Satira
SSKJ: delo, ki na oster, zbadljiv način prikazuje resničnost, življenje.
Dostojevski približno takole: Tragedija in satira sta sestri, ki hodita z roko v roki. Ime obeh skupaj je resnica.

Nisem Charlie. V resnici občasno berem njihovo račjo konkurenco. Me je pa novica o pokolu v Parizu močno prizadela. Dolgo sem razmišljala, zakaj, ampak še nimam popolne razlage. Kot so zapisali canardovci: “cet état de choc qui est aussi un choc d’Etat”. Svoboda izražanja mi veliko pomeni in zelo slabo se odzivam na ustrahovanje.

Ravno dobro sem začela premlevati, zakaj natanko mi je stvar prišla tako do živega, ko se je oglasil kup ljudi, pametnejših od množic, ki so v en glas blejale #jesuischarlie. Tistih, ki so ob morebitno obsodbo pokola hitro dodali kak ampak. Ampak karikature so bile žaljive. Ampak zahodne sile imajo dolgo zgodovino grozovitih dejanj na vzhodu. Ampak nihče ne brani karikaturistov, ki so morali svoja dela umakniti, ker so bila žaljiva do drugih veroizpovedi (pustimo ob strani, da jih nihče ni šel umorit) … V glavnem, prišli so do epohalnega spoznanja, da so vprašanja tega sveta kompleksna.

Super je biti neovca, ampak dragi moji, občasno ima tudi večina prav.

Akcija-reakcija

Ja, drži, vsaka akcija načeloma izzove reakcijo. Ampak reakcija na žaljivo karikaturo je v naši družbi tožba z odškodninskim zahtevkom. Nobena žalitev ni vredna smrtne obsodbe. No fucking ifs or buts.

Karikature so bile žaljive

Ste si karikature pogledali? Jih poskušali razumeti? Satira hodi po meji dobrega okusa, drugače je precej dolgočasna. Brez osti satira preprosto ni satira. Na zadnji naslovki je imel Charlie Hedbo narisanega vodjo teroristične organizacije, ki (najbrž ob novem letu) nagovarja množice. V oblačku piše, da jim želi “Predvsem pa zdravja”. Povejte mi – do koga natanko je žaljiva ta karikatura? Po napadu na uredništvo z molotovkami so objavili naslovko, na kateri sta Charlijev karikaturist in musliman v mastnem poljubu, s pripisom “ljubezen je močnejša od sovraštva”. Se vam to zdi žalitev, vredna smrti? V primerih, ko so risbe morda res presegle meje smešnega, glej prejšno točko. No fucking ifs or buts.

Zločini zahoda

Pogosto prebrana teza je, da so zahodne sile v preteklosti na vzhodu zagrešile številne zločine in tudi dandanes niso brez greha. Povsem verjetno do neke mere drži. In ja, vsako vprašanje je kompleksno. Ampak stari karikaturisti niso na vzhodu ubili niti enega človeka, če že slučajno ni kdo krepnil od smeha, in tudi tja niso napotili nikakršne vojske. Še več. Ravno toliko kot iz oboroženih mož v goratih zavetjih so se delali norca iz tistih, ki so nadnje pošiljali svoje oborožene sile in molijo h kakemu drugemu bogu. Ker satira.

Treba je razumeti

Seveda. Vedno je pametno razumeti vzroke in povode dogodkov okrog nas. Zgodovina je kar pripraven pripomoček. Kdor razume, kako je katera koli risba lahko vredna nasilne smrti, naj se javi. V psihiatrični ustanovi.

Kdor pomisli, da je umor starega karikaturista (mimogrede, Cabu je bil star 76 let, Wolinski 80) logična posledica dejstva, da je bil ta nevljuden do muslimanov, zelo verjetno zagreši globoko razžalitev tiste ogromne večine pripadnikov dotične vere, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi zaradi njim neslane šale koga umorili.

Neznosna družba, v kateri (menda) živimo

Popolna družba ne obstaja. Vse, ki vijejo roke nad stanjem v naši družbi in tistih, ki so nam geografsko ali politično bizu, pa velja spomniti, da še pred nekaj desetletji (pljunek v morju človeške zgodovine) ženske v Švici niso imele volilne pravice, temnopolti v ZDA so bili drugorazredni državljani, homoseksualnost pa so v Veliki Britaniji zdravili s kemično kastracijo. Pravice in svoboščine, ki se nam zdijo danes tako prekleto samoumevne, so daleč od tega. Vsaka od njih je bila priborjena in to ne zlahka. Žalitev vsem, ki so nam izborili svobodo izražanja, bi bila, da bi samocenzurno pokleknili pred vsakokratnim potencialnim užaljencem z orožjem. Vedno je lahko še bolje in prav si je prizadevati v taki smeri, ampak do cilja boljše družbe ne bomo prišli z opuščanjem že priborjenih svoboščin.

Svoboda izražanja

Ne pomeni pravice do razžalitve, je pa pomembna kategorija, ki ji je nevarno postavljati meje. Njene meje se ne določajo s strelnim orožjem, ampak na sodišču.

Kakšen se vam zdi do zob oborožen mladenič, ki je prepričan, da bo cel car, mislim kalif, in na veke vekov opevan, celo deležen neslutenih užitkov v onostranstvu, če bo ubil  80-letnika, katerega najmočnejše orožje je svinčnik? Težko bi vam zamerila, če bi se vam zdel en mičken smešen.

Živimo v času, ko nekateri karikaturisti opozarjajo na nujnost politične korektnosti. V času, ko se zdi, da slovenski reper opozarja, da je treba paziti na besede, da ne bodo preveč žaljive. Ne jemljejo nam svobode. Ustrahujejo nas v to, da si jo jemljemo sami. Ha ha ha! (Ne, res ni smešno.)

Baba je jezikala in jih je fasala. Sama si je kriva, pravijo nekateri. Vedela je, da bo dobila batine, če bo stegovala jezik. Mar bi bila tiho, pa se ji ne bi nič zgodilo. Zato naj zdaj da gmah in naučeno lekcijo upošteva v prihodnje. Gotovo tako razmišlja marsikdo, hvalakateremukoližebogu pa tak ni konsenz družbe, v kateri živimo. Komur ta družba ni všeč, lahko to glasno pove, brez bojazni, da bo zato strpan v zapor … ali da ga bodo za veke vekov utišali, ker je rekel kakšno neslano čez velikega vodjo. Ni v vsaki tako. Tudi v tej ni bilo.