Dr. Filomena

Obsesija z vanilijo mi ni posebno blizu, ampak glede na svojo čokoladno odvisnost ostajam pridno tiho in poskušam razumeti. Poustvarjanje v restavracijah zaužitih slastnob v domači kuhinji mi je v užitek in glede na vaniloljubnost meni ljubih je končno prišla na vrsto tudi že marsikje okušena krostata.  V SSKJ tega izraza sicer ni in sumim, da enako dobro diši in boža brbončice tudi kot vanilijeva pita.

Najprej sem se je lotila s pomočjo receptov s slovenskih portalov. Rezultat je bil užiten, ne pa tisto pravo. Vanilijev puding z dodatki se mi ni hotel strditi, po navodilih sem dodajala želatino, pa vseeno ni bilo prav. Konsistenca in okus tudi v drugem poskusu nista dosegala izgleda (potrudila sem se z rezanjem in zlaganjem sadja). Treba je bilo zavihati rokave.

Pobrskala sem po italijanskih portalih, sestavila dva recepta in v tretje je le šlo. Takole:

(Sestavin nikoli ne tehtam, tako da so količine približne.)

Testo:

• 350 g moke
• 150 g hladnega masla
• 120 g sladkorja v prahu
• majhno jajce
• sol

Hladno maslo čim hitreje nareži na majhne koščke in s prsti zmešaj z ostalimi sestavinami.

Hitro, da se vse skupaj ne segreje.

In zgneti v kepo. (Če je masa presuha, dodaj malo zelo hladne vode.)

Zavij v plastično folijo in pusti, da v hladilniku počiva najmanj eno uro.

Razvaljaj.

S testom obloži pekač za pite in na več mestih prebodi z zobotrebcem, da se dno ne dvigne preveč.

Peci približno 20 minut pri 200°C.

Medtem, ko se testo peče, se lahko lotiš priprave vanilijeve kreme:

• 4 rumenjaki
• 120 g sladkorja
• 75 g moke
• 1/2 l mleka
• strok vanilije

Tokrat sem namesto štirih uporabila pet rumenjakov, ker so bila jajca bolj kumrna. Primer tega, zakaj so količine približne.

V glavnem, z ročno metlico pogumno dobro stepi rumenjake s sladkorjem, dokler ne nastane svetla krema.

Vzdolžno prereži strok vanilije.

Vanilijin “kaviar” postrgaj v mleko in ga zavri.

V jajčno-sladkorno zmes zamešaj moko. Če krema ni gladka, dodaj kakšno žlico mleka.

Kremo vlij v vanilijevo mleko, ki naj bo na zelo, res zelo nizkem ognju. Takoj se loti mešanja in ne zaspi niti za hip, da ne nastanejo grudice.

Ko se masa zgosti, odstavi z ognja.

Zlij jo v pečeno testo.

Poljubno obloži s sadjem. V tem primeru sem uporabila zmrznjene borovnice, sicer pa lahko narežeš raznobarvno sadje in se igraš z dekoracijo. Če zadevo preliješ z želatino, se bo lepše rezala, ker sadje ne bo padalo s posameznih koščkov.

Dober tek!

Rezultat včerajšnjega referenduma o Zakonu o malem delu (ZMD) bi lahko zapisali tudi kot 1:0 za sindikate. Ne (le) proti vladi, ampak proti študentom. Če ga študentarija vidi kot svojo zmago, si tak rezultat zasluži.

Najprej o številkah. Na volišča se je uspelo prebiti 34 % volilnih upravičencev, od katerih je 80 % glasovalo proti Zakonu o malem delu.

Sama pred enim tednom še nisem vedela, kako  naj glasujem. Mene osebno se tematika sicer ta hip ne dotika, ker pa mi ni v navadi, da bi glasovala le “po priporočilu”, še manj po navodilu katere koli osebe, interesne skupine ali politične stranke ali da se kakšnega referenduma ali volitev ne bi udeležila, sem prebrala zakon ter argumente za in proti. Pravzaprav predvsem proti, ker se je zakon sam po sebi zdel razumljiv in razumen.

