Argument, da je zloraba že dejstvo, da otroka vzgajata dve osebi istega spola, pač ne vzdrži nobene presoje. Lahko je mnenje, ampak brez podlage.

Ne bom več mož/oče/žena/mama + uničenje družine

Pri tej tezi vedno zazevam. Resno? Kako zelo nesamozavesten moraš biti, da svojo identiteto črpaš z lista papirja? Ne boš več oče/mama svojim otrokom? Jih boš naslednji dan kar pustil na cesti? In kako strašansko šibak, da te je strah, da bo zaradi nekaj poročenih istospolnih parov tebi razpadla družina? Aja, ne tebi, drugim? Komu, točno?

#ZA ljubezen

Čas je za. Lepo je, če se imata dva človeka res rada. Ne glede na to, katerega spola sta. In svoboda bi se morala končati šele na točki, ko ogroža svobodo drugega. Zakonska zveza dveh moških ali dveh žensk ne ogroža nikogar. Kvečjemu koristi poročni industriji (hej, ustvarja nova delovna mesta). Bodimo veseli za vsak par in držimo pesti, da bosta res dobra partnerja, da bosta skupaj uživala in si v oporo v težkih obdobjih, ki so neizogiben del življenja. Ne določajmo drugim, kako naj živijo, da ne bodo tretji nam.

 

 

(vir: Strips Journal – iznajdba humorja: olje in ogenj)

Z zanimanjem berem razmišljanja na temo neodgovornih Charlijevih karikaturistov.

Bodi raje (vstavi ime)

Po kakšni logiki naj bi podpora svobodi izražanja ene skupine ljudi izključevala podporo svobodi izražanja neke druge osebe ali skupine?

Hinavci na shodu

Na shodu pod #jesuischarlie je bil cel kup svetovnih voditeljev, katerih države ne slovijo po spoštovanju svobode govora. Mhm. In ste videli Charlijevo karikaturo na temo shoda? Jo razumete? Plus: če so bili tam oni, preostala množica ne šteje več?

Kaj pa križarji? Pa inkvizicija? Itd.

Ok, ugotovili smo, da je najbrž katero koli religijo mogoče zlorabiti kot izgovor za nasilje in pobijanje. Nič posebej novega. Kako lahko dejstvo, da je mogoče zlorabiti tako krščansko vero kot islam (ali kako tretjo idejo), kakor koli vpliva na obsodbo konkretnega poboja? Ali celo najde povsem razumljive vzroke zanj? Mimogrede, ločitev cerkve in države je bila verjetno uvedena z razlogom. Ža sama misel, da je šlo za napad iz verskih razlogov, je žaljiva do vseh nemorilsko naravnanih muslimanov. Šlo je za teroristični napad. Vera je tu lahko samo močno zgrešen izgovor. Kot pravi brat zelo javno umorjenega policista muslimana; islam je religija miru in ljubezni.

Charlie Hebdo je nekoga odpustil zaradi antisemitske opazke

Ta mi je bila najbolj zanimiva. Saj nisem njihova odvetnica in tudi, če so ga, to v ničemer ne spremeni nesmiselnosti umora starčkov s svinčniki, sem pa zastrigla z ušesi. Hm, res hecno. Stric gugl je našel Affaire Siné. Če prav razumem, je stvar taka. Jean Sarkozy, že pri 22 letih funkcionar v očetovi (ja, Nicolas) politični stranki, se je kanil poročiti s premožnim židovskim dekletom. Še en starejši gospod z vzdevkom Siné, je v karikaturi navrgel, da se namerava Jean zaradi bogate dedinje spreobrniti v židovsko vero. In končal s stavkom: Ta mulc bo v življenju še daleč prišel!

No, Jean se je poročil, spreobrnil se ni, takratni šef Charlie Hebdoja pa je Sinéja odpustil, ker naj bi bilo namigovanje na povezavo med židovstvom, denarjem in uspehom čisto preveč antisemitsko. Morda se bo tudi vam zdelo zabavno, da je bil eno leto pozneje taisti sin francoskega predsednika kot 23-letni študent (ki je ravno ponavljal drugi letnik prava, potem ko je že ponavljal prvega) izbran za mesto šefa razvojne agencije največje francoske poslovne četrti, kjer naj bi upravljal letni proračun, krepkejši od milijarde evrov. Očitki nepotizma so na koncu vendarle preprečili Jeanovo šefovanje. Ali je bil Siné iz kolektiva, ki ni bil brez židov, odpuščen zaradi antisemitizma ali zaradi antipredsednikovsinizma, seveda ne vem. V vsakem primeru je bilo narobe, kar je ugotovilo tudi sodišče, ki je Sinéju dodelilo skupaj 90.000 evrov odškodnine. Je res treba poudariti, da je vprašanje rešilo sodišče in ne orožje?

