V zvezi z včerajšnjo objavo kot zanimivost objavljam besedilo “Proglasa o priključitvi Slovenskega Primorja svobodni in demokratični Jugoslaviji” vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte Slovenskega naroda z dne 16. septembra 1943, ki so ga s sklepom potrdili na 2. zasedanju AVNOJ-a.
(foto: dr. fil, Baza 20, klikni za povečavo)
“1. Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda izpolnjuje temeljno, iz naravnih in zgodovinskih pravic izhajajočo zahtevo slovenskega naroda ter proglaša priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji.
2. Italijanski narodni manjšini na priključenem ozemlju je zajamčena avtonomija. O izvedbi avtonomije bodo razpravljali pooblaščeni zastopniki slovenskega in italijanskega primorskega prebivalstva, kakor hitro bodo dovoljevale razmere.”
Tisti dan, ki smo ga nekoč tako glasno proslavljali, moji le nekaj let mlajši sodržavljani, ki vihtenje zastavic pomnijo bolj z že malenkost obledelih televizijskih posnetkov kot iz časov, ko so morda še nosili čepicoinrutko, pa ob njegovi omembi le še skomignejo z rameni. Razen tistih, seveda, ki se starih časov sicer ne spomnijo, prepričani pa so, da so bili zlati in se jih po njim toži. Mnja, držijo se pač trafalmadorske modrosti, da se velja spričo neizbežnosti vnaprej določenega zaporedja dogodkov, na katere nihče ne more vplivati, osredotočiti na najlepše, ostale pa enostavno odmisliti.
Kaj smo že proslavljali? Tale praznik ni bil od muh! Drugo zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije je v Jajcu potekalo 29. novembra 1943. Italija je že kapitulirala, četniška vojska je bila uničena, prihajati je začela prva pomoč zaveznikov, veliki trije pa so se prav takrat v Teheranu odločali, da bodo partizansko vojsko priznali kot edino legitimno vojaško silo na jugoslovanskem ozemlju. Sprejeli so Avnojsko deklaracijo, ki je med drugim AVNOJ razglasila za vrhovni zakonodajni in izvršili organ Jugoslavije, vladi v izgnanstvu odvzeli pooblastila, odredila revizijo vseh dogovorov, ki jih je ta sklenila, ter končno določila, da se bo Jugoslavija gradila na načelu demokracije in federalizma kot državna skupnost enakopravnih narodov.
Aha, ne smemo pozabiti, da je bil Josip Broz (za prijatelje tovariše Tito) takrat imenovan za maršala. Slovenski spletni viri navajajo, da je naziv predlagal Moša Pijade (ki je, mimogrede, tri tedne pred tem sodeloval pri ustanovitvi tiskovne agencije Tanjug in ji dal ime), srbski pa, da je bil pobudnik ideje Josip Vidmar.
Nekaj spominkov v Hiši cvetja. Če nimaš bralne lupe, klikni za povečavo.
(foto dr. filomena)
Z varne razdalje se zdi, da je prevzem oblasti precej stresna reč. Tudi, če vzpon na vrh uspe najtrdnejšemu in najbolj izkušenemu, ki je hkrati dovolj zrel, da se zaveda, da zmaga ne pripada njemu ampak skupini ljudi, ki si je zanjo prizadevala s skupnimi močmi, celotna posadka pa ne izgubi stika z dejstvom, da na svojem položaju zgolj začasno opravlja naloge, ki ji ga je zaupalo volilno telo, so skušnjave hude.
Boj se prijateljev.
Izstavijo se računi, z vseh strani letijo s sladko lepljivo bunkico ali pa strupenim kavljem opremljene puščice želja in zahtev. Zdaj bomo videli, kdo je resnično trden in ob zavedanju, da so kompromisi nujno zlo zrelega odnosa v katerem koli delu človeške družbe, začenši z vsakim posameznim parom, bomo lahko ocenjevali, koliko bo kdo pripravljen popustiti pri katerem izmed svojih načel in kje bo postavil mejo.
Vrh je osamljen in zelo izpostavljen kraj. Spremlja vas nekaj milijonov oči. Srečno!
Danes se je dobršen del pozornih oči široko razprl, da se je okoli šarenic razlila belina, ki je po informacijah iz zanesljivih virov v sicer maloštevilnih primerih pod vplivom visoke temperature in napetosti zakrknila kot jajčni beljak, zrklo pa začasno izstrelilo v smeri televizijskega sprejemnika, radia oziroma monitorja. Nekaj nesrečnežev je večnostni sindrom udaril med vožnjo z avtomobilom. S sploščenimi roženicami, ki so preblizu preverile čistočo notranje strani vetrobranskih stekel, so pristali na urgenci Kliničnega centra. (ilustracija: Bruno de Connick)
Prenekateri volivci, ki so glasovali v podporo novim politikam in celo v protest proti starim, se počutijo opeharjene, prevarane. Vse se menja, vse ostaja enako? Gospod Pengovsky je včeraj spisal odprto pismo predsedniku vlade, ki bi ga veljalo prebrati, čeprav je zanj izbral jezik, ki ga je premier najverjetneje vsakodnevno uporabljal zadnjih nekaj let, in ne našega skupnega materinega jezika.
Osebno ne bom trpela posledic padca na trdna tla, ker me je žalibog težko spraviti v stanje lebdečega navdušenja in to uspe le redkim izbrancem, med katere trenutni premier ni spadal nikoli, predstavljam pa si, da se marsikdo zdajle počuti nekako takole:
My Papa told me to stay out of trouble
“When you’ve found your man, make
sure he’s for real!”.