Z vsakim prebranim člankom so se mi bolj odpirale oči. Ne, ker bi uvidela, da je zakon slab, ampak ker mi ni bilo jasno, kako je lahko nastala tako čudaška sprega.

Argumenti proti so bili bodisi popolnoma iz trte zviti, prenapihnjeni ali zavajajoči. Držali so predvsem tisti o verjetnosti zlorab.

Marta Gregorčič je tako pri primerjavi ZMD z nemškim zakonom pozabila omeniti, da slovenski za razliko od nemškega predpisuje omejitev delovnih ur na mesec za delavca in dovoljeno število ur malega dela veže na število redno zaposlenih delavcev v podjetju, zaradi česar malo delo postane neprivlačno kot dolgoročna ali obsežna rešitev za katerega koli delodajalca. V svojem članku je navedla tudi primer posredovalnic dela, kot je Adecco, ampak pozabila povedati, da gre za jabolka in hruške, ker Adecco bodisi posreduje pri sklenitvi delovnega razmerja ali pa kandidata zaposli sam (glej tu). V obeh primerih se kandidat zaposli – za razliko od malega dela, ki je zgolj priložnost za zaslužek med študijem, aktivnim iskanjem zaposlitve ali v času upokojitve. V odgovor na to, da gospa poziva bralstvo, naj gre “s stisnjeno pestjo nad strukturne reforme”, ne najdem primernih vljudnih besed.

Janez Šušteršič, ki bi rad resetiral Slovenijo,  je bil prepričan, da je sedanja ureditev boljša od predlagane, ki bi v praksi težko zaživela, zato je podprl status quo. Vabi nas k branju svoje analize študentskega dela, katere naročnik je bilo Strokovno interesno združenje agencij za posredovanje začasnih del. Ahem.

Peter Frankl, ki načeloma pooseblja laissez-faire bi moral po vseh pravilih zagovarjati svoboden trg delovne sile brez privilegijev, zapiše: “Odprava študentskega dela je v nasprotju z interesi gospodarstva, zato zakona o malem delu ne podpiramo”. To mi pove (oziroma samo potrdi), da študentsko delo ta hip v resnici ni toliko privilegij študentov, ampak anomalija na trgu dela, ki koristi delodajalcem.

Kot rečeno, še pred enim tednom nisem vedela, kako bom glasovala. Odločitev je z moje strani zahtevala kar nekaj napora in to štejem vladi v velik minus. Po eni strani sem vedela za mnoge domnevne argumente proti (najbolj boleči za izid so bili zagotovo tisti o odpravi pravice do regresa, malice, porodniške, poslabšanja položaja žensk in nadomestitvi pogodb za določen čas z malim delom – pa čeprav so vsi brez podlage), vladna stran pa je bila medla, neučinkovita in svojih sicer močnih argumentov ni znala predstaviti. Vladni PR je padel na izpitu.

Bila sem del tiste večine volivcev, ki je na prejšnjih državnozborskih volitvah izvolila koalicijo, ki je sestavila sedanjo slovensko vlado. Ampak za razliko od večine taiste večine ne dvomim tako zelo v pravilnost svoje odločitve na volitvah in menim, da bi vladi morali pustiti, da opravlja svoje delo, ne pa ob vsaki priliki podlegati agitaciji partikularnih interesov, ki ji meče polena pod noge. Vedno bolj se zdi, da ne živimo več v predstavniški demokraciji.