Šef Charlie Hebdoja, ki je odpustil Sinéja, je kmalu zatem postal šef radia France Inter, ki je del francoskega nacionalnega radia. Predsednik države je bil še vedno Jeanov oče, ampak to najbrž ni igralo nikakršne vloge. Še leto pozneje je bila na taisti radijski postaji ukinjena satirična oddaja, ki z oblastjo (ja, še vedno isti predsednik) ni ravnala v rokavicah.

Da so elementi satire v tej zgodbi še ljubkejši, je fino vedeti, da je publikacijo, ki je bila Charliejeva predhodnica, pokopala močno nespoštljiva karikatura ob smrti nekega drugega predsednika. De Gaulla.

Zakaj niste bili glasni, ko (vstavi)

Že če pogledamo Sinéjev primer, je treba vedeti, da ni minil neopaženo. Govorilo in pisalo se je. Tudi o Sašu Hribarju se je in se bo. In še o kom. Zakaj zaradi njih ni bilo enako močnega odziva? Resno vprašanje? Errrrr…. ker so vprašanja reševali na sodiščih in jih nihče ni pomoril?  Mimogrede, Philippe Val ni več šef radia (gre pa kdaj k Sarkoziju na kosilce).

Sploh ne gre za svobodo izražanja

Zanimiva teza je, da pri vsem skupaj sploh ne gre za svobodo izražanja. Da so ljudje preprosto prizadeti, ker je bila skupina ljudi umorjena. Kakšen odziv bi pričakovali, če bi pobili recimo skupno pedofilov? Enako močan?  Šlo bi za enako nesprejemljivo dejanje. In pravna država bi ga preganjala enako – kot umor. In ne, ne bi bilo hinavsko od ljudi, če se na čustveni ravni ne bi odzvali enako. Obratno. Hinavsko bi se bilo pretvarjati, da čutijo enako. Ljudje se s charlijevci lahko poistovetijo. Če niste opazili, so med podporniki mnogi, ki so bili deležni njihove ostrine. Niso se poistovetili s tem, kar so charlijevci pisali, ampak s tem, da smejo pisati, kar želijo, dokler ne gredo čez mejo, ki jo ugotavlja sodišče.

Tito

Zdi se, da v Sloveniji noben razmislek o kakem malo obširnejšem vprašanju (ok, tudi o čem malenkostnem) ne more mimo omembe vojne, ki se je menda končala pred 70 leti, še manj mimo povojnega obdobja. Pravkar sem prebrala besedilo o Charliju, ki omenja Dražgoše, recimo. Pa se pejmo. Nekoč se ni smelo karikirati Tita. Kdo bo izbral like, iz katerih se ne bo dovoljeno norčevati v prihodnje? Mimogrede, Ali Žerdin je v sobotki v res odičnem tekstu spomnil, da je britanska vlada sprva prepovedala predvajanje Chaplinovega Velikega diktatorja. Da se ne bi po nepotrebnem spuščali v konflikte s Hitlerjem. Ob dokončanju filma so na London že padale bombe in film so le vrteli.

Charlijevce so ubili, ker so se jim nekateri zaradi njih smejali. Za moč s silo utemeljene avtoritete je malokaj tako zelo nevarno kot smeh. In zato se je treba iz tistega, ki se začne jemati tako blazno(!) resno, da se mu zdi smejanje njemu samodejno kazniva reč, šaliti pogosto in glasno.

Dobra novica (za nekatere)

Se pa vsaj zdi, da je v primeru jezikanja vseeno bolje, da je storilec ženska. Jupi!

 

Satira
SSKJ: delo, ki na oster, zbadljiv način prikazuje resničnost, življenje.
Dostojevski približno takole: Tragedija in satira sta sestri, ki hodita z roko v roki. Ime obeh skupaj je resnica.

Nisem Charlie. V resnici občasno berem njihovo račjo konkurenco. Me je pa novica o pokolu v Parizu močno prizadela. Dolgo sem razmišljala, zakaj, ampak še nimam popolne razlage. Kot so zapisali canardovci: “cet état de choc qui est aussi un choc d’Etat”. Svoboda izražanja mi veliko pomeni in zelo slabo se odzivam na ustrahovanje.