I’ve learned that nothing really lasts forever
I sleep with the scars I wear that won’t heal
They won’t heal.
Cos every time I seem to fall in love
Crash! Boom! Bang!
I find the heart but then I hit the wall
Crash! Boom! Bang!
That’s the call, that’s the game and
the pain stays the same.
I’m walking down this empty road to nowhere
I pass by the houses and blocks I once knew.
My Mama told me not to mess with sorrow
But I always did, and Lord, I still do
I’m still breaking the rules
I kick it up
I kick it down.
Cos every time I seem to fall in love
Crash! Boom! Bang!
I find the heart but then I hit the wall
Crash! Boom! Bang!
That’s my real middle-name
It has always been the same
That’s the call, that’s the game and
the pain stays the same.
I still feel the heat
Slowly fallin’ from the sky
And the taste of the kissing
Shattered by rain
Comin’ tumblin’ from behind
And the wild holy war.
I kick it up
I kick it down
And every time I seem to fall in love
Crash! Boom! Bang!
I find the roses dying on the floor
Crash! Boom! Bang!
That’s the tall, that’s the game and
the pain stays the same
That’s my real middle-name
It has always been the same.
Oh Yea Oh Yea Oh Yea Uh-huh
Been the same, been the same
It has always been the same.
Paraphrasing one of the most memorable speeches in Slovenia’s history. Difficult times lie ahead not only for the future US administration, but the entire world. For the sake of us all, because despite my mCObamaCAIN post I do of course believe that US policies ultimately affect all of our societies, I hope that the nation’s newly-elected President will (survive and) live up to the promise of bringing unity rather than division.
Congratulations, Barack Obama. May you keep your eye on the ball.
photo: Zara making it all the way! You go, girl! (pic by dr. fil)
I have been intrigued and at times amused by the political agitation taking place in Europe on behalf of Barack Obama’s US Presidential campaign.
Some of the vocal Obama supporters seem to forget that it is realistic to expect that whoever wins the elections will put America’s best interests to the forefront and in relation to the rest of the world, their potential policies would not differ all that much. Where their stance is truly different is on issues that affect US citizens directly, particularly those belonging to the increasingly ambiguously defined middle class.
I certainly hope all Europeans so involved with the issues surrounding the US elections will be as active next year during EU’s elections. Not to mention the ones in their own individual countries. Those might indeed affect us.
Izzivam vas, da odgrnete svoje kristalne krogle, se zagledate globoko vanje (ali v oči Boruta Pahorja, kar vam je ljubše) in poskusite uganiti sestavo nove slovenske vladne ekipe.
Kakšno bo število članov vlade? Koliko bo “neministrskih” mest in kako se bodo imenovala? Kdo jih bo zasedal? Kako bodo resorji razdeljeni med stranke? Koliko konkretnih imen si upate napovedati na posameznih ministrskih stolčkih?
Pobiram vladne stave 🙂
Kdor bo najbolj približal balinček, bo dobil nagrado. (res)
Moja obsesija z ovcami bodisi izvira iz nezavednega ali pa se je tja pred kratkim preselila. Tale ovnica namreč po novem sanja o čredah ovčic človeške sorte in o njihovih bolj ali manj uspešnih pastirjih.
V nasprotju z mnogimi znanci sem prepričana, da se velika večina ljudi v politiko poda z najboljšimi nameni ne glede na to ali to storijo kot mladi junci ali kot izkušeni mački s kakšnega drugega področja. Res je tudi, da verjamem, da s(m)o ljudje načeloma dobri in da je pokvarjenih sociopatov, ki jim ni prav nič mar za soljudi, bore malo. Prvi skok v vode dejavnega političnega življenja je torej po moji predpostavki poln dobrih namenov.
Ustvarjal/a (v nadaljnjem besedilu uporabljam moški spol, velja pa tudi za v politiki manj zastopanega) bom novo politiko. Drugačno kot pokvarjenci, ki so jo krojili do zdaj. Ne bom prodal svojih načel. Ne bom sklepal gnilih kompromisov. V zgodovino naroda se bom zapisal kot svež veter, ki je v birokratske strukture pognal svež veter, počistil z nesnago in nepotizmom. Pomagal bom mladini do ustrezne izobrazbe, starejšim zagotovil človeka vredne pokojnine, vsem omogočil dostop do primerne zdravstvene oskrbe. Itd.
Z varne razdalje se zdi, da je prevzem oblasti precej stresna reč. Tudi, če vzpon na vrh uspe najtrdnejšemu in najbolj izkušenemu, ki je hkrati dovolj zrel, da se zaveda, da zmaga ne pripada njemu ampak skupini ljudi, ki si je zanjo prizadevala s skupnimi močmi, celotna posadka pa ne izgubi stika z dejstvom, da na svojem položaju zgolj začasno opravlja naloge, ki ji ga je zaupalo volilno telo, so skušnjave hude.
Boj se prijateljev.
Izstavijo se računi, z vseh strani letijo s sladko lepljivo bunkico ali pa strupenim kavljem opremljene puščice želja in zahtev. Zdaj bomo videli, kdo je resnično trden in ob zavedanju, da so kompromisi nujno zlo zrelega odnosa v katerem koli delu človeške družbe, začenši z vsakim posameznim parom, bomo lahko ocenjevali, koliko bo kdo pripravljen popustiti pri katerem izmed svojih načel in kje bo postavil mejo.
Vrh je osamljen in zelo izpostavljen kraj. Spremlja vas nekaj milijonov oči. Srečno!
Še vedno optimistična,
dr. Filomena… težko vodljiva ovnica