Poglejmo, kako se je študentarija odzivala, ko je o tematiki padlega zakona razmišljala prejšnja vlada: glej tu (hvala, Mojca). Prejšnja koalicija – današnja opozicija – se vročega kostanja strukturnih reform ni lotila niti v konjunkturi, ko je vanjo zagrizla sedanja koalicija, pa si je dovolila vihati nos nad pogumnimi predlogi. Piha v isti rog z interesnimi skupinami, ki jih bo morala obvladati v svojem morebitnem prihodnjem mandatu, če tej državi želi dobro in svojega obstoja na oblasti vendarle ne bo pripravljena plačati s pristankom na umiranje države na obroke. Tole se vam utegne vrniti  kot boleč bumerang.  (Трусость – самый страшный порок. ~ Bulgakov)

Propad prve strukturne reforme je voda na mlin samo sindikatom in bogatim študentskim servisom. Ohranjajo svojo moč, s katero bodo zdaj ob pomoči nategnjenih študentov poskusili preprečiti tudi pokojninsko reformo. Spet nekaj, kar ne koristi nikomur, najmanj pa zdajšnjim študentom. Danes bodo seveda trdili, da se jih pokojninski sistem ne tiče, ker pokojnin ne bodo nikoli dočakali, ampak – prvič – zelo kmalu bo prišel čas, ko bodo razmišljali drugače in – drugič – če se sistem ne spremeni, jih res ne bodo videli. Samouresničujoča se prerokba.

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (morda kdo ve, kako se financira?) se je že lotilo naslednjega projekta: kampanje proti pokojninski reformi. Njihovi argumenti proti Zakonu o malem delu niso pili vode, ampak so bili očitno dovolj privlačno predstavljeni in ljudi dovolj preplašili. Vprašanje je, ali se je vlada končno naučila, da s tovrstnimi argumenti ne velja ravnati v rokavicah.

Za razliko od malega dela je pokojninska reforma tako kot v drugih državah zahodnega sveta bistvena za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti sistema socialne varnosti. Preveč je pomembna, da bi jo prepustili propadu zaradi slabega piarja. Na odgovornost največje opozicijske stranke se za razliko od SLS ne kaže zanašati, zato bo vsaj pri tem vprašanju treba pošteno zavihati rokave in državljanom povedati, zakaj je reforma potrebna, zakaj je takšna, kakršna je, in vsak še tako slaboumen argument proti razsuti na prafaktorje.

Seveda je mogoče, da se motim, da sem slepo zaverovana v slovensko vlado, da je ta sestavljena iz popolnoma nesposobnih ljudi, ki v resnici delajo v škodo ljudstva, da reforme niso potrebne, ker sistem deluje, je vedno deloval in vedno bo deloval, da v igri niso partikularni interesi, ki škodijo družbi kot celoti. Da sem trmasta, zadrta in slepa. V tem primeru nujno potrebujem tole.

Kdor ne glasuje, naj se ne zmrduje.

Zagotavljam si pravico do komentiranja izida po 19. uri.

Spet sem se morala lotiti branja zakona in razmišljanja o argumentih zanj ali proti. Zakon o malem delu. Jezi me, da se me tako pogosto sili v nekaj, kar se mi zdi delo izvoljenih predstavnikov ljudstva. Po drugi strani pa mi na kraj pameti ne pade, da se referenduma ne bi udeležila ali da ne bi prebrala zakona, o katerem bomo odločali.

Moji “zapiski” ob branju:

Delo se opravlja na podlagi napotnic pooblaščene organizacije za posredovanje malega dela (ta dejavnost je nepridobitna), lahko pri več delodajalcih hkrati (ob omejitvah delovnih ur na mesec in letnega zaslužka). Napotnice se izdajajo za vsak mesec posebej, naenkrat se lahko potrdijo največ za tri mesece. Potrjujejo se lahko tudi elektronsko.

Malo delo lahko (poenostavljeno) opravljajo dijaki, študentje, brezposelne osebe, upokojenci, prosilci za azil in še dve zelo specifični kategoriji oseb ter neaktivne osebe, ki niso (samo)zaposlene, niti ne spadajo v katero od navedenih kategorij, nimajo svoje zasebne družbe oziroma zavoda ali statusa kmeta.

