Sindikalisti porazili študente
04/11/2011
Rezultat včerajšnjega referenduma o Zakonu o malem delu (ZMD) bi lahko zapisali tudi kot 1:0 za sindikate. Ne (le) proti vladi, ampak proti študentom. Če ga študentarija vidi kot svojo zmago, si tak rezultat zasluži.
Najprej o številkah. Na volišča se je uspelo prebiti 34 % volilnih upravičencev, od katerih je 80 % glasovalo proti Zakonu o malem delu.
Sama pred enim tednom še nisem vedela, kako naj glasujem. Mene osebno se tematika sicer ta hip ne dotika, ker pa mi ni v navadi, da bi glasovala le “po priporočilu”, še manj po navodilu katere koli osebe, interesne skupine ali politične stranke ali da se kakšnega referenduma ali volitev ne bi udeležila, sem prebrala zakon ter argumente za in proti. Pravzaprav predvsem proti, ker se je zakon sam po sebi zdel razumljiv in razumen.
Z vsakim prebranim člankom so se mi bolj odpirale oči. Ne, ker bi uvidela, da je zakon slab, ampak ker mi ni bilo jasno, kako je lahko nastala tako čudaška sprega.
Argumenti proti so bili bodisi popolnoma iz trte zviti, prenapihnjeni ali zavajajoči. Držali so predvsem tisti o verjetnosti zlorab.
Marta Gregorčič je tako pri primerjavi ZMD z nemškim zakonom pozabila omeniti, da slovenski za razliko od nemškega predpisuje omejitev delovnih ur na mesec za delavca in dovoljeno število ur malega dela veže na število redno zaposlenih delavcev v podjetju, zaradi česar malo delo postane neprivlačno kot dolgoročna ali obsežna rešitev za katerega koli delodajalca. V svojem članku je navedla tudi primer posredovalnic dela, kot je Adecco, ampak pozabila povedati, da gre za jabolka in hruške, ker Adecco bodisi posreduje pri sklenitvi delovnega razmerja ali pa kandidata zaposli sam (glej tu). V obeh primerih se kandidat zaposli – za razliko od malega dela, ki je zgolj priložnost za zaslužek med študijem, aktivnim iskanjem zaposlitve ali v času upokojitve. V odgovor na to, da gospa poziva bralstvo, naj gre “s stisnjeno pestjo nad strukturne reforme”, ne najdem primernih vljudnih besed.
Janez Šušteršič, ki bi rad resetiral Slovenijo, je bil prepričan, da je sedanja ureditev boljša od predlagane, ki bi v praksi težko zaživela, zato je podprl status quo. Vabi nas k branju svoje analize študentskega dela, katere naročnik je bilo Strokovno interesno združenje agencij za posredovanje začasnih del. Ahem.
Peter Frankl, ki načeloma pooseblja laissez-faire bi moral po vseh pravilih zagovarjati svoboden trg delovne sile brez privilegijev, zapiše: “Odprava študentskega dela je v nasprotju z interesi gospodarstva, zato zakona o malem delu ne podpiramo”. To mi pove (oziroma samo potrdi), da študentsko delo ta hip v resnici ni toliko privilegij študentov, ampak anomalija na trgu dela, ki koristi delodajalcem.
Kot rečeno, še pred enim tednom nisem vedela, kako bom glasovala. Odločitev je z moje strani zahtevala kar nekaj napora in to štejem vladi v velik minus. Po eni strani sem vedela za mnoge domnevne argumente proti (najbolj boleči za izid so bili zagotovo tisti o odpravi pravice do regresa, malice, porodniške, poslabšanja položaja žensk in nadomestitvi pogodb za določen čas z malim delom – pa čeprav so vsi brez podlage), vladna stran pa je bila medla, neučinkovita in svojih sicer močnih argumentov ni znala predstaviti. Vladni PR je padel na izpitu.
Bila sem del tiste večine volivcev, ki je na prejšnjih državnozborskih volitvah izvolila koalicijo, ki je sestavila sedanjo slovensko vlado. Ampak za razliko od večine taiste večine ne dvomim tako zelo v pravilnost svoje odločitve na volitvah in menim, da bi vladi morali pustiti, da opravlja svoje delo, ne pa ob vsaki priliki podlegati agitaciji partikularnih interesov, ki ji meče polena pod noge. Vedno bolj se zdi, da ne živimo več v predstavniški demokraciji.
Poglejmo, kako se je študentarija odzivala, ko je o tematiki padlega zakona razmišljala prejšnja vlada: glej tu (hvala, Mojca). Prejšnja koalicija – današnja opozicija – se vročega kostanja strukturnih reform ni lotila niti v konjunkturi, ko je vanjo zagrizla sedanja koalicija, pa si je dovolila vihati nos nad pogumnimi predlogi. Piha v isti rog z interesnimi skupinami, ki jih bo morala obvladati v svojem morebitnem prihodnjem mandatu, če tej državi želi dobro in svojega obstoja na oblasti vendarle ne bo pripravljena plačati s pristankom na umiranje države na obroke. Tole se vam utegne vrniti kot boleč bumerang. (Трусость – самый страшный порок. ~ Bulgakov)
Propad prve strukturne reforme je voda na mlin samo sindikatom in bogatim študentskim servisom. Ohranjajo svojo moč, s katero bodo zdaj ob pomoči nategnjenih študentov poskusili preprečiti tudi pokojninsko reformo. Spet nekaj, kar ne koristi nikomur, najmanj pa zdajšnjim študentom. Danes bodo seveda trdili, da se jih pokojninski sistem ne tiče, ker pokojnin ne bodo nikoli dočakali, ampak – prvič – zelo kmalu bo prišel čas, ko bodo razmišljali drugače in – drugič – če se sistem ne spremeni, jih res ne bodo videli. Samouresničujoča se prerokba.
Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (morda kdo ve, kako se financira?) se je že lotilo naslednjega projekta: kampanje proti pokojninski reformi. Njihovi argumenti proti Zakonu o malem delu niso pili vode, ampak so bili očitno dovolj privlačno predstavljeni in ljudi dovolj preplašili. Vprašanje je, ali se je vlada končno naučila, da s tovrstnimi argumenti ne velja ravnati v rokavicah.
Za razliko od malega dela je pokojninska reforma tako kot v drugih državah zahodnega sveta bistvena za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti sistema socialne varnosti. Preveč je pomembna, da bi jo prepustili propadu zaradi slabega piarja. Na odgovornost največje opozicijske stranke se za razliko od SLS ne kaže zanašati, zato bo vsaj pri tem vprašanju treba pošteno zavihati rokave in državljanom povedati, zakaj je reforma potrebna, zakaj je takšna, kakršna je, in vsak še tako slaboumen argument proti razsuti na prafaktorje.
Seveda je mogoče, da se motim, da sem slepo zaverovana v slovensko vlado, da je ta sestavljena iz popolnoma nesposobnih ljudi, ki v resnici delajo v škodo ljudstva, da reforme niso potrebne, ker sistem deluje, je vedno deloval in vedno bo deloval, da v igri niso partikularni interesi, ki škodijo družbi kot celoti. Da sem trmasta, zadrta in slepa. V tem primeru nujno potrebujem tole.
Sanja said,
April 11, 2011 @ 7:39 pm
Ker sem osebno izzvana; absolutno spoštujem tvoje pisanje in mnenje (čeprav se, jasno, z njim ne strinjam) in moj včerajšnji besni zapis pač ni letel nate, ampak na preveč žaljivk na račun moje ‘inteligence’, strankarske pripadnosti, debilizma in oportunizma. Ko sem zadnjič preverjala, me še nisi uvrstila v to kategorijo, tako da mi je žal, če si se v tvitu prepoznala.
