Dr. Filomena

Do note the cupholder 🙂

“The city that Works.” Even during recession.

Bolj srčkan od svizca in najmanj tako priden. (polh, foto dr. fil)

Povod za tokratni zapis je sicer pogovor na Facebooku, vendar ga verjetno ne bi sestavila brez spodbude ekipe Skeptik.si. Hvala za brco v rit, za pripombe in lekturo. Objavljeno najprej pri njih.

Mamica, ki ima otroka s potovalno slabostjo, je včeraj neko skupino na Facebooku povprašala takole:

Pozdravljene mamice! Zanima me kakšno je vaše mnenje o homeopatskem zdravljenju otroka? Izkušnje so dobrodošle.

Načeloma se pri tovrstnih zadevah ne vpletam, ampak tokrat se mi je zazdelo neodgovorno, da se ne bi.

Moj odziv:

Zdravljenje resnih obolenj z vodo se mi zdi neodgovorno, manjše tegobice pa se odpravijo same od sebe.

Naslednja članica skupine:

Jaz … dajem homeopatska zdravila že od novorojenčka za krče,zdaj za zobke itd in ne mislim nehat,stvar odločitve,eni pač raje
otroke zastruplajo s kemijo iz naših lekarn…eni pač najdemo druge rešitve

Moj odziv:

Moj otrok za krčke ni dobil prav ničesar in tudi pri zobčkih ne bo. Razvojni krči in rast zob pač niso bolezen. Otrok pri
obojem potrebuje veliko potrpljenja in ljubezni, ne pa farmacevtske izdelke in homeopatsko natego z vodo. Moje mnenje.

Nekaj izmenjav naprej sem dodala:

Dokler dajete otrokom drago vodo po kapljicah (=homeopatska “zdravila”) za krče, zobe in potovalno slabost, super,
naj bogatijo homeopati. Otrokom ne bo nič boljše in nič slabše. Preden jim to začnete dajati v resnejših primerih, pa vsaj na hitro poglejte
npr. http://whatstheharm.net/homeopathy.html

Popolnoma pričakovano so se oglasile mamice, ki zaupajo homeopatiji in
jo uporabljajo pri svojih otrocih. Zaradi vztrajanja, da gre za drago vodo, sem bila hitro označena za nestrpno. Padlo je vprašanje, kaj so
mi homeopati hudega storili, bojda sem bila negativno nastrojena in vsiljiva s svojimi komentarji.

Menda sem ga res pobiksala, ko sem mamici, ki uporablja homeopatske kapljice na osnovi kamilic, poskušala pojasniti, da kamilice niso v
domeni homeopatije ampak zeliščarstva(1), ki ima znanstveno razlago in dokaze za svoje učinke ter je prednik sodobne farmacije(2). Končno se je našla poznavalka, ki je pojasnila:

homeopatska zdravila so v bistvu visoko potencirane snovi, lahko je npr. tudi baker. To pomeni, da je tako razredčeno, da ostane samo še kakšna molekula. Toliko se spomnim, ker sem delala včasih kot varuška pri homeopatinji. Mene je takrat prepričala, sem pa tudi že marsikaj probala.

Požela je aplavz. Tihega tudi pri meni, saj je homeopatijo opisala natanko tako, kot jo razumem jaz. Voda.

Zelo poljudno in neznanstveno o homeopatiji
(Ker se drugače ne da.)

Nekoč je živel gospod(3), ki se mu je zdelo precej logično, da se enako z enakim zdravi. Tega načela še nihče ni uspel dokazati, ampak
to homeopatov in njihovih strank ne moti. Osnovno načelo pomeni, da se bolnega zdravi s snovmi, ki bi pri zdravem človeku povzročile
simptome, za katerimi trpi