Uživala sem na Špici. Dekliščina. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem na hitro pogledala na Twitter in prebrala novico o bombnem napadu v Oslu. Ostala sem tiho in samo malenkost manj zbrano sodelovala pri veselem druženju. Nekje v ozadju pa me ni nehalo glodati. Zakaj?

Sonce je počasi zašlo in do nas so pripluli še fantje. Z enim od njih sem padla v debato o bombi, za katero so seveda vedeli tudi oni. Hvala, pametni telefončki. “Kaj pa je komu naredila Norveška?” se je spraševal. “Kite pobijajo, na primer,” sem pomislila naglas. Spomnila sem se tudi pogovora na nekem drugem pikniku nekaj tednov pred tem, ko sem dekletu, navdušenim nad popolno Skandinavijo, razlagala o nacionalizmu, ki da se tam vedno bolj bohoti. Ideje o Al Kajdi kot odgovorni za bombo nisem hotela sprejeti kot edine razlage, čeprav priznam, da prej zato, ker ob pomanjkanju informacij nikoli ne maram “ene same razlage”  kot zato, ker bi se mi ta ne zdela mogoča.

Šele naslednje jutro sem izvedela za žrtve z otoka. Postalo mi je slabo. Toliko mladih življenj. Fantov in deklet, ki so se ravno pripravljali na to, da zaživijo, da začno soustvarjati svojo družbo. V nič. Tolikšen uničen potencial v generaciji. Kakšen udarec za Norveško! Nepopisna bolečina za vsako od družin, izguba za ves narod.  Nikoli ne bo izvedel, kaj vse bi ti mladi lahko ustvarili. Zakaj? Zakaj?!

Najlažje je reči, da je tip nor. Vsa odgovornost pade nanj kot domnevno edinega napadalca in vsa gnojnica gneva, besa, groze se zlije po njem. Ampak medtem, ko družno tolčemo po njem, ne opazimo senc, ki ga trepljajo po rami in mrmrajo “bravo, stari, prav jim je”. Pozabimo na dolga leta njegovega napajanja pri koritih nestrpnosti in sovraštva. Ni jih polnil sam. Iz njih ni pil sam.

Človek, ki zagreši tako hud zločin in ga hkrati niti malo ne obžaluje, seveda mora biti moten. Ampak če njegovega dejanja ne vodi gola sla po ubijanju, temveč neka višja ideja, ki združuje večjo skupino ljudi, njegovo dejanje ni le anomalija, enkraten obsojanja vreden dogodek. Razmislek o vzrokih njegovega ravnanja, ki ga je sam označil za “grozljivo, a potrebno”, je nujen.

Kadar se gospodarske razmere slabšajo, nacionalizem cveti. Se do tu strinjamo? Zgodovinski spomin je vedno prekratek, ampak druga svetovna vojna je naš planet tako močno pretresla, da bi danes še pričakovali sled zavesti o vzrokih zanjo in okoliščinah, iz katerih je zrasla. Pengovsky že nekaj let opozarja na vzporednice med tedanjimi trendi in dogajanjem v sedanjem času. Misel, ki sem jo zadnje čase zasledile še kje, se nekaterim na slovenskem delu Twitterja zdi naivna. Ko je vodja slovenske opozicije v ospredje postavil svojo misel, da je ta država še premalo domovina, mu je Žižkek vrnil s tezo, da v resnici potrebujemo več države. Kako banalno (se zdi, da) jo je dojel Janša, si lahko preberete tule: tvit.

(moj) RT @LukaCuliberg: Mrtvih več kot 90 ljudi. Še kdo meni, da “več domovine” ni nevaren koncept? #nacionalizem

Gre za legitimno vprašanje. Zelo preprosto in noja vredno bi bilo na pokol gledati kot na dejanje posameznika brez širšega konteksta v državi ali Evropi, za prihodnost katere se je po lastnih besedah boril. Kaj takšnega se pri nas ne bi moglo zgoditi, mar ne? Verjetno so tako mislili tudi Norvežani.

Anders Behring Breivik se ne bi odločil za dolgo načrtovani pokol mladih levičarjev, če ne bi bil popolnoma prepričan v svoj prav in če mu njegovega pogleda na stanje v družbi ne bi potrjevali drugi. Plagiator, čigar manifest je skrpucalo, sestavljeno iz več tujih besedil, pač ni izvirni ideolog. Njegova retorika po svoji agresivnosti baje ni izstopala med siceršnjimi ksenofobnimi in islamofobnimi zapisi in komentarji na esktremističnih spletnih straneh.

Reklo se ne glasi “od dejanj k besedam”. Prva pa je misel. Razdaljo med mislijo in dejanjem je težko izmeriti.

V Sloveniji se je razpasla agresivna retorika, ki ne pozna sramu in ne išče stika z zdravim razumom. Kultura debate je na psu. Kdor posameznike in skupine, ki brez pomisleka manipulirajo in podpihujejo nestrpnost do drugačnih, označi za nestrpne, je razglašen za njihovega sovražnika. In seveda za nestrpnega. Na vsebinske argumente se odgovarja z argumenti ad hominem. Govor se radikalizira in meje sprejemljivega se pomikajo daleč preko meja benignega. V zavetju anonimnosti, zadnje čase pa tudi zunaj njega, si ljudje privoščijo izjave, ki si jih še ne tako dolgo nazaj ne bi drznili. In z vsako, ki ni zatrta, si naberejo moči za še pogumnejšo.

Vir: 24ur.com; za obsežnejši nabor cvetk slovenskih forumskih komentatorjev si preberite zapis O besedah in blaznežih.

Diskurz strahu pred islamizacijo, iskanja sledov marksizma, obsojanja multikulturnosti, … se zdi še preveč domač. Poudarjanje, da država pripada “staroselcem”, da morajo imeti prednost “čistokrvni”, “pravi”, druge pa je treba nagnati, odkoder so prišli, če se takoj ne asimilirajo v družbo … ni nič posebej novega. V Sloveniji to kaj hitro občutijo tudi bitja s pol strešice. Premika pa se, kot rečeno, meja sprejemljivega.

Še enkrat: tako grozljivega zločina, kot ga je zagrešil človek, ki je danes želel svoja dejanja pred norveškim sodiščem razložiti javno in odet v vojaško uniformo, ni zmožna duševno nemotena oseba. Ampak brez ideološke podlage in podpore somišljenikov bi do njega prišlo bistveno težje. Kdo je odgovoren? Tisti, ki je/so s tlakovci nestrpnosti (ne?)premišljeno tlakoval/i pot, ali tisti, ki je hodil po njej?

Upam, da bo norveška tragedija streznila vsaj kakšnega politika ali drugo javno osebnost z ekstremistično retoriko. Besede imajo veliko moč. Ko so izrečene ali zapisane, zaživijo svoje življenje.