DRUGI DOM » Ahem, indeed said,
April 11, 2011 @ 9:13 pm
[…] Dr. Filomena: Janez Šušteršič, ki bi rad resetiral Slovenijo, je bil prepričan, da je sedanja ureditev boljša od predlagane, ki bi v praksi težko zaživela, zato je podprl status quo. Vabi nas k branju svoje analize študentskega dela, katere naročnik je bilo Strokovno interesno združenje agencij za posredovanje začasnih del. Ahem. […]
Ahem, indeed : Povejmo.si said,
April 11, 2011 @ 9:55 pm
[…] Avtor juremes 11. 4. 2011 Kategorija: Država v kateri živimo Tweet Dr. Filomena: Janez Šušteršič, ki bi rad resetiral Slovenijo, je bil prepričan, da je sedanja ureditev […]
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 6:28 am
“v primerjavi z nemškim zakonom pozabila omeniti, da slovenski za razliko od nemškega predpisuje omejitev delovnih ur na mesec za delavca in dovoljeno število ur malega dela veže na število redno zaposlenih delavcev v podjetju, zaradi česar malo delo postane neprivlačno kot dolgoročna ali obsežna rešitev za katerega koli delodajalca”
In to naj bi bila po vaše dobra stran zakona? Ste si kdaj ogledala stanje nemškega trga dela?
“pooseblja laissez-faire … zapiše: “Odprava študentskega dela je v nasprotju z interesi gospodarstva, zato zakona o malem delu ne podpiramo”…to mi pove, da študentsko delo ta hip v resnici ni toliko privilegij študentov, ampak anomalija na trgu dela, ki koristi delodajalcem.”
Ste razredna bojevnica? Morajo biti interesi študentov nasprotni interesom delodajalcev? Ali ni mogoče, da bi bilo nekaj dobro za oboje? Za ene, ker jim nižje prispevne stopnje višajo konkurenčnost (kar je dobro tudi za Slovenijo), za druge pa, ker imajo zaradi minimalne regulacije likviden trg dela na katerem je vedno možno najti delo. Ste že kdaj slišala za brezposelnega študenta? Zaradi fleksibilnosti študentskega dela je stopnja brezposelnosti na tem trgu 0%. In to koristi gospodarstvu, saj mu je v interesu porabiti prav vse resorse, ki so na voljo.
Redne zaposlitve so v sedanji obliki pravzaprav edina anomalija na trgu dela. Točno zato bomo do konca leta tudi imeli 150.000 brezposelnih, ljudi, katerih resorsi gredo popolnoma v nič, ker znajo premalo, da bi jih lahko kdo profitabilno zaposlil pod pogoji, kakršne so si zamislili politiki. Kaj pa zdaj?
alcessa said,
April 12, 2011 @ 8:09 am
Marta G. je tudi pozabila omeniti, da sde v Nemčiji zaslužek od malega dela takoj poračuna s prispevkom za nezaposlenost, ki se za ta znesek zmanjša. Če imaš družino, ki sebe in svoje otroke financira s pomočjo prispevka za nezaposlenost “Hartz 4” (ki poleg denarja obsega tudi kup drugih plačil, ki jih Zavod izvaja, npr. stanarino) in če ta otrok dobi počitniško delo, ki ga z veseljem opravi, ker si npr. želi nove čevlje, mu bo Zavod najprej ta dohodek odštel od družinskega prejemka za nezaposlenost in novi čevlji so šli po gobe.
V Nemčiji poleg omejitve števila ur tudi ni zakonsko določene minimalne plače. To pomeni, da obstajajo delavci, ki z delom zaslužijo manj kot bi dobili ob brezposelnosti. Posebej Adecco & Co. so pogosto krive za take cene dela, vendar tudi določena podjetja.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 9:02 am
“V Nemčiji poleg omejitve števila ur tudi ni zakonsko določene minimalne plače. To pomeni, da obstajajo delavci, ki z delom zaslužijo manj kot bi dobili ob brezposelnosti.”
http://www.bloomberg.com/news/2011-02-01/german-unemployment-falls-to-lowest-since-1992-jobless-rate-drops-to-7-4-.html
( 1. februar 2011 – “nemška nezaposleniost najnižja v zadnjih 18 letih” )
alcessa said,
April 12, 2011 @ 9:09 am
Mhm. Predvidevam, da poznaš pojme kot “1-Euro-Job”, “400-Euro-Job” ali pa “800-Euro-Job”?
Sicer menda res obstajajo zaposleni, ki so ponosni na dejstvo, da so dobili delo, čeprav imajo manj denarja kot ob brezposelnosti, težave nastanejo le, ko je treba s tem denarjem svojim otrokom omogočiti primerno življenje, se pravi to, kar se praviloma zahteva, da naj bi otroci imeli.
Hočem reči: severnjaška mentaliteta res zadostuje za občutek sreče, da si del statistike zaposlenih in ne unih ta drugih, za katere se rado reče, da so samo preleni za delo, ne zadostuje pa za odganjanje žalosti, če zaradi zaposlitve svojemu mulcu ne moreš plačati vstopnice za kino.
Res je tudi, da Nemčija počasi prehaja v obdobje pomanjkanja kadra: izobraženega kadra. Strokovnega kadra. Inženirjev, naravoslovcev, tehnikov. In pa negovalk starih ljudi. Te so redko posejane, slabo plačane, pa še vedno predrage za povprečno družino zaposlenih, zato na črno zaposlujejo negovalke iz Vzhodne Evrope in ne-EU-držav.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 9:23 am
Tu ne gre le za občutek, gre za mnogo stvari. Naprimer – način, kako zgraditi delovno silo. Nedavna raziskava v ZDA je postregla s podatkom, da je bila v šestdesetih, znanih po rasni segregaciji, stopnja brezposelnosti mladih temnopoltih štirikrat nižja kot danes. Kot vzrok so identificirali uvedbo minimalne plače. V šestdesetih je mlad temnopolti delavec lahko opravljal slabo plačana dela in tako pridobival izkušnje. Kot izkušen kader je lahko dobil dobro plačano delo. Danes so slabo plačana dela prepovedana, izkušenj ne more nikjer pridobiti, njegovo delo pa brez tega ni vredno dovolj, da bi pokrilo minimalno plačo. Rezultat je brezposelnost.
Gre tudi za odnos do družbe. Če država nek minimum socialne varnosti vzdržuje s podporami se pojavi vprašanje, ali je boljše, da država vzame vsem drugim ljudem in nekomu izplača celotno podporo, ta pa sedi doma – ali da ta nekdo opravlja slabše plačano delo in sam prispeva, kolikor pač zna in je na trgu vreden, preostanek pa pokrije država. Po moje je to bolj socialna država, saj si tako pridobiva izkušnje, sam prispeva kolikor more in je vključen v delovno silo. Tega ne gre zamenjevati s socialnim podjetništvom.
Zgoraj se navaja tudi korist delodajalcev od “anomalije malega dela”. Pozabljaš, da so študentje koncentrirani v urbanih središčih. In da je lahko motiv podjetij za malo delo preprosto to, da bi oni tudi imeli študente za kakšna dela, vendar jih v njihovih krajih ni. Gre preprosto za to, da je naša država tako bizarno draga, da si morajo pomagati s takšnimi oblikami dela, sicer so nekonkurenčni.
Že res, da se sindikati s tem ne strinjajo, ampak praksa kaže, da sindikati … preprosto nimajo prav. Imamo brezposelne, podjetja, ki bežijo v konkurenčnejša okolja in za sabo puščajo podjetniško izpraznjene regije (npr. v tem trenutku aktuaeln Črnomelj).
Tako, kot si to predstavljajo sindikati…preprosto ne gre.
p.s.