Ravno dobro sem začela premlevati, zakaj natanko mi je stvar prišla tako do živega, ko se je oglasil kup ljudi, pametnejših od množic, ki so v en glas blejale #jesuischarlie. Tistih, ki so ob morebitno obsodbo pokola hitro dodali kak ampak. Ampak karikature so bile žaljive. Ampak zahodne sile imajo dolgo zgodovino grozovitih dejanj na vzhodu. Ampak nihče ne brani karikaturistov, ki so morali svoja dela umakniti, ker so bila žaljiva do drugih veroizpovedi (pustimo ob strani, da jih nihče ni šel umorit) … V glavnem, prišli so do epohalnega spoznanja, da so vprašanja tega sveta kompleksna.

Super je biti neovca, ampak dragi moji, občasno ima tudi večina prav.

Akcija-reakcija

Ja, drži, vsaka akcija načeloma izzove reakcijo. Ampak reakcija na žaljivo karikaturo je v naši družbi tožba z odškodninskim zahtevkom. Nobena žalitev ni vredna smrtne obsodbe. No fucking ifs or buts.

Karikature so bile žaljive

Ste si karikature pogledali? Jih poskušali razumeti? Satira hodi po meji dobrega okusa, drugače je precej dolgočasna. Brez osti satira preprosto ni satira. Na zadnji naslovki je imel Charlie Hedbo narisanega vodjo teroristične organizacije, ki (najbrž ob novem letu) nagovarja množice. V oblačku piše, da jim želi “Predvsem pa zdravja”. Povejte mi – do koga natanko je žaljiva ta karikatura? Po napadu na uredništvo z molotovkami so objavili naslovko, na kateri sta Charlijev karikaturist in musliman v mastnem poljubu, s pripisom “ljubezen je močnejša od sovraštva”. Se vam to zdi žalitev, vredna smrti? V primerih, ko so risbe morda res presegle meje smešnega, glej prejšno točko. No fucking ifs or buts.

Zločini zahoda

Pogosto prebrana teza je, da so zahodne sile v preteklosti na vzhodu zagrešile številne zločine in tudi dandanes niso brez greha. Povsem verjetno do neke mere drži. In ja, vsako vprašanje je kompleksno. Ampak stari karikaturisti niso na vzhodu ubili niti enega človeka, če že slučajno ni kdo krepnil od smeha, in tudi tja niso napotili nikakršne vojske. Še več. Ravno toliko kot iz oboroženih mož v goratih zavetjih so se delali norca iz tistih, ki so nadnje pošiljali svoje oborožene sile in molijo h kakemu drugemu bogu. Ker satira.

Treba je razumeti

Seveda. Vedno je pametno razumeti vzroke in povode dogodkov okrog nas. Zgodovina je kar pripraven pripomoček. Kdor razume, kako je katera koli risba lahko vredna nasilne smrti, naj se javi. V psihiatrični ustanovi.

Kdor pomisli, da je umor starega karikaturista (mimogrede, Cabu je bil star 76 let, Wolinski 80) logična posledica dejstva, da je bil ta nevljuden do muslimanov, zelo verjetno zagreši globoko razžalitev tiste ogromne večine pripadnikov dotične vere, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi zaradi njim neslane šale koga umorili.

Neznosna družba, v kateri (menda) živimo

Popolna družba ne obstaja. Vse, ki vijejo roke nad stanjem v naši družbi in tistih, ki so nam geografsko ali politično bizu, pa velja spomniti, da še pred nekaj desetletji (pljunek v morju človeške zgodovine) ženske v Švici niso imele volilne pravice, temnopolti v ZDA so bili drugorazredni državljani, homoseksualnost pa so v Veliki Britaniji zdravili s kemično kastracijo. Pravice in svoboščine, ki se nam zdijo danes tako prekleto samoumevne, so daleč od tega. Vsaka od njih je bila priborjena in to ne zlahka. Žalitev vsem, ki so nam izborili svobodo izražanja, bi bila, da bi samocenzurno pokleknili pred vsakokratnim potencialnim užaljencem z orožjem. Vedno je lahko še bolje in prav si je prizadevati v taki smeri, ampak do cilja boljše družbe ne bomo prišli z opuščanjem že priborjenih svoboščin.

Svoboda izražanja

Ne pomeni pravice do razžalitve, je pa pomembna kategorija, ki ji je nevarno postavljati meje. Njene meje se ne določajo s strelnim orožjem, ampak na sodišču.

