Zadnji hip
06/04/2010
K pisanju tega posta se spravljam že nekaj tednov. Arbitražni sporazum je kompleksna tema, o kateri so svoje mnenje prek kamerami, mikrofoni, na papirju ali na internetu izrekli že malodane vsi Slovenci. Nekateri bolj argumentirano kot drugi. Nekateri popolnoma brez argumentov in samo na podlagi svojih čustev ali političnih ambicij. Prav neverjetno je, kako lahko isto, ne predolgo besedilo, ljudje berejo na tako različne načine. Še težje razumljivo se zdi, da nekaterim utemeljenim argumentom ne uspe prodreti do zavesti sicer razumnih, bistrih in razgledanih ljudi nasprotnega mnenja. Blokada v glavi?
Nekaj je gotovo. Nihče ne ve natančno, kakšna bo rešitev, ki jo bo ponudilo arbitražno razsodišče. Vsi, ki smo prebrali arbitražni sporazum, pa vemo, v kakšnih okvirih jo bo moralo določiti. In menim, da je dani okvir za Slovenijo ugoden. Nihče od nasprotnikov sporazuma mi še ni uspel razložiti, kakšen je po njihovem mnenju neteritorialen stik Slovenije z odprtim morjem. Naj še tako tuhtam, mi ne pride na misel nobena druga možnost, da se Slovenija stika z odprtim morjem, kot da to stori s svojim morjem. Triglav se ne zdi pripravljen prepogniti katerega od svojih vrhov tako daleč proti jugu.
Staroste našega naroda, kot sta Bučar in Pahor, spoštujem. Spoštujem jih zaradi tega, kar so storili v preteklosti in ker so, kakršni so. Ampak to ne pomeni, da slepo sledim njihovim razmišljanjem. Tudi oni niso slepo sledili razmišljanju kogar koli. Prebrala in poslušala sem argumente obeh strani in glasovala po lastni presoji. Za.
