Rezultat včerajšnjega referenduma o Zakonu o malem delu (ZMD) bi lahko zapisali tudi kot 1:0 za sindikate. Ne (le) proti vladi, ampak proti študentom. Če ga študentarija vidi kot svojo zmago, si tak rezultat zasluži.

Najprej o številkah. Na volišča se je uspelo prebiti 34 % volilnih upravičencev, od katerih je 80 % glasovalo proti Zakonu o malem delu.

Sama pred enim tednom še nisem vedela, kako  naj glasujem. Mene osebno se tematika sicer ta hip ne dotika, ker pa mi ni v navadi, da bi glasovala le “po priporočilu”, še manj po navodilu katere koli osebe, interesne skupine ali politične stranke ali da se kakšnega referenduma ali volitev ne bi udeležila, sem prebrala zakon ter argumente za in proti. Pravzaprav predvsem proti, ker se je zakon sam po sebi zdel razumljiv in razumen.

Z vsakim prebranim člankom so se mi bolj odpirale oči. Ne, ker bi uvidela, da je zakon slab, ampak ker mi ni bilo jasno, kako je lahko nastala tako čudaška sprega.

Argumenti proti so bili bodisi popolnoma iz trte zviti, prenapihnjeni ali zavajajoči. Držali so predvsem tisti o verjetnosti zlorab.

Marta Gregorčič je tako pri primerjavi ZMD z nemškim zakonom pozabila omeniti, da slovenski za razliko od nemškega predpisuje omejitev delovnih ur na mesec za delavca in dovoljeno število ur malega dela veže na število redno zaposlenih delavcev v podjetju, zaradi česar malo delo postane neprivlačno kot dolgoročna ali obsežna rešitev za katerega koli delodajalca. V svojem članku je navedla tudi primer posredovalnic dela, kot je Adecco, ampak pozabila povedati, da gre za jabolka in hruške, ker Adecco bodisi posreduje pri sklenitvi delovnega razmerja ali pa kandidata zaposli sam (glej tu). V obeh primerih se kandidat zaposli – za razliko od malega dela, ki je zgolj priložnost za zaslužek med študijem, aktivnim iskanjem zaposlitve ali v času upokojitve. V odgovor na to, da gospa poziva bralstvo, naj gre “s stisnjeno pestjo nad strukturne reforme”, ne najdem primernih vljudnih besed.

Janez Šušteršič, ki bi rad resetiral Slovenijo,  je bil prepričan, da je sedanja ureditev boljša od predlagane, ki bi v praksi težko zaživela, zato je podprl status quo. Vabi nas k branju svoje analize študentskega dela, katere naročnik je bilo Strokovno interesno združenje agencij za posredovanje začasnih del. Ahem.

Peter Frankl, ki načeloma pooseblja laissez-faire bi moral po vseh pravilih zagovarjati svoboden trg delovne sile brez privilegijev, zapiše: “Odprava študentskega dela je v nasprotju z interesi gospodarstva, zato zakona o malem delu ne podpiramo”. To mi pove (oziroma samo potrdi), da študentsko delo ta hip v resnici ni toliko privilegij študentov, ampak anomalija na trgu dela, ki koristi delodajalcem.

Kot rečeno, še pred enim tednom nisem vedela, kako bom glasovala. Odločitev je z moje strani zahtevala kar nekaj napora in to štejem vladi v velik minus. Po eni strani sem vedela za mnoge domnevne argumente proti (najbolj boleči za izid so bili zagotovo tisti o odpravi pravice do regresa, malice, porodniške, poslabšanja položaja žensk in nadomestitvi pogodb za določen čas z malim delom – pa čeprav so vsi brez podlage), vladna stran pa je bila medla, neučinkovita in svojih sicer močnih argumentov ni znala predstaviti. Vladni PR je padel na izpitu.

Bila sem del tiste večine volivcev, ki je na prejšnjih državnozborskih volitvah izvolila koalicijo, ki je sestavila sedanjo slovensko vlado. Ampak za razliko od večine taiste večine ne dvomim tako zelo v pravilnost svoje odločitve na volitvah in menim, da bi vladi morali pustiti, da opravlja svoje delo, ne pa ob vsaki priliki podlegati agitaciji partikularnih interesov, ki ji meče polena pod noge. Vedno bolj se zdi, da ne živimo več v predstavniški demokraciji.

Poglejmo, kako se je študentarija odzivala, ko je o tematiki padlega zakona razmišljala prejšnja vlada: glej tu (hvala, Mojca). Prejšnja koalicija – današnja opozicija – se vročega kostanja strukturnih reform ni lotila niti v konjunkturi, ko je vanjo zagrizla sedanja koalicija, pa si je dovolila vihati nos nad pogumnimi predlogi. Piha v isti rog z interesnimi skupinami, ki jih bo morala obvladati v svojem morebitnem prihodnjem mandatu, če tej državi želi dobro in svojega obstoja na oblasti vendarle ne bo pripravljena plačati s pristankom na umiranje države na obroke. Tole se vam utegne vrniti  kot boleč bumerang.  (Трусость – самый страшный порок. ~ Bulgakov)

Propad prve strukturne reforme je voda na mlin samo sindikatom in bogatim študentskim servisom. Ohranjajo svojo moč, s katero bodo zdaj ob pomoči nategnjenih študentov poskusili preprečiti tudi pokojninsko reformo. Spet nekaj, kar ne koristi nikomur, najmanj pa zdajšnjim študentom. Danes bodo seveda trdili, da se jih pokojninski sistem ne tiče, ker pokojnin ne bodo nikoli dočakali, ampak – prvič – zelo kmalu bo prišel čas, ko bodo razmišljali drugače in – drugič – če se sistem ne spremeni, jih res ne bodo videli. Samouresničujoča se prerokba.

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (morda kdo ve, kako se financira?) se je že lotilo naslednjega projekta: kampanje proti pokojninski reformi. Njihovi argumenti proti Zakonu o malem delu niso pili vode, ampak so bili očitno dovolj privlačno predstavljeni in ljudi dovolj preplašili. Vprašanje je, ali se je vlada končno naučila, da s tovrstnimi argumenti ne velja ravnati v rokavicah.

Za razliko od malega dela je pokojninska reforma tako kot v drugih državah zahodnega sveta bistvena za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti sistema socialne varnosti. Preveč je pomembna, da bi jo prepustili propadu zaradi slabega piarja. Na odgovornost največje opozicijske stranke se za razliko od SLS ne kaže zanašati, zato bo vsaj pri tem vprašanju treba pošteno zavihati rokave in državljanom povedati, zakaj je reforma potrebna, zakaj je takšna, kakršna je, in vsak še tako slaboumen argument proti razsuti na prafaktorje.

Seveda je mogoče, da se motim, da sem slepo zaverovana v slovensko vlado, da je ta sestavljena iz popolnoma nesposobnih ljudi, ki v resnici delajo v škodo ljudstva, da reforme niso potrebne, ker sistem deluje, je vedno deloval in vedno bo deloval, da v igri niso partikularni interesi, ki škodijo družbi kot celoti. Da sem trmasta, zadrta in slepa. V tem primeru nujno potrebujem tole.