Slaughterhouse-Five, the movie
10/12/2008
voziček iz “tunela spasa“, s katerim se je med drugim iz sarajevskega obroča prebil tudi Alija Izetbegović (foto: dr. filomena)
Z novimi prijatelji, malteškim antropologom/filozofom, sicer v Genovi pretepenim levičarskim aktivistom, angleškim nogometnim fanatikom, s katerim sva bila očitno nevede poslovno povezana že leta in malteškim šestkratnim prvakom v kickboxingu, sem se odpravila v luksemburško kinemateko gledat film Slaughterhouse Five. V nasprotju s pričakovanji me je film pritegnil in mi dal misliti. Glavni junak preskakuje med raznimi točkami svojega življenja in nad tem nima nikakršnega nadzora. Preprosto se enkrat zaveda svojega otroštva, se nenadoma znajde v obdobju svoje politične kampanje, potem ga na fronti v drugi svetovni vojni obkolijo nemški vojaki in ga sčasoma odpeljejo v varno zavetje klavnice številka pet.
Romarjevo (Pilgrim) življenje je takšno, kakršno je, od začetka do konca začrtana premica, na katero nima vpliva. Enkrat celo poskusi spremeniti preteklost/prihodnost in preprečiti letalsko nesrečo, ampak usoda je neizbežna.
Os dogajanja v filmu je ideja svobodne volje, ki so jo ob obisku tridesetih planetov in dodatni študiji še stotih Trafalmadorci zaznali samo na Zemlji. Billy ne potuje v času. Nikoli ne obstajata dva Billija in ne more opazovati samega sebe, tudi ne more nikamor, kjer v resnici ni bil oziroma ne bo. Spet mi pride na misel ideja ves čas soobstoječih trenutkov vseh življenj in njihovih variant, ki jih med seboj povezuje diaprojektor znamke čas. Romarjev diaprojektor preskakuje. Zanimivo, prav danes je na tvju Stephen Hawking govoril o tem, da živimo v najverjetnejšem od možnih svetov.
Na prvi pogled se mi je Billy uprl prav zaradi tega, ker se ni uprl. Živi svoje življenje, kakršno ve, da je in bo ne glede na njegova prizadevanja, ampak to seveda ne drži, saj je njegovo življenje takšno, kakršno je, tudi zaradi njegovih lastnosti, razmišljanj in predvsem dejanj. Trenutno ga občudujem, ker kljub temu, kar ve in kar je doživel, ne izgubi volje. Je pa res, da mu pri tem lahko izdatno pomaga misel na porno starleto, ki mu jo vesoljci namenijo za družico v kristalni kletki svojega človeškega vrta, obdanega s cianidnim ozračjem.
Verjetno se mi je film prikupil zaradi svoje izrazite protivojne naravnanosti. Ljudje smo ovce (pa ne že spet!) in Billy je videl, kako je vojska sinu uredila možgančke in ga iz vandalskega najstnika preoblikovala v družbeno nadvse sprejemljivega gorečega bojevnika, ki bo zahodni svet branil pred komunizmom. Približno tako kot Američan, ki je med vojnimi ujetniki v Dresdnu sonarodnjake novačil v Hitlerjevo vojsko, da bi svet skupaj ubranili pred rdečim vragom.
Klavnica številka pet je romarjev rosebud. Čas nedolžnosti je minil.
PS: zdaj moram pa nujno prebrati knjigo Kurta Vonneguta, po kateri je bil posnet film. Če je že v njem toliko sporočilnosti, kako bogata mora biti šele knjiga!
Išče se sit, nezaljubljen, premožen pastir brez izrazite želje po vodenju črede
10/10/2008
luksemburška ovca (foto: dr. filomena)
Moja obsesija z ovcami bodisi izvira iz nezavednega ali pa se je tja pred kratkim preselila. Tale ovnica namreč po novem sanja o čredah ovčic človeške sorte in o njihovih bolj ali manj uspešnih pastirjih.
V nasprotju z mnogimi znanci sem prepričana, da se velika večina ljudi v politiko poda z najboljšimi nameni ne glede na to ali to storijo kot mladi junci ali kot izkušeni mački s kakšnega drugega področja. Res je tudi, da verjamem, da s(m)o ljudje načeloma dobri in da je pokvarjenih sociopatov, ki jim ni prav nič mar za soljudi, bore malo. Prvi skok v vode dejavnega političnega življenja je torej po moji predpostavki poln dobrih namenov.
Ustvarjal/a (v nadaljnjem besedilu uporabljam moški spol, velja pa tudi za v politiki manj zastopanega) bom novo politiko. Drugačno kot pokvarjenci, ki so jo krojili do zdaj. Ne bom prodal svojih načel. Ne bom sklepal gnilih kompromisov. V zgodovino naroda se bom zapisal kot svež veter, ki je v birokratske strukture pognal svež veter, počistil z nesnago in nepotizmom. Pomagal bom mladini do ustrezne izobrazbe, starejšim zagotovil človeka vredne pokojnine, vsem omogočil dostop do primerne zdravstvene oskrbe. Itd.
Z varne razdalje se zdi, da je prevzem oblasti precej stresna reč. Tudi, če vzpon na vrh uspe najtrdnejšemu in najbolj izkušenemu, ki je hkrati dovolj zrel, da se zaveda, da zmaga ne pripada njemu ampak skupini ljudi, ki si je zanjo prizadevala s skupnimi močmi, celotna posadka pa ne izgubi stika z dejstvom, da na svojem položaju zgolj začasno opravlja naloge, ki ji ga je zaupalo volilno telo, so skušnjave hude.
Boj se prijateljev.
Izstavijo se računi, z vseh strani letijo s sladko lepljivo bunkico ali pa strupenim kavljem opremljene puščice želja in zahtev. Zdaj bomo videli, kdo je resnično trden in ob zavedanju, da so kompromisi nujno zlo zrelega odnosa v katerem koli delu človeške družbe, začenši z vsakim posameznim parom, bomo lahko ocenjevali, koliko bo kdo pripravljen popustiti pri katerem izmed svojih načel in kje bo postavil mejo.
Vrh je osamljen in zelo izpostavljen kraj. Spremlja vas nekaj milijonov oči. Srečno!
Še vedno optimistična,
dr. Filomena… težko vodljiva ovnica
hram svetega Save v Beogradu (foto: dr. filomena)
Njegošev spomenik v Cetinju (foto: dr. filomena)
Postcard from Lëtzebuerg
10/09/2008
Hi-5, K-9 Hi-5
10/08/2008
No, not the Nick Hornby book, though I’m becoming a bit of a fan thanks to A. This is a pic taken on the streets of Belgrade where a dog rescue group set up cages filled with creatures of feline and canine persuasion looking for a new family to share their lives with.
This particular guy was so cool he did the high-five in his sleep!
Kudos!
I couldn’t take one of these guys with me, but at least we bought the club’s T-shirts. Every little bit helps.
YugaTrip: Gračanica, Kosovo
10/01/2008
Make My Wish Come True
Photo taken at a museum in Cetinje, Montenegro
I know exactly what I’d ask for if a genie appeared from the lamp. And a little birdie told me my wish might come true in a couple of days 😀