Opravljanje malega dela ne sme ovirati brezposelne osebe pri izpolnjevanju njenih obveznosti, ki so določene s predpisi, ki urejajo zavarovanje za primer brezposelnosti.

Malo delo je omejeno na 60 ur v mesecu. Kvota ni prenosljiva med meseci razen pri študentih in dijakih, ki v posameznem mesecu lahko opravijo več ur dela, vendar v enem koledarskem letu skupaj ne več kot 720 ur.

Bruto urna postavka ne sme biti nižja od 4,00 eurov, bruto dohodek v koledarskem letu ne sme presegati 6.000 eurov.

Posamezen delodajalec lahko upravičence najame le za omejeno število ur malega dela mesečno in sicer glede na število zaposlenih (nič zaposlenih ali en zaposlen -> do 180 ur malega dela; 2-10 delavcev -> do 360 ur malega dela itd.)

Dajatev iz malega dela

Delodajalci plačajo 14 % vrednosti opravljenega malega dela:

• 2 % zadrži organizacija, ki izdaja napotnice;
• 2 % se nakažeta v nov proračunski sklad za izgradnjo in vzdrževanje študentskih bivalnih zmogljivosti, za (so)financiranje razširitve in posodobitve prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti univerz ter za odplačilo s tem povezanih dolgov;
• 5 % se nameni za financiranje štipendij;
• 1 % se nameni za kritje stroškov podpornih struktur;
• 4 % se namenja ločeno po ciljnih skupinah, tako da se ta del dajatve, odmerjene za delo študentov, nameni študentom, za malo delo upokojencev upokojencem, za malo delo brezposelnih pa za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja.

Število opravljenih ur dela se preračunano v število ur v delovnem času šteje v zavarovalno dobo za pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Moji vtisi? Gre za obliko dela, podobno dosedanjemu študentskemu kot je bilo zamišljeno in ne kot se je pogosto izvajalo. Mali delavec ni vezan na posameznega delodajalca. Lahko dela tudi za več podjetij, dokler ne preseže omejitve števila delovnih ur ali bruto zaslužka. Zaslužek je omejen na ca 5.100 EUR letno neto, kar je ca 1.700 EUR manj, kot bi v takšnem obdobju znašala minimalna plača. Večina zbrane dajatve se ne glede na to, od čigavega malega dela se odmeri, nameni v korist študentov. (Tudi največji delež dajatve iz malega dela brezposelnih in upokojencev se namenja študentom.)

Državi je v interesu, da je čim več ljudi redno zaposlenih (s čim višjo plačo), ker v tem primeru pobere največ davkov, zato sem se trudila razumeti argumente proti zakonu. Na primer tule: http://socialna-druzba.si/. Ne prepričajo me.

• Upokojence prepričujejo, da bo pokojninska blagajna na izgubi, ker bodo vplačila preko malega dela v pokojninsko blagajno le 9%. Pozabljajo omeniti, da študentje sedaj v pokojninsko blagajno ne prispevajo ničesar.
• Podjetja svarijo, da bodo po štirih mesecih izgubila pravkar usposobljene študente in morala najeti druge male delavce. Za kaj takšnega mora veljati predpostavka, da študent dela poln delovni čas, kar je ob resnem študiju nemogoče. V času študija naj študent študira in se čim bolje, čim hitreje usposobi za vstop na trg delovne sile. Malo delo (in zdaj študentsko) naj bi mu bilo v pomoč. Pa tudi če ta argument zanemarimo, ne moremo mimo dejstva, da podjetje dobrega malega delavca, ki ga ne želi izgubiti, lahko zaposli. Navajanje možnosti zlorab kot argument proti zakonu je abotno.
• Brezposelne na tem spletnem mestu opozarjajo, da se bo zaradi omejitve letnega zaslužka malega delavca povečalo število revnih zaposlenih. Oseba, ki opravlja malo delo, ni zaposlena! Gre za način, da tudi brez zaposlitve prisluži nekaj denarja. “Na napotnico.” Poleg tega naj bi bili v nevarnosti zaposleni za določen čas. Težko si predstavljam, da bi delodajalec namesto delavca za določen čas najel malega delavca, ki bo smel delati le sedem dni in pol v mesecu. Ali pa vzel študenta in ga z drugim zamenjal vsake štiri mesece.
• Nazadnje berem argumente glede študentov. Največji del dajatve iz naslova malega dela bo namenjen prav njim. Res (na ta način!) ne smejo delati več kot 720 ur v letu in (na ta način!) ne smejo zaslužiti več kot 6.000 eurov letno, ampak koliko dejanskih študentov ti dve omejitvi v resnici lahko prizadeneta?