Kakšen se vam zdi do zob oborožen mladenič, ki je prepričan, da bo cel car, mislim kalif, in na veke vekov opevan, celo deležen neslutenih užitkov v onostranstvu, če bo ubil  80-letnika, katerega najmočnejše orožje je svinčnik? Težko bi vam zamerila, če bi se vam zdel en mičken smešen.

Živimo v času, ko nekateri karikaturisti opozarjajo na nujnost politične korektnosti. V času, ko se zdi, da slovenski reper opozarja, da je treba paziti na besede, da ne bodo preveč žaljive. Ne jemljejo nam svobode. Ustrahujejo nas v to, da si jo jemljemo sami. Ha ha ha! (Ne, res ni smešno.)

---

Baba je jezikala in jih je fasala. Sama si je kriva, pravijo nekateri. Vedela je, da bo dobila batine, če bo stegovala jezik. Mar bi bila tiho, pa se ji ne bi nič zgodilo. Zato naj zdaj da gmah in naučeno lekcijo upošteva v prihodnje. Gotovo tako razmišlja marsikdo, hvalakateremukoližebogu pa tak ni konsenz družbe, v kateri živimo. Komur ta družba ni všeč, lahko to glasno pove, brez bojazni, da bo zato strpan v zapor … ali da ga bodo za veke vekov utišali, ker je rekel kakšno neslano čez velikega vodjo. Ni v vsaki tako. Tudi v tej ni bilo.

Ste kdaj slišali za busha žabice? Jaz tudi šele pred nekaj meseci.

Začnimo pri začetku. Neposvečeni morda ne veste, ampak na Facebooku med drugim obstajajo skrajno skrivne skupinice staršev otrok, rojenih v posameznem mesecu posameznega leta. Če smo odkriti, so članice v veliki večini njihove mamice. In prav v eni teh skupin smo se pred kratkim naučile, da se niti v tako majhnih, skrbno skritih območjih, kjer se delijo precej intimne zadeve, človek ne more prepustiti občutku varnosti.

Taktika

Mamica XX je veliko vedela, rada pomagala z nasveti, pogosto komu tudi kaj malega podarila. Tu pa tam pojamrala o zdravju svojih otrok, da so se simpatije utrdile. Potem je povedala za super ugodne variante nabave busha žabic. To so luštne bombažne elastične dolge hlače, ki imajo zadaj ljubke motive živali ali risanih junakov, tako da so plazeči se malčki in kobacavi kobacajčki še toliko prisrčnejši, ko razkazujejo male pozibavajoče pandice, levčke, žabje prince in kar je še tega.

Potem je na vrsto prišlo zbiranje naročil za najmanj tako ugodne kose blaga, ki se navežejo na kuhinjske stole, da potem malčki v njih lahko sodelujejo pri obedu brez posebnega stolčka. Da neskončno ugodnih nalepk sploh ne omenjamo! Temu nisem več sledila, ampak predvidevam, da je šlo za stenske nalepke, ki naj bi krasile otroške sobice naše mladine.

Pa jih ne bodo.

Otroci so na prvem mestu

Naročila so bila pobrana konec avgusta in punce s(m)o veselo nakazovale denar. Opozorjene, da se dostava s Kitajske lahko zavleče. Najprej do enega datuma, potem do drugega, potem do tretjega. Ob rastoči nervozi glede naročil so se začele kopičiti zdravstvene težave otrok mamice XX in če je katera kaj spraševala o trenutnem stanju naročila, je bila označena za brezčutno zlobnico, ki ne razume, da so otroci na prvem mestu.

Nakar so žabice baje prispele. V Evropo. Potem menda celo v Slovenijo. Potem naj bi carinski postopki trajali neskončno dolgo. Potem so bili otroci spet bolni. Potem se je razvedelo za nekaj njenih neporavnanih dolgov do članic skupine. Potem je zunaj pritisnil mraz, mamicam pa zavrela kri. Ma kakšne debate o tamalih, prehrani, negi, boleznih. Skupina se je v hipu prelevila v manjšo detektivsko operacijo z imenom kje so buše. Ni fino nategovat druščine, v kateri so menda tudi policistke in kriminalistke. Sampovem.