Pa da ne bo napačno dojeto, sam nisem bil za malo delo, ampak sem oddal neveljavno glasovnico in agitiral proti njemu, ker se mi zdi smiselno imeti le eno zvrst dela, ki naj bo primerno fleksibilna – verjamem v enake pogoje za vse. Le da to ni sedanja ureditev, ker je predraga, premalo fleksibilna in preveč ščiti delavca. Zdaj pa pozor! Tega ne gre zamenjevati z nedelovanjem pravne države. Z zakoni je delavec preveč zaščiten. Sodišča pa ga ščitijo premalo. Zato se zdi nezaščiten. Vendar ni. Gre le za to, da preveč tepemo poštene (ki vse delajo po predpisih in zato trpijo nekonkurenčnost) in premalo nepoštene, moralo bi biti pa ravno obratno.
alcessa said,
April 12, 2011 @ 10:32 am
Zanimivo, ne da: tudi sama sem mnenja, da je tudi za brezposelne dobro, če kdaj pa kdaj dobijo delo, da ohranijo stik s svetom zaposlenih, podjetji ipd. Zato tudi ne razumem, zakaj to v Nemčiji na koncu deluje čisto drugače: če sodeluješ v teh programih (in imajo jih res veliko), imaš kljub temu majhne možnosti za redno zaposlitev. Nekateri pravijo, da na čelo dobiš značko “nezaposljiv”, ko si enkrat tako daleč, da ti Zavod (za zap.) mora priskrbeti vse te alternativne oblike dela, in to je to. Osebno se mi to zdi svinjarija. Poleg tega iz izkušenj vem, da včasih zadostuje že sam občutek, da delaš, da si koristen in da imaš ustrezno strukturiran dan. S tem se navezujem tudi na dejstvo, da tudi t.i. “socialni mir” lahko ovrednotimo kot nek strošek in če je v Nemčiji takšno veliko število ljudi pripravljeno živeti z manj denarja, samo da imajo službo in niso brezposelni (za kar bi lahko dobili več), potem so glede “stroškov socialnega miru” pač … “stroškovno ugodni”, ne da?
Zgoraj navedene razlike, ki jih Marta G. ni omenila, sem izpostavila zato, ker se mi glede teh dveh stvari slovenski predlog zakona zdi boljši. Ne samo to: prepričana sem, da ni boljši le slučajno, ampak si je nekdo pri tem nekaj mislil (npr. pri dejstvu, da se ti zaslužek malega dela ne odšteje od nadomestila za brezposelnost – cena za socialni mir?)
Naslednje dejstvo, za katerega bi si želela, da se ga pri debatah o nezaposlenih vedno upošteva: delovnih mest za 100% vse manj ali nekvalificirane iskalce dela v moderni evropski državi ni. (ne bom ti naštevala stvari, ki jih vsi vemo: selitev preprostih delovnih mest na cenejši vzhod ipd.). Tudi tukaj bi se mi zdelo prav, če bi nekdo jasno in glasno rekel: v Nemčiji (ali Sloveniji) je toliko in toliko nekvalificiranih iskalcev službe. Ustreznih delovnih mest je toliko in toliko. Približno toliko in toliko iskalcev bomo izobrazili za druge službe, kjer iščejo zaposlene, sprijazniti pa se moramo s tem, da bo vedno obstajalo več nezaposlenih kot služb (pri ljudeh s končano osnovno šolo ipd.). Vseeno je bolje, da jih financiramo: prvič smo bogata država in to lahko počnemo, drugič so tudi ti nekje v preteklosti vplačevali v socialne blagajne (tudi prispevke za nezaposlenost).
Hočem reči: samo povedati je treba, da debata ni tako grdo popreproščena.
Še dve dejstvi v zvezi z odklanjanjem malega dela, ki se mi pri njegovih kritikih zdita prav neumni (ne mislim tebe, temveč povzemam to, kar sem prebrala):
Predlog zakona bi urejal eno samo področje dela, in sicer tisto, kjer obstajajo razlogi, da se nekdo “malce” zaposli in vse skupaj poteka v urejenih zakonskih okvirih, pa tudi socialne blagajne imajo koristi od tega. Meni osebno se zdi povsem jasno, da tak zakon ne bo urejal še razpoložljivosti rednih delovnih mest za nedoločen čas in kar je še drugih problemov. Za ta namen so potrebne drugačne iniciative. Vsi vemo, da se delo rado širi tja, kjer zakonodaja ni prestroga 🙁
Drugič. smeji se mi, ko berem, da bi mali delavci naj dobivali še nadomestilo za malico, potne stroške, bolezen itd. Tako kot praviš: v krajih, kjer ni študentov, bi delo lahko opravljali drugi. Če dobijo povrnjene potne stroške, se bodo bolj pripravljeni voziti v druge kraje, več jih bo na razpolago in delodajalci bodo padli v skušnjavo, ali jih ne bi zaposlili namesto redno zaposlenih, čeprav bi znali biti malce dražji kot brez povrnitve potnih stroškov.
Ali pa povračilo za primer bolezni: začutim, da me bo kmalu napadla gripa, hitro si najdem malo delo, prvi dan oddelam, potem pa v posteljo. na strošek delodajalca. Ne mi reči, da vsi Slovenci raje delamo kot goljufamo 🙂
alcessa said,
April 12, 2011 @ 10:58 am
Kar se tiče neveljavne glasovnice: sama sem mnenja, da o tako pomembnih temah, kot je delovna in pokojninska zakonodaja, sploh ne bi smeli razpisati referendumov. Za ta denar bi bilo bolje najeti strokovnjake, ki področje analizirajo in predlagajo pametno zakonodajo, in pa PR-ljudi, ki predlagane rešitve v različnih oblikah razložijo tako, da jih razume vsak Janez in vsaka Micka. Potem pa se stvar sprejme, najbolje kar ob sodelovanju opozicije, in se po potrebi v vseh naslednjih vladah po potrebi prilagaja. Ker so pri nastajanju sodelovale vse relevantne stranke, so tudi vse sokrive za posledice in to je to.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 11:01 am
V Sloveniji vse prepogosto nedelovanje enega področja nadomeščamo z birokracijo na drugem. Prevoz na delo je posledica nedelovanja nepremičninskega trga (bizarno visokih cen nepremičnin in strukture najemniškega trga). Namesto, da bi to uredili, prenašamo te bolezni na trg dela; kjer je prav ta anomalija (ki je ne poznajo nikjer drugje) vzrok ene najpogostejših zlorab na trgu dela.
Dejstvo, da je študentsko delo tako privlačno je posledica prereguliranega klasičnih zaposlitev. Imeti več oblik zaposlitev je v nasprotju z enakimi možnostmi za vse. Zaposlitve ljudem ne smejo biti dosegljive glede na neke fiktivne statuse (študent, upokojenec). Vsi ljudje morajo imeti enake možnosti, pod enakimi pogoji in z enakimi obveznostmi.
Kot si pravilno ugotovila se delo rado seli tja, kjer zakonodaja ni prestroga. In zato je tudi smiselno, da se uvede le en način dela. Da pa ta ne sme biti prestrog. Zato, da se bi delo rado naselilo znotraj tega načina in da se ne bi moglo drugam. That’s the point. Zato je treba študentsko delo ukiniti in namesto tega ne uvesti še bolj zbirokratiziranega malega dela, ampak deregulirati klasične zaposlitve do stopnje, da študentje lahko vstopajo vanje in da so za podjetja ugodne. In potem bo več dela, ker bo za podjetje najemanje ljudi predstavljajo manjši riziko in strošek. Ali bodo delavci manj zaščiteni? Da. Vendar jim vsa ta silna zaščita že danes nič ne pomeni, ker nimamo pravne države. Za prevarane delavce je zakonodaja mrtve črke na papirju. Za poštene delodajalce pa kamen okoli vratu, ki jih vleče navzdol, ko poskušajo plavati. Treba je ojačati pravno državo in deregulirati trg dela.