Trenutno stanje, ki bi ga študentski servisi (ki poberejo 10 % provizije) seveda z veseljem ohranili, delodajalcem omogoča, da namesto, da bi zaposlovali, dolga leta izkoriščajo “študentsko” delovno silo, za katero ne plačujejo prispevkov. Študentje iz strahu pred brezposelnostjo kreativno nategujejo status, kolikor dolgo se le da, da ta suženjski odnos čim dlje ohranijo. Ko vendarle končajo študij, imajo morda že nekaj let delovnih izkušenj, ki pa uradno ne štejejo. Ne kot izkušnje, še manj kot del pokojninske dobe. Z omejitvijo njihovega dela bodo delodajalci primorani ponuditi boljše možnosti zaposlitve, če ne bodo hoteli postati kadrovski vrtiljak, študentje pa bodo končno imeli spodbudo, da študij dokončajo čim prej in ne obratno.

Na referendumu bom glasovala za. Ker sem prepričana, da je delo študentov študij, malo delo pa lahko omogoča dovoljšen zaslužek za preživetje ob siceršnji podpori države socialno najšibkejšim. Ker se mi zdi pošteno, da se opravljeno delo šteje v delovne izkušnje in delovno dobo. Ker mi je všeč, da imajo brezposelni na voljo preprosto možnost za nekaj zaslužka in neke vrste samopromocijo pri potencialnih delodajalcih. Ker močno dvomim, da bodo upokojenci odžirali malo delo študentom (babice za šanke in dedke na fizično delo ali za računalnike?). Ker ne verjamem, da bodo delodajalci z malimi delavci nadomeščali svoje zaposlene, lahko pa ob uporabi malega dela morda vseeno najdejo prave kandidate za nova delovna mesta.

Glasovala bom za, ker preprosto ne vidim razloga proti.

———-

Do tu sem zapis sestavila včeraj zvečer, ampak ga nisem objavila, ker sem hotela prebrati še čim več argumentov proti zakonu in razmišljati v tej smeri. Prebrala sem kolumno Marte Gregorčič, nekaj debat na Facebooku, odprla verižno agitatorsko elektronsko pismo.  Ostajam pri zgornjem sklepu.

Najlažje je reči, da je vlada nesposobna ali da namerno dela v škodo državljanov. Biti proti je popularno. Sploh pri nepopularni vladi. Razmislek zahteva malenkost več energije kot metanje granitnih kock v stavbo parlamenta še pred začetkom javne obravnave zakona, proti sprejetju katerega se demonstrira.

Ob branju domnevnih argumentov proti zakonu dobim občutek,

• da v družbi obstaja omejena količina plačljivih delovnih ur,
• da imajo študentje “pravico”, da delajo poln delavnik in so pri tem čim manjši strošek za delodajalca,
• da je cilj dela čim prej prilesti do pokojnine,
• da je edini smisel malega dela upokojenca okrepitev njegovega finančnega stanja,
• da bodo mali delavci odžirali delo zdaj redno zaposlenim in nadomeščali zaposlene za določen čas.