Razplet

Po dveh dneh obupnega zapletanja vozla o prispelih in zaradi napak nazaj na Kitajsko poslanih žabah, ki je bil na koncu tako trd, da bi še Aleksander obupal, in vrnjenega denarja nekaj mamicam, se je izkazalo, da je bil zbrani denar takoj porabljen za plačilo davčnih obveznosti mamice XX. Nekaj žabic je baje celo bilo dejansko naročenih in so prispele, ampak nam niso na voljo. Ker bodo brez težav prodane po 2x višji ceni?

Denar še ni bil vrnjen vsem opeharjenkam, ampak naj bi bil kmalu. O cunjah-stolih in nalepkah ne duha ne sluha. Ne informacij. Mulariji pa na vrat na nos kupujemo žabice in lovimo zadnje kose po trgovinah, kjer so bile najlepše in tiste po najugodnejših cenah davno razgrabljene. Pri tem si punce med seboj pomagajo, povedo, kje je kaj na voljo in ja, še vedno kdaj založijo ena za drugo.

Ne glede na to, ali je mamica XX od začetka nameravala nategniti skupino, ali naš denar porabiti kot brezobrestni kredit, ali se je zaplezala in se ni več znala izvleči, ali pa kaj četrtega, se mi zdi prav, da vsaj orišem to zgodbo v opomin, da žal tudi v tako intimnem okolju, kot so skupine mladih mamic, velja, da če je videti predobro, da bi bilo res, nekaj pač smrdi.

For a long time now, I’ve been going on about the lack of respect for anyone or anything in Slovenia. Pretty much anything goes. The more primitive, the cooler.

Nevertheless, with my expectations as low as they are, people still manage to surprise me.

Right now, protests are being held in various places around the country, aimed against politics in general, against politicians who have been unable to steer the country clear of the continuously deepening crisis. The protests are spontaneous and no politician or political party dares claim them as their own. They do, however, try to pin them onto others, much to the disgust of the protesters.

Tonight, Pavel Gantar, a politician with a long career of standing up for human rights and a former President of the Parliament, President of the Zares party, twitted in reference to last year’s early parliamentary election which his party had lost:

“Protest proti političnim elitam! Mogoče so volilci leta 2011 na volitvah odslovili napačne ljudi. …samo pravim.”

(A protest against political elites! Perhaps the voters voted out the wrong people in 2011 … Just saying.)

In response, Milan Zver, a Slovenian MEP (EPP) and member od the SDS party, twitted:

@PGantar A se zato poskušate vrniti brez volitev, z demonstracijami, Pavle? Samo vprašam…:)

(Is that why you are trying to make a comeback without an election, through demonstrations, Pavle? Just asking …:) )

I retwitted and added “Maturity FTW”.

An exchange among others followed with people reacting to his tweet. Granted, some reactions were less than kind. When Mr Gantar replied that no comeback is possible without en election, Mr Zver replied in good humour:

@PGantar @drfilomena Ok, to sem želel slišati. A si opazil, kako žolčno je Al Kaida reagirala na najino komunikacijo?

(Ok, this is what I wanted to hear. Have you noticed the bitterness in the Al-Qaeda’s reaction to our conversation?)

Consider me naive, but I do somehow expect a different level of public communication from a Member of the European Parliament. While it may have been funny on some level that I am not privy to and Mr Zver was just teasing, the humour is lost on me in the light of the recent trend in the Slovenian right-wing politics (to which the SDS by some twist of the Slovenian political imaginarium belongs) to brand as left-wing extremists anyone disagreeing with their opinions.

I presume that this post will be considered another Al-Qaeda attack on an innocent politician, an exemplary democrat and, mind you, presidential candidate in the election that has just produced the new Slovenian President. Thankfully, it is not Mr Zver.  Incidentally, the man who holds a PhD in political science is right now preparing his lectures on democracy, the crisis and youth. He says the provocation from “extremists” (there goes that word again) is an added incentive for him to continue his work. Should be interesting. Well, at least he hasn’t called anyone plebs. Just yet.

Slovenija:

Kdor visoko leta, nizko pade.

Amerika:

Always shoot for the moon. Even if you miss, you’ll land among the stars.

.

Izberete lahko več odgovorov. V pomoč:
plonkceglc 1, plonkceglc 2, plonkceglc 3, plonkceglc 4

Source: Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (Basic Constitutional Charter on the Independence and Sovereignty of the Republic of Slovenia)

The new Slovenian government is led by an ex (radical) communist. Apparently, he was too radical even then and was dismissed from the Party on that account. Ever since, he has been doing his very best to erase his red record. Except that by doing so, he is demonstrating how firmly the principles and M.O. he learned as a young man have stuck within.

