Alo spat, banda mačja!
07/12/2010
Kot angelček, kaj? Videz vara! Na fotki: Zmelkoow Balkonski
Tako, če lahko svoj dragoceni čas in prostor na strežniku trošim za vsako lahko temo, ki se primaje mimo in jo reši sposobna ženska, so lahko najmanj tolikšne pozornosti deležni tudi kosmati hudički, s katerimi smem deliti stanovanje.
Danes je imela mlajša generacija precej preprosto nalogo. Zadrževali naj bi se v svoji ogromni škatli, kaj malega prigriznili, v tej vročini veliko popili in po potrebi obiskali peskovnik, predvsem pa veliko dremali in rasli.
Tamali kot tamali so si seveda zamislili drugačen dan. Šli so se plezalne vaje. Ko sem prišla domov, je bila v škatli samo piflarka. Od daleč se je zaslišalo neutolažljivo cviljenje. Moja slušna koordinacija ni najboljša in sem potrebovala nekaj časa, preden sem ugotovila, da me mali kliče z balkona. Splezal je čez rob odprtih vrat, ki je z balkonske strani višji, tako da ni mogel nazaj. Škatla se mu je v hipu zdela super udoben in prijeten kraj. Sestrice pa ni bilo nikjer. Nobenega mijavka, nobenega sledu. Ne pod kavčem, ne pod mizami, ne v kuhinji, ne pod posteljo, sploh pa ne na balkonu. Ko sem jo iskala in gledala prek balkonske ograje, sem za seboj priprla vrata. Male ni bilo videti nikjer. Seveda so se vrata zaprla in je vse kazalo, da ne bom mogla nazaj v stanovanje. Vhodna vrata pa sem zaklenila.
Če ne gre zlepa, gre pa zgrda, sem se naučila pri prodajnih avtomatih. Preden sem začela kričati na pomoč v petih jezikih, ki bi jih znali v Luksemburgu govoriti spodajidoči, sem butnila v vrata, ki so se prav elegantno vdala in zdrsnila v stran.
Zbezljala sem po stopnišču in preiskala okolico stavbe, pogledala v vsak okoliški koš za smeti in poskušala ohraniti mirne živce. Počasi sem se vendarle odpravila nazaj v stanovanje in ravno, ko sem razmišljala, kako bom ‘doma’ povedala, da je bil najdrznejši mladiček preveč pogumen, se je mala pošast zaspano prikazala izza nočne omarice.
Življenje skrajšano za kakšno leto, pokojninska blagajna cvili od veselja.
Uvajamo dodatne varnostne ukrepe.
Aja, konec dober, vse dobro 🙂
Kitty said,
July 12, 2010 @ 6:20 pm
Hihi, me spomni na mojega zdaj že pokojnega mačkona, ki sta ga med najinim poročnim potovanjem hodila hranit in čuvat dva kolega. Sta se šla učit v najino stanovanje, ker je bil mir, mačka pa nikjer. Pregledala vseh 40m2, balkon, čez balkon … mrbit se bo pa pokazal, dokler bova tukaj. 2-3 ure, mačka nikjer. Greva, bova povedala, da se je zgubil, pa kaj čmo. Maček pa z omare pri vhodnih vratih: mijav …
fetalij said,
July 13, 2010 @ 4:46 am
:)))) double the excitement! 😛
Kaalen said,
July 13, 2010 @ 8:23 am
Mačji mladički pač. Jim je treba vse oprostit, ker so tako cute. Midva sva jih enkrat imela v pravtako ogromni skatli in so pri 3. tednih začeli ven skakati in direkt k nama v posteljo lezt. Vsak večer sva jih dajala nazaj v njihovo skatlo in so bili čez dve minuti že nazaj pri nama v postelji.
dr filomena said,
July 13, 2010 @ 8:32 am
@Kitty: Ja, tudi jaz imam že cel kup podobnih zgodbic. Ponavadi se mi je razstavni maček skril zjutraj, ko sem ga iskala, da bi ga vtaknila v skipper in odpeljala na razstavo, medtem ko so nežrtve tistega dne leno spremljale moje iskalne podvige in niti pod razno niso pomislile, da bi mi namignile, kam se je skril prestopnik. Ampak tale frajerka je začela že pri enem mesecu! 🙂
@fetalij: Triple, če je treba! 😀
@Kaalen: Jim je oproščeno 😛 In komaj čakam, da bodo obvladali pot na posteljo 😀
šuši said,
July 26, 2010 @ 8:35 am
hehe, banditi eni 🙂