Že dolgo je jasno, kako se izkorišča možnost študentskega dela. Nima smisla, da opisujem, proces poznamo vsi. Odkar pomnim se ljudstvo huduje nad mastnimi zaslužki študentskih servisov in razkošnim obstojem nedotakljivih študentskih organizacij. Ko pa vlada stanje poskuša urediti, je potreben le vzklik “dol z vlado” in pakt s sindikati za podporo pri nasprotovanju pokojninski reformi in že nastopi amnezija.

Študentje naj študirajo in delajo toliko, kolikor nujno potrebujejo, da čim prej dokončajo študij. Brez skrbi, za dolge delovnike hitro pride čas. Upokojenci naj le imajo možnost, da tu in tam sodelujejo kot aktivni člani družbe. V desetletjih dela so nabrali veliko izkušenj, ki jih je nesmiselno zavreči. Kot pravi moja 90-letna babica, “delo človeka drži pokonci”. Seveda obstajajo tudi druge oblike pogodbenega dela, ampak delo “prek napotnice” se zdi najbolj preprosto.

Kakor koli obrnem, ne vidim realne možnosti (ali želje), da bi podjetja zaposlene nadomeščale z malimi delavci, torej študenti, brezposelnimi (ki morajo vmes aktivno iskati zaposlitev!) in upokojenci. Kolegico so pozvali, naj glasuje proti prav iz tega razloga (zlasti, ker naj bi zaradi malega dela trpele ženske, ki bodo lahko opravljale samo še malo delo). Ta kolegica dela v podjetju z okoli 90 zaposlenimi, ki torej spada v kategorijo podjetij, ki smejo mesečno uporabiti največ 1.440 ur malega dela. Če bi to podjetje zakonske možnosti izkoristilo do konca in bi vsak mali delavec opravil vseh 60 dovoljenih ur, bi v posameznem mesecu prek napotnic plačevalo 24 malih delavcev, ki bi skupaj opravili delo 8 zaposlenih za poln delovni čas. Se vam zdi, da je delodajalcu privlačna rešitev, po kateri ima namesto 8 zaposlenih najmanj 24 študentov, brezposelnih ali upokojencev, ki se lahko kateri koli mesec odločijo, da gredo prek napotnice delat za koga drugega? Malo delo ni oblika delovnega razmerja!

Pri razmišljanju o vsem skupaj ugotavljam, da je najrealnejši problem dejansko verjetnost zlorab. V Sloveniji vlada kultura nespoštovanja zakonov. Car je, kdor vozi agresivno in prehitro. Nesramen je policaj, ki ga oglobi. Car je, kdor kreativno parkira. Nesramen je mestni redar. Car je, kdor utaji davke z delom na črno in tako okrog prinese državo. Car je, ki skrije svoje prihodke, da plačuje minimalne stroške za svoje otroke v vrtcu, tako da vzgojni program zanje plačujejo ostali, manj iznajdljivi davkoplačevalci. Predvidevam, da se bodo napotnice prodajale, ampak to v resnici ni problem zakona, je problem splošne kulture. Družba, v kateri je povsem sprejemljivo, da neštudentje delajo prek napotnic študentov, ki jim za to plačujejo provizijo, se pač ne more prav iskreno zmrdovati ob podkupovalskih aferah.

Sedanja rešitev je nevzdržna. Kako bi se v naši družbi izkazalo malo delo v resnici ne bomo natanko vedeli, dokler ne poskusimo (kar ne pomeni, da se mi predlagani zakon ne zdi premišljen). Da nobena rešitev ni zacementirana, pa ponazarja tudi tako pogosto navedeni nemški primer/vzor – če model ne ustreza, se ga popravi.

Najprej s študentskega na malo delo.

(click to enlarge)

The Cyberkitty (Planika Parada), photo by Mr. P.