An important concept in Slovenia ever since the late eighties has been that of reconciliation. As we (should) know, war is good for absolutely nothing. Glorious victories actually mean years or decades of rebuilding and healing. Physically and psychologically. On both sides. In Slovenia, part of the nation collaborated with the occupying armies. The reasons they did so were varied and personal. Atrocities were committed. Violence invariably leads to more violence and after the war ended, extra-judicial executions were carried out, which included the collaborating Slovenians. But the nation survived contrary to what the Nazis had planned. And the foundation for Slovenian sovereignty was laid right there and then. Literally.

After decades of rebuilding and yes, healing, Slovenian citizens decided to take the route towards independence at a plebiscite where 95% of voters voted in favour of at a 93.5% turnout. The result speaks for itself. The desire for independence crossed all lines of division within the population. Ever since  independence became a reality, however, some of the people involved in the process have been trying to hijack the unique event in Slovenian history and appropriate it for history books to record. The man referred to in the first sentence of this blog post, for example. They easily dismiss the population-wide support for the project, the role of other political actors and civil society (except what they consider their own) at the time and paint a story of how they as the heroes  struggled for the country’s independence while the big bad wolf, I mean the damn communists obstructed them. And in doing so, they keep biting at the role of resistance fighters in Slovenia during World War II. Because the Yugoslavia that was formed after the war had a communist regime, which BTW is not something that all the freedom fighters fought for, they are using every opportunity to represent the collaborators (i.e. Slovenians who fought the Slovenians fighting the occupying armies) as anti-communists who had the nation’s best interests in mind and were actually at least as good a guys as the freedom fighters if not better on some level.

Well guess what. Reconciliation does not mean shifting blame from one side to the other or making excuses. It does not mean repairing injustice by causing more thereof. Reconciliation involves fessing up for both sides. The winners of the WWII who should not have committed extra-judicial executions nor cause problems to collaborators’ relatives after the war and the collaborators who should have thought twice when picking sides. It involves recognising that – again – war is good for absolutely nothing and that it is time to move on and stop the bloody persistent practice of checking what side somebody’s father, grandfather, great-grandfather may have been on. It means respecting the feelings of the families of the deceased on both sides. They were all, after all, human. Lord knows not all of them were humane, but human they were. That’s all there is. Can we please move on? Yes?

No. See, when these guys who are in the process of appropriating Slovenian statehood (patent-pending?) take the wheel (I meant to say win the election, but they actually came in 2nd) of the country, this red-herring keeps popping up. I’ll come back to the herring thing later. The Slovenian MEP who happened to be the independent state’s first PM, for example apparently drafted the resolution for the European Parliament to state that all totalitarian systems, including communism, were equally bad. (Read: therefore Slovenians fighting the Slovenian red threat is equal to the Slovenian freedom fighters fighting the occupying forces whose ultimate objective was to erase the nation.) The latest has to do with the celebration of the Statehood Day. The celebration, which will be marked by folk dances. How is that for an art programme?

The government led by the man who in his younger days marched proudly to Jajce in remembrance of the glory days, decided that this year, for the first time ever, the flag bearers representing the veterans of Slovenian WWII freedom fighters and their legacy would not be invited to the celebration. Only veterans of the independence war were deemed worthy to participate. Actually, several other organisations were invited as well, but refused because the WWII veterans had been excluded. The police veterans from the independence war era rejected the invitation based on solidarity with the WWII veterans as well.

The veterans of 1991 who endured the 10-day war and fought bravely while the politicians, diplomats and media people were engaged in their own important battles, would do well to realise that they are being played and exploited and either demand that their colleagues representing those who fought to keep the nation alive for four years and more are shown respect or refuse to participate in the ceremonies themselves.

As for the red-herring aspect of the whole thing. It is rather obvious that the anti-commie we-are-your-saviours issues are much easier to deal with and respond to in public (especially after years of practice which probably trigger an autopilot with these guys) than to answer questions related to slashing maternity leave benefits and how exactly cutting funding for research and education while lowering taxes for the well-off is supposed to stimulate growth. Or why the ruling party opposed the structural reforms prepared by the previous government claiming they were unnecessary whereas now it wants to bulldoze the public sector and syndicates  claiming the exact opposite. You know, the insignificant little issues.

This whole thing would be funny were it not so sad.

PS: I am quite sure that I will immediately be called a commie for having written this text. I can see communist, Murgle, agitprop and komsomol coming up. All would-be name-callers are kindly referred to the first sentence in this blog post.