Če gremo na več vrst zaposlitev, kot bi razumljivo radi sindikati, ker bi radi privilegije za svoje članstvo (em…zgodnejše zaposlitve, em…več denarja brez več dela) se gremo segregacijo prav po tistih linijah, po katerih se jo je zgodovinsko vedno šlo – boljši pogoji za politično močnejše interesne skupine in slabši za šibkejše. Ker so socialisti v Sloveniji od leta 1945, ko so biološko izkoreninili vso tradicionalno opozicijo, imajo najboljše pogoje v državi sindikalisti, sledijo upokojenci, nato študentje in na koncu nesindikaliziran srednji sloj, ki vse to plačuje.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 11:06 am
Jaz pa mislim, da je referendum kar v redu mehanizem. Ljudje morajo enostavno vedeti, kaj pomeni regulacija trga dela. Kajti če tega ne razumejo in outsourcajo odločitve na ljudi, ki ne bodo trpeli posledic; bodo ti vedno krivi za vse njihove težave. Kolikor bo ljudstvo bolj razgledano in izobraženo, tolikor bolje bomo živeli. Naloga politike je, da jih izobražuje in jim odpira oči. V Sloveniji je odpovedala politika in so odpovedali mediji, ne referendumi.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 11:08 am
Po drugi strani – budžet študentov je 16 milijonov letno, študentskih servisov 14 milijonov letno, sindikatov 40 milijonov letno. Te tri interesne skupine skupaj redno vlagajo v piar nekajkrat večja sredstva od vlade RS. Rezultat je temu primeren. Gre enostavno za premoč teh lobijev. To pa je posledica tega, da se financirajo iz države oziroma s pomočjo države in imajo zato nepošteno prednost pred vsemi ostalimi oblikami demokratičnega združevanja.
alcessa said,
April 12, 2011 @ 11:52 am
Se strinjam s tem, da je deregulacija ključ do delovnih mest, vendar moram biti natančna pri izjavi, s katero se strinjam: strinjam se s tem, da si mora vsaka država poiskati tisto točko reguliranosti in svobode, ki je najbolj optimalna glede nastajanja delovnih mest (vem, da je to težko, vem, da se rešitev lahko spreminja glede globalnih tendenc, vseeno sem mnenja, da se absolutno splača ukvarjati s tem). Pravijo, da na primer Danci zadevo obvladajo.
Strinjam se tudi s tem, da je treba ljudstvo izobraževati glede teh tematik in jim dati možnost odločanja. Ampak: na tematiko malega dela je bilo (izven lobijev proti) povedano toliko neumnega, da je za referendum očitno bilo prezgodaj. Najprej izobraževanje, potem pa postopno uvajanje direktne demokracije. Pa ne zato, ker sem nedemokratična, temveč zato, da ne bodo neobveščeni odločali o moji usodi.
Točno tako, vlada bi denar bolje investirala v PR …
alcessa said,
April 12, 2011 @ 12:18 pm
Kar se tiče “dela pod enakimi pogoji za vse” – ne vem, če stvar v praksi res deluje – omenjene interesne skupine za malo delo imajo različna konkretna izhodišča.
Na primer: študenti imajo praviloma največ časa med počitnicami in manj med predavanji. Torej je smiselno, da nimajo omejitve “60 ur malega dela na mesec”.
Brezposelni morajo poleg malega dela še naprej aktivno iskati delo – to je tudi najpomembnejši pogoj, pod katerim lahko uveljavljajo nadomestilo za brezposelnost. Se pravi je omejitev števila ur na leto smiselna. Lahko bi jim dali svobodo, da naj si ure malega dela in iskanja službe organizirajo po svoje, vendar bi se hitro zgodilo, da bi delodajalci nekoga zaposlili za tistih letnih 720 ur in ga potem zamenjali za naslednjega. Če rabiš denar in smeš delati 720 ur malega dela naenkrat, ga boš pač opravil. Brez pravic, ki bi ti sicer pripadale pri 8-urnem delavniku, brez iskanja službe in najbrž tudi pravice do nadomestila za brezposelnost (predvidevam). 720 ur dela je … 18 tednov, ne da?
Tudi vsi drugi (ki si le občasno želijo dela) bi ob možnosti, da delajo 720 ur naenkrat, predstavljali precejšnjo grožnjo redno zaposlenim.
Hočem reči, da je za takšno diferenciranje najbrž kup dobrih razlogov.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 1:00 pm
Razlog za diferenciranje tipov zaposlitev je politična moč in princip divide et impera. Ljudi je lažje razdeliti na skupine in izigravati eno proti drugi. Nasplošno pa jih ni mogoče vtakniti v kalupe “skupin”. Enemu delavcu odgovarja en način dela, drugemu drug. Če narediš običajno zaposlitev dovolj fleksibilno, najemanje in odpuščanje dovolj hitro, ni nobene potrebe, da bi delil privilegije naokoli. Zavedati se je namreč treba, da je delo pod ugodnejšim davčnim režimom – privilegij. Da je delo pod drugačnim socialnim režimom – razlika.
Čisto vseeno, kdaj imajo študentje čas delati. Kdaj bodo nezaposleni iskali službo. Čer imaš le en tip zaposlitve tehnično niso več brezposelni – novo zaposlitev pa si bodo iskali med delom, tako kot vsi drugi zaposleni. Ker nimaš rokov odpuščanja in najemanja (razen tistih tržno smiselnih, ki so običajno dvostranski in se jih sklepa pogodbeno zaradi prenosa znanja na nove zaposlene) ni nobene omejitve za študente, upokojence, kogarkoli. Tudi ni nezdrave konkuirence med skupinami, saj vsi delajo pod istimi pogoji.
Razen birokratskega kompliciranja in politiziranja (sindikati bi npr. radi vsilili v delavno zakonodajo več privilegijev in dobro vedo, da to ne bo delovalo, zato bi radi imeli poseben režim, da bodo zaščiteni pred drugimi državljankami in državljani) ni nobenih razlogov za privilegirane in deprivilegirane zaposlitve. Vsi naj se zaposlujejo pod enakimi pogoji,ljudje naj imajo enake možnosti ne glede na to, kateri politični formaciji pripadajo – in to je to.
alcessa said,
April 12, 2011 @ 1:27 pm
Kako potem takšen zaposlitveni kontinuum vključuje oziroma obravnava ljudi, ki se jim ne da delati (ne glede na stimulanse), pa morajo od nečesa živeti, in dejstvo, da obstaja več iskalcev službe kot delovnih mest (trenutno je to pač res)? Pa tiste, ki se začasno umaknejo iz tokokroga, da podarijo življenje bodočemu novemu plačniku davkov? 🙂
alcessa said,
April 12, 2011 @ 2:19 pm
Kako prepričaš cel narod, da je selitev zaradi novega delovnega mesta čisto v redu ideja in da tudi Prlek lahko preživi na Primorskem? 🙂
Zanima me tudi, ali so različne skupine res nastale izključno zaradi lažjega obvladovanja (v smislu zgoraj omenjenega britanskega principa), ali pa je pomembno vlogo igralo tudi dejstvo, da si v določenih zgodovinskih kontekstih, in tudi danes, popušil, če nisi pripadal nobeni od glasnih interesnih skupin, bodisi kot član ali po sami naravi tvojega dela oz. statusa.
Nekaj se mi sanja o razliki med pomembnostjo oz. vlogo nemških sindikatov v preteklosti in danes, zanimivo pa se mi zdi tudi vprašanje pomena novo nastalih lobijev, recimo ekološkega. Pustmo stat, da jadrajo z vetrom priljubljenosti ekoloških tem pri bogatih Evropejcih (za to lahko krivimo kar Maslowovo hierarhijo potreb), ker me kot nebogato Evropejko s pragmatičnimi protestantsko-kmečkimi slovenskimi koreninami ekologija vseeno zanima, sem se med ukvarjanjem z njo prebila do spoznanja, da brez ustreznih lobijev ne bi šlo.
Jure said,
April 12, 2011 @ 2:50 pm
Haha, kot nagrado za najboljšo obdelavo malega dela – med vsemi mediji! – Štihove nebuloze. Človeka najbrž kr mine, da bi se približal tipkovnici 😉
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 3:01 pm
Bom skušal malce razmišljati v smeri poenotenja del in socialnih pomoči.
Če gremo enotiti ljudi, potem je smiselno, da statusa študenta kot posebne kategorije sploh ni. Študent je pač brezposeln brez nadomestila za brezposelnost (ker si ga še ni prislužil) in pripada mu enotna socialna pomoč, kot vsakemu drugemu polnoletnemu državljanu in državljanki. Saj ni nobene razlike med njim in nekom, ki ne najde službe? Zakaj pa bi študentje dobivali prehrani tisti brez službe pa ne? Sedanje stanje je absurdno – eni imajo privilegije, drugi ne.
Študent socialno pomoč lahko črpa v obliki transfera ali pa jo črpajo njegovi starši kot olajšavo za vzdrževanega člana (mislim, da je ta za študenta že zdaj ravno nekje v višini socialne pomoči). Na ta način vsakemu študentu ali družini študenta priskrbiš cca. 260 evrov mesečne “štipendije”. Za drugo se bo moral potruditi sam.
Kar se tiče zaposlenosti si lahko omislimo podoben model, kot ga imajo Švicarji za zdravstveno zavarovanje. Država predpiše vsebino zavarovanja za primer brezposelnosti (v Švici paket temeljnega zdravstvenega zavaovanja), potem pa te pakete ponujajo zasebne zavarovalnice. Enako velja za primer nosečnosti. Oboje je obvezno. Tako zavaruješ ljudi za primer nezaposlenosti in nosečnosti. K takšnemu zavarovanju lahko dodaš še socialno klavzulo. V Švici ti stroške zdravljenja, ki presegajo 8% dogodkov plača država. Se pravi – sam kriješ kar lahko, ostalo krije država – plačano pa imaš vse.
Takšni socialni pomoči lahko rečeš tudi negativni UTD (po načelu “nihče ne gre pod NN ervorv mesečno) in lahko upošteva posebna hendikepirana stanja (invalidnost, bolezen, materinstvo), ne pa tudi delovnega statusa (študentsvo, upokojenstvo).
In tako imaš en režim dela, en princip socialne pomoči, kjer lahko delaš izjeme med hendikepiranimi, eno zavarovanje za brezposelnost/nosečnost, ki je obvezno, katerega vsebina je predpisana, ki pa ga nudijo zasebne zavarovalnice in ki se ga plačuje s socialno klavzulo.
Tole je le hitro, površno razmišljanje – ampak te stvari se da tako zastaviti; brez privilegijev, enako za vse ljudi, brez politiziranija s strani interesnih skupin.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 3:27 pm
Mislim, da imaš absolutno point, da si zgodovinsko in tudi danes najbrž neto plačnik v proračun, če ne pripadaš nobeni izmed interesnih skupin. Močnejše politične skupine so neto benefitorji, šibkejše (manjšinske) plačujejo. Toda družbeni ideal je enakost. Enaka obravnava ne glede na pripadnost interesnim skupinam. In tja naj bi se nekako vsaj poskušali gibati. Če se bodo vsi izgovarjali na “sedanje stanje”, potem se bo delitev še poglabljala, politika in socializem bosta še bolj cvetela, ustvarjalnost in razum pa bosta še bolj zatolčena.
alcessa said,
April 12, 2011 @ 3:36 pm
Zavarovanje: pri nas imamo obvezno zasebno zavarovanje nesposobnosti za delo (invalidnosti ipd.). Mesečni znesek ni visok, vendar: ker so nosilci zavarovanja privatne zavarovalnice, imajo pravico (in dolžnost) gledati na svoj dobiček. To pomeni, da jim pred sklenitvijo zavarovanja za delovno nesposobnost predložiš seznam vseh zdravljenj in bolezni, zdravnike pa odvežeš molčečnosti, potem ti pa naredijo ponudbo, recimo da skonstruiram: ker ste že 10 let alergični, predlagamo, da izključimo možnost uveljavljanja tega zavarovanja zaradi posledic alergije. Leta 1977 ste imeli kompliciran zlom noge – predlagamo 2,34 evra dodatka za možnost posledic… Itd. itd.
Če bi država z zakonom predpisala, da se tega ne sme početi, bi jim najbrž vzela najpomembnejšo osnovo za uspešno poslovanje, to je določitev premij za vsakega posameznika glede izhodiščnega stanja, s tem pa uspešnost poslovanja (vsaj kar se zavarovalniške matematike tiče, ki pa zna biti hudičevo točna).
Vprašanje je torej, kako izvedeš privatno zavarovanje za takšne primere, pri katerih obvezni zavarovanci ne nastradajo za vsako malenkost oz. niso prepuščeni interpretacijski nadvladi/informacijski premoči zavarovalniških strokovnjakov, zavarovalnice pa še naprej bajno bogatijo in delničarje osrečujejo z dividendami – česar jim v kapitalizmu, kjer velja določena gospodarska svoboda, nikakor ne moreš prepovedati, ravno tako se ta sektor ne regulira preveč (zato pa je toliko zlorabe)
Vsakršna preprostost se mi tu zdi kar izključena. Na žalost.
Vsi ti sistemi morajo znati krmiliti najmanj med dvema čerema: pravice za uporabnike in preprečevanje zlorabe s strani uporabnikov (oziroma: preprečevanje zlorabe s strai sistema ter zlorabljanja sistema). Ker pa so uporabniki kljub teoretično enotnim predlogam zakonov oz. sistemov raznoliki, sistem rabi več ustreznih načinov zajemanja podatkov, obravnavanja konkretnih stanj, odločanja o razdelitvi omejenih količin davkoplačevalskega idr. denarja (a damo več nosečnicam ali raje študentom) itd. Istočasno so tudi možnosti zlorabe sistema primerno raznolike. Se pravi, da je najmanj ti dve čeri treba primerno razdelati in poznati.
Tako pa se že neha vsakršna preprostost in enakost pred zakonom. Ne?
alcessa said,
April 12, 2011 @ 3:44 pm
Tale point z lobiji ipd. mi je padel na pamet, ko sem možu razlagala, kako je idealna država (ali komunalna uprava ali podobno) tista, ki se trudi ustrezno pobrigati za vse, kar je nujno, potrebno in koristno, torej prioritete postavlja glede konkretnih danosti in svojih možnosti. Pa me je mož vprašal, ali koga poznam, ki bi tako ravnal. Predlagala sem sebe. Kar ga je spravilo v smeh. Nakar sva ugotovila, da se ustrezni uradi brez dretja interesnih skupin in medijev z marsikatero problematiko očitno sploh ne bi ukvarjali, ne kar sami po sebi. Tako vse skupaj izpade.
Potem pa nisva vedela odgovoriti na vprašanje, ali v državi s skoraj 80 milijoni prebivalcev sploh lahko poznaš vsa področja, kjer je potrebno ukrepati. Jasno, da nikamor ne prideš, če vsak dan bereš bild in od tam dobiš ideje, česa bi se lotil kot naslednjega. Vendar obstaja toliko nereguliranih področij, kjer se dogajajo takšne svinjarije, da rabiš zločinski um, da sploh pomisliš nanje.
Eden od primerov, ki me je najbolj šokiral: znana drogerija je odpustila večino svojih prodajalcev, ustanovila posredovalnico dela (tipa Adecco) in svojim bivšim prodajalcem ponudila delo preko posredovalnice. Finta? Jasno: posredovalnice plačujejo dosti manjše plače, kdaj tudi minimalne.
Ministrica za delo je to izvedela iz cajtngov, pa še sindikati so postali glasni. Tja.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 3:53 pm
Tudi v Švici zdravstveno zavarovanje dejansko plačaš v skladu s svojo rizičnostjo. To je po eni strani motivacija (za zdravo prehrano, za prenehanje kajenja), po drugi strani korektno do zavarovancev, ki bolj skrbijo za svoje zdravje – hkrati pa vendarle obstaja socialna klavzula, ki preprečuje, da bi zaradi bolezenskega stanja bankrotiral. Ker ti kanton krije vse nad 8% dohodkov. Če je tvoj dohodek 0 frankov, ti kanton krije vse in imaš zavarovanje zastonj.
Nič ni narobe z dobičkom zavarovalnic, če imaš dobro delujoč trg. V Švici je bilo po vojni 500 ( z besedo: petsko ) zavarovalnic, ki so ponujale osnovno zdravstveno zavarovanje. Danes jih je okoli sto. Konkurenca deluje in TAKO zaščitiš ljudi pred interpretacijski nadvladi zavarovalniških strokovnjakov. Z drugimi zavarovalniškimi strokovnjaki in s kvalitetno regulacijo.
Pojmu “absolutne preprostosti” bi se bilo dobro izogniti, ker pelje radikalizira pogovor. Vedno obstajajo sivine – ampak vedno tudi lahko obstajata manj in bolj kompleksna rešitev. Manj kompleksna je “relativno preprostejša” od bolj kompleksne. In praviloma je v “relativno preprostejših” sistemih zaradi transparentnosti in nadzorljivosti tudi lažje krmiliti med čerema, ki jih omenjaš. Saj veš – jasnejši zakon, manj lukenj, enostavnejše dosledno izvajanje. Hkrati pa ne pozabiti, da je utilitarizem le polovica enačbe, druga polovica je enaka obravnava vseh ljudi. Zoprna, konkretna vprašanja. Kot npr.: “Zakaj imajo študentje bone za prehrano, ljude s socialno podporo pa ne?”
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 4:03 pm
Jaz govorim o idealu enakosti državne obravnave vseh interesnih skupin, ne o odsotnosti interesnih skupin. Da ima interesna skupina ŠOS pravico prisilno pobrati milijone iz naslova študentskega dela je privilegij. Da ima interesna skupina obrtna zbornica pravico prisilno pobrati denar od obrtnikov je privilegij. Da ima interesna skupina sindikatov zakonsko urejeno pobiranje članarine je privilegij. Pred vsemi drugimi interesnimi skupinami, ki bi tudi na kaj opozorile – in morda celo na kaj, kar slabo počnejo sindikati, ŠOS in obrtna zbornica. Tu bi enostavno morala obstajati enakost izhodiščnih možnosti. Nič ni narobe, če je članov sindikata več. Nič ni narobe, če so bolj relevantni od drugih. Vse pa je narovbe, če se za njihove članarine (za druge pa ne) angažira država in jih zapiše v zakonodajo. Tukaj se konča enakopravnost. Podobno je s političnimi strankami, financiranjem iz proračuna, financiranjem volilne kampanje, itn. Zdaj smo že daleč od študentskega dela – ampak nekako smo še vedno pri temi družbe privilegijev pripadnikov interesnih skupin in ne pravic posameznika. Če država to sprejme jo nekako dela obsolete. Vprašanje, kje in v kolikšni meri dosegajo to enakost je legitimno; ampak ne pozabiti, da je to vprašanje na nekaterih področjih lahko tudi enako vprašanju koliko držav ima ločene državo in vero leta 1779?
alcessa said,
April 12, 2011 @ 4:24 pm
Itak, v absolutno preprostost ne verjamem niti zasebno, zato izraza nisem uporabljala. Relativna pa me res zanima, zato v zvezi z njo tudi s takim veseljem postavljam vprašanja.
Zdi se mi, da sta za današnjo zakompliciranost (vsaj kar se tiče področja dela in zdravstva) kriva najmanj dva pojava: zgodovinski razvoj in dejanske potrebe. Se pravi, da bi znalo biti kar nekaj balasta. Jaz se ga pač lotevam z vprašanji, ne s trditvami (OK, priznam, da danes nisem najbolj goreče ustvarjalna pri delu, ampak tematika je vsekakor zanimiva)
(Dodajam samo ob robu: določena zavarovanja se sklepajo v določenih življenjskih obdobjih. Zavarovanje za nesposobnost za delo se sklene, ko imaš delo, za katerega se zavaruješ. Kot odrasla oseba pa lahko v to zavarovanje prineseš bolezenska stanja iz otroštva, ki so relevantna za zasebno zavarovalnico, kot faktor izračuna tveganja. Če kdaj pozneje zboliš za eno od teh, nimaš prihodkov zaradi nesposobnosti za delo, seveda pa ti zdravstvena zavarovalnica še vedno plača zdravljenje – zanj namreč ni odgovorna zavarovalnica za nesposobnost za delo)
Kar se interesnih skupin tiče: ti si torej mnenja, da je pravica do pridobivanja denarnih sredstev najpomembnejša razlika med njimi? Pri nas interesne skupine lahko preprosto ustanovijo društvo (omejitve so, vendar zgleda ne prehude) in pobirajo članarino – v Sloveniji najbrž tudi? Z izrazom društvo mislim prav vse, od vrtičkarjev do poklicnih združenj, ki zastopajo interese določenih panog.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 5:39 pm
Jaz bi med razloge za kompliciranje dodal … ker nekdo lahko komplicira. Torej politično moč in vpliv. Primer: pretekle tedne se je zdelo, da je obrtna zbornica uspela pri vladi izsiliti prepoved gradnje hiš v lastni režiji. Dejanske potrebe za tovrstno kompliciranje ni in tudi zgodovinski razvoj govori proti temu. (no, danes na to gledam v drugačni luči – dvomim, da bo vlada tvegala še 4 milijone evrov in še en zakon, v katerega nihče ne verjame, ker pokojninska reforma, čeprav je parcialna in začasna ima vsaj nek smisel, omejevanje samogradenj pa nobenega).
Kar se tiče zavarovalnic – je v primeru, ki sem ga opisal predpisan minimalen nabor storitev, ki morajo biti v osnovnem paketu zdravstvenega zavarovanja. Pogajanj o njih ni. O vsem ostalem se lahko pogajajo in je stvar konkurenčnega boja, ne pa o minimalnem naboru zdravstvenih storitev. Verjetno bi lahko podobno zregulirati tudi druga prisilna zavarovanja (bi se jih moralo, ker ko je nekaj prisilno t.j. regulirano na strani povpraševanja je to mnogokrat smiselno regulirati tudi na strani ponudbe)?
Pravica do prisilnega ali državno asistiranega pridobivanja denarnih sredstev je gotovo eden izmed privilegijev študentov in sindikatov. Resda lahko vsak ustanovi društvo, toda študetnska organizacija ima pravico do 4.5% rente iz naslova študentskega dela. Če bi bila ta renta za študenta prostovoljna bi lahko govorili o enakih pogojih. Sindikat ima pravico do odvajanja članarine iz plače. Institucionalno urejeno financiranje je nedvomno privilegij, ki ga drugi ne uživajo.
Ni pa to edini privilegij. Posebej problematičen je sindikalni privilegij organiziranja znotraj podjetij. S stališča njihovega delovanja je to socer logično, toda naš zakon izrecno prepoveduje kakršnokoli politično organiziranje znotraj podjetij. Kaj potem storiti, ko Dušan Semolič ob Evropskih volitvah ljudi kot predsednik sindikata pozove, naj volijo levico? Kaj storiti, ko ne organizira stavk, ampak proteste proti davčnemu sistemu? To je politično delovanje, ki nima nobene zveze s pogajanji z delodajalci – in tega se po zakonu ne sme organizirati znotraj podjetij. Tukaj imamo zelo grdo izigravanje duha zakona, ki jasno govori – ni političnega organiziranja znotraj podjetij. Zato, ker sindikatom hkrati s privilegiji (delovanja znotraj podjetij) niso predpisali tudi dolžnosti (dovolj bi bilo že kar isto … delovanje znotraj podjetij).
Teh privilegijev je mnogo. Še mnogo hujši so na političnem področju. Npr. na teh lokalnih volitvah smo kandidirali ljudi po Sloveniji. Ker smo to počeli v okviru stranke smo potrebovali 200 podpisov in smo lahko kandidirali kogarkoli, kjerkoli za karkoli. Če bi to počeli kot neodvisni kandidati, bi morali le v Ljubljani zbrati nekaj tisoč podpisov. Ne vem, zakaj nam je bilo toliko lažje kot drugim in po pravici povedano me je tega sram in tega ne potrebujem.
Ali pa – 200 žensk gre lahko na volitve, 200 moških pa tega ne sme (morajo izpolniti spolne kvote, ali pa jim je odvzeta ustavna aktivna volilna pravica).
Pač – eno je pravica do prostega delovanja, drugo pa zakonski privilegiji, ki omejujejo konkurenco ali njej niso na voljo.
dr.filomena said,
April 12, 2011 @ 6:46 pm
@Sanja: Velika večina tistih, ki jim sledim na Twitterju in so izrazili svoje mnenje o tej temi, je Zakon o malem delu podpirala. Celo nesorazmerno velika večina, kar je v izrazitem neskladju z rezultatom referenduma. To bi si lahko razlagala na več načinov, ampak nagibam se k temu, da to pojasni dejstvo, da gre za neodvisne, razmišljujoče ljudi, odprte za argumente. Glede na to, da sem tvitnjene žaljivke proti tebi zgrešila, sem si tvoj tvit očitno napak razlagala kot nezadovoljstvo z neskladjem vzdušja na Twitterju z referendumskim rezultatom. Opravičujem se za nesporazum. Če je bil do tebe kdo žaljiv zaradi drugačnega mnenja, si sam ne zasluži spoštovanja. V “mojem” krogu tviterašev takšnih primitivnežev po mojem vedenju ni, še manj pa so med njimi najbolj trmasti, zadrti in slepi Slovenci.
@Tomaž Štih: Veseli me, da sta imela danes z alcesso lepo debato. V odgovor na vaše pisanje pa tole: stanje nemškega trga dela se me ne tiče prav preveč. Zanima me stanje na slovenskem in kako bi ZMD vplival nanj. Ne vem, od kod vam misel, da bi lahko bila razredna bojevnica, ampak odgovor je ne. Ste morda vi? Da, interesi delodajalcev so v nasprotju z interesi študentov. Prvim je v interesu, da zaradi nižjih stroškov dela študentje čim pozneje doštudirajo ali še po dokončanju študija delajo prek tujih študentskih napotnic, čeprav morda opravljajo delo polno zaposlenega delavca in morda opravljajo visoko strokovno delo. Študentom je v interesu, da doštudirajo čim prej in poiščejo redno zaposlitev, ki jim daje tisto varnost, ob kateri si lahko drznejo zgraditi družinsko življenje. Dvomim, da je dobro za Slovenijo, da študentje “študirajo” žnj let in opravljajo pretežno nezahtevna dela, ko bi s svojim sivoceličnim potencialom lahko v normalnih delovnih razmerah delali na visokozahtevnih delovnih mestih, kjer bi ustvarjali bistveno višjo dodano vrednost.
Velika davčna obremenitev dela v rednih delovnih razmerjih je resničen problem, ampak spodnesti reformo študentskega dela zato, ker so redne zaposlitve za delodajalce neoptimalne, je kratkovidno.
O komunikaciji naše prihodnosti in vladni PR službi | Centrifuzija said,
April 12, 2011 @ 7:27 pm
[…] PR je padel na izpitu,” je v poreferendumskem zapisu z naslovom “Sindikalisti porazili študente” zapisala Alenka Unk. To je moja […]
alcessa said,
April 12, 2011 @ 7:59 pm
@Dr. Fil: hvala tebi za prostor – ker sem se zaklepetala, sedaj moram podaljšati delovnik …
Na slovenski trg dela se ne spoznam dovolj in primerjava z nemškim res ne bi bila koristna, vendar sem prebrala (pri Marti G.), da je slovenski slab prevod nemškega, toliko bolj se mi je dalo ugotavljati razlike, še posebej, ker se mi je zdelo, da obstajata vsaj dve točki, kjer je slovenski zakon boljši.
@Tomaž: evo, o področju konkretnega delovanja interesnih skupin se z mano res ne da debatirati, ker nimam ne mnenja, ne znanja ne izkušenj, sori. Bom pa javno priznala, tukaj in zdaj, da sem mnenja, če v neki državi obstajajo vse struje, od sindikalno-socialdemokratske, do ekološke in neo-liberalne in sredinske. Prav je tudi, da potekajo debate pod temi raznovrstnimi okrilji.
O tistih zavarovalnicah in s podobnimi zgodbami pa sem se razpisala v ilustracijo dejstva, ki sem ga domislila med debato: če imaš en sam sistem, kjer naj bi se vsi obravnavali kot enakopravni, poleg tega pa hočeš ustvarjati pogoje za optimalno obravnavanje posameznih udeležencev sistema, to čisto matematično pomeni eno škatlo z mnogimi variantami, ki se v škatli lahko med seboj pomnožijo, seštejejo ali ignorirajo 🙂 Vsekakor bo dela z njimi skoraj toliko, kot če jih pustiš v ločenih sistemih. To je bila, recimo, abstraktna ideja, ki me je matrala.
alcessa said,
April 12, 2011 @ 8:00 pm
Popravek: “da sem mnenja, DA JE PRAV IN BOLJE; če v neki”
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 8:17 pm
@fm: Predlagam, da se zediniva o preprostem dejstvu – da o interesih delodajalcev in o interesih študentev ne veva ničesar. Glede na to, da sem v življenju bil delodajalec in sem danes direktor (vi pa niti eno niti drugo in najbrž dlje od uradništva nikoli niste prišli) lahko suvereno trdim, da je vsakemu delodajalcu za vsako delovno mesto v vsakem trenutku v interesu nekaj drugega. Ne le od potreb, odvisno je celo od njegovega značaja in vrednot. Marksistična ideologija “izkoriščanja dela” ki jo aplicirate na problem je navadna neumnost in na njeni podlagi ne morete resno sklepati o čemurkoli; še najmanj pa o interesih delodajalcev. Za odgovorna delovna mesta in kritične naloge je delodajalcu v interesu imeti lojalnega zaposlenega. Za selitve mu je morda v interesu najeti študenta. Za tvegan projekt mu je v interesu imeti fleksibilno delo. Za dolgočasno delo pa prestrašeno, zapečarsko; takšno ki v življenju tripa le na redne zaposlitve.
Po drugi strani je napačno sklepati tudi, kaj je študentom v interesu. Vi mislite, da je v njegovem interesu biti dvakrat bolj obdavčen? Jaz ne pravim, da ni tako. Ampak, dar se bo o tem vsak sam odločil in tudi nosil posledice. So čisto dovolj stari.
Edino o čemur je smiselno govoriti je, kaj je interes davkoplačevalk in davkoplačevalcev. To je fleksibilen trg dela. Ko je vlada prišla so bili poskusi dialoga, denimo tale iz lanskega poletja – http://www.finance.si/285659/Za-vse-je-dovolj-%E8e-ni-zavisti – o tem, kako bi ta trg zgledal. Bilo je leto dni časa, spremenili pa niso niti vejice.
ZMD je ostal navadno social- demokratsko skorpucalo iz katerega so odstranili najbolj zdravo razumske rešitve (npr. nemško fleksibilnost). Dajmo reči bobu-bob. Skupaj ga je spacalo nekaj teoretikov; polnih razumevanja stvari, ki jih od blizu nikoli niso videli. S stališča regulacije trga dela je bil zmazek nesposobnežev in dobro je, da ni prevladal.
dr.filomena said,
April 12, 2011 @ 9:00 pm
@alcessa: Za tvoj prispevek se najlepše zahvaljujem! Resnično sem vesela, da si pripravljena z nami deliti poznavanje nemških razmer.
@Tomaž Štih: Če ste pripravljeni priznati svojo nevednost, prosim izvolite. Glede na to, kaj ste napisali o mojem domnevnem toku misli in aplikaciji ideologij, še bolj pa o tem, kakšen in kako pomemben položaj sem kdaj imela, ugotavljam, da ste nagnjeni h govorjenju na pamet in sklepanju iz premis, ki so plod vaših predvidevanj. S takšnim sogovornikom težko razpravljam. Želim vam lep večer.
Tomaž Štih said,
April 12, 2011 @ 9:14 pm
Brez zamere, toda – “interesi delodajalcev so v nasprotju z interesi študentov, v interesu jim je, da zaradi nižjih stroškov dela študentje čim pozneje doštudirajo ali še po dokončanju študija delajo prek tujih študentskih napotnic, čeprav morda opravljajo delo polno zaposlenega delavca in morda opravljajo visoko strokovno delo.” je točno ta neprimerna aplikacija marksistične ideologije, tipična razredno- bojevniška posplošitev, na katero sem vas opozoril. O vaši zgolj uradniški izpostavljenosti na trg dela pa sem sklepal iz vašega opisa življenjske poti na blogu. Če tja česa pomembnega niste napisali, se opravičujem.
dr.filomena said,
April 13, 2011 @ 7:19 am
Verjamem, da znate marksistično ideologijo aplicirati bolje kot jaz. Vi torej ne verjamete, da je v okviru osnovnega cilja čim večjega dobička delodajalcem v interesu, da imajo s svojo delovno silo čim manjše stroške. Kot bivši delodajalec najbrž veste bolje kot jaz. Glede moje “uradniške izpostavljenosti na trg dela” predlagam, da moj opis preberete še enkrat.
Tomaž Štih said,
April 13, 2011 @ 9:05 am
Glede na to, da sem jaz začel z razrednim bojevništvom tudi jaz umikam ta pojem iz pogovora.
Pravim le, da ima vsak delodajalec v vsakem času/prostoru/situaciji drugačne preference in da stroškovno najugodnejše rešitve niso tudi vrednostno najugodnejše – po domače: da delodajalci o delu razmišljajo bistveno bolj, kot se jim pripisuje. In da delujejo na podlagi zelo raznolikih motivov vključno z vrednostnim sistemom.
Po drugi strani pa nizki stroški niso nujno na račun dela. Primer: če bi država leta 2005 vpeljala enotno davčno stopnjo, bi imeli danes nižje stroške visoko izobraženega dela pri čemur bi imeli ti strokovnjaki višje plače. Enako je pri študentskem delu. Podjetja imajo nižje stroške s študenti, toda študentje imajo kljub temu osnovno zavarovanje. Pri večji obdavčitvi zato ne gre za pridobitev študnetov, ampak državne blagajne in zato so bili najbrž tudi proti. Spet – ne razumite me napak. Sem za to, da mali razvajenci plačujejo svoje lastne račune. Ampak ne v takšnem angažmanu, kot je bilo ponujeno. Verjamem v enoten in fleksibilen trg dela. Nastopilo bo stanje, ko bomo to morali sprejeti – ko se bomo morali odreči te sintagme “redne zaposlitve” in jo zamenjati za “zaposlitev”.
Hkrati pa svet tudi ni statičen. Nižji stroški dela se prevedejo v možnost več vlagati v konkurenčnost. Kar lahko pripelje do višje dodane vrednosti istega delovnega mesta – relativno še vedno nizkih stroškov dela, absolutno pa do boljših plač. Hočem reči, če imate delavno mesto 2x bolj optimizirano od konkurence imate kljub 1.5 x višji plači vaših zaposlenih še vedno nižje stroške dela.
V Sloveniji se ni razumelo, da so obremenjevanje gospodarstva, nacionalni interes, zapečkarstvo, rast javnega sektorja in tlačenje z davki v tla najpropulzivnejših zaposlenih pripeljali do tega, da je bilo edino optimalno zaposlovati nekvalificirane delavce. Tako smo se sami postavili ob bok vzhodu in Aziji. Inovativnega pdojeta se v Sloveniji ne izplača odpreti, ker lahko v Avstriji zaposleite visoko usposobljeno delavno silo in imate iste stroške in jo plačate boljše kot pri nas. Mi smo okolje gradili zato, da bomo dežela delavcev in kmetov. In zdaj smo dežela delavcev in kmetov.
Po moje ne potrebujemo upanja, da se bodo naše želje o rednih zaposlitvah, enakosti, kontroli trga izpolnile. Ampak se moramo znebiti strahov pred nerednimi zaposlitvami, pred poštenim plačilom za pošteno delo in pred trgom. To je edino upanje, ki nam ga kdo lahko da.
On Second Thought, Maybe PM Pahor *Should* Resign | SLEEPING WITH PENGOVSKY said,
April 13, 2011 @ 3:04 pm
[…] screw-ups and disinformaton that ultimately led to Sunday defeat was well analysed by drfilomena in this post (Slovene only). The way it looks now this was not a one-off event. Well, truth be told, this […]
Centrifuzija said,
April 15, 2011 @ 5:28 pm
Oh, Štih in Alenka, tole je vikanje in subtilno žaljenje je pa res malo mimo. Sploh ni potrebno, da je kdo delodajalec ali študent, da mi je jasno, kaj se dogaja. En preprost in poučen test lahko naredimo.
Takole gre:
Odprete Google in v iskalno okno vtipkate: “Iščemo študentko” ali “iščemo študente”. Po želji lahko dodate še: “daljše obdobje”, ni pa potrebno.
Dobite cel kup delodajalcev, ki iščejo študentke in študente za vsaj eno leto in sicer za redno 8-urno delo. To je realnost.
Če bi bilo študentsko delo omejeno za študente in delodajalce, bi ti delodajalci morali pogosto menjati študente in na koncu nekoga zaposliti. Tako pa jim študenstko delo omogoča poceni delo, študentom (od katerih številni niso študenti) pa goljufije, podaljševanje statusa in delo z neplačanimi socialnimi prispevki.
Centrifuzija said,
April 15, 2011 @ 5:30 pm
Aja, še moj najljubši oglas po zgornjem iskanju.
Oglas je bil objavljen 17. marec 2011, kar je bilo sredi kampanje za referendum. Citiram:
“Za popoldansko delo iščemo študentko za izdelavo nohtov za 3-5x na teden. Zaželene min 3 letne izkušnje s področja izdelave nohtov. Nohti morajo biti izdelani v uri in pol. Za prijaznost, profesionalnost in poštenost nudimo dobro plačilo, redno plačo in prijetno delovno okolje.”
Ja, iščejo ŠTUDENTKO! 😀
Davor said,
April 15, 2011 @ 8:29 pm
@gospod direktor Štih: vaša primerjava črnske brezposelnosti v ZDA pred 50 (petdesetimi) leti z zdajšnjo in to, da za razliko okrivite minimalno plačo, je malo mimo. V tem času je padla železna zavesa, začela se je globalizacija, ki je odnesla delovna mesta, ki so jih povečini manj izobraženi črnci zasedali.
Enako se nam dogaja, ko se selijo slabo plačana dela iz držav z majhnimi plačanih v države s še manjšimi. Tam pa so manjše, ker so družbeni stroški nižji: od vojske, državnega aparata, okolja …
Kako liberalizem deluje, je pokazala sedanja ekonomska kriza, ki je dokazala, da vsak, ki ima možnost prisvaja čim več oz. drugače povedano krade, izkazalo se je, da obljubljenega dolgoročnega ravnovesja ni.
Tudi študentsko delo je dokaz, da se nereguliran sicer spodbuden “socialen” inštrument sprevrže v svoje nasprotje in ga prav vsi izkoriščajo: delodajalci za nižanje stroškov, študentski delavci za večji zaslužek, privatniki za pranje denarja ….
@ dr. F.: v mojem krogu znancev so bili za malo delo tisti, ki so vrsto let delali kot “študentje” po 200 in več ur na mesec, brez bolniške, brez plačanega dopusta, brez delovne dobe, brez prevoza na delo, brez malice, brez nočnega dodatka, dodatka za praznike, brez regresa, brez 13 in 14. plače, brez dodatkov… ob tem, da so si plačevali šolnine na “sumljivih” privatnih visokošolskih ustanovah, da so si ohranjali status “študenta”. Zaposleni so bili v državnih firmah, kjer so si direktorji delili nagrade za dobiček, država je pobirala dividende od dobička in denar zafrčkala, namesto da bi šel denar v prispevke in bi zato lahko znižali prispevke.
Če o tej temi odloča frizerka, ki je v zadnjih dneh zvezda facebooka, se ne more končati drugače, kot se je. Gospodična prav gotovo tudi študira in dela prek študentskega servisa.
Davor said,
April 17, 2011 @ 6:13 am
Slovenci v svoji zaplankanosti mislimo, da gre samo nam slabo, da imajo drugi pa vse odlično rešeno. Včeraj sem gledal Menschen bei Maischberger! Naj navedem samo en podatek. Zaradi tega, ker ni omejitev pri delu za določen čas, pri agencijskem delu, pri malem delu, je v mesnopredelovalni industriji v Nemčiji samo še 15% zaposlenih redno zaposlenih. Vsi drugi so “občasni” delavci. Posledica: Francija jih bo tožila zaradi nelojalne konkurence in celotni panogi grozijo ogromne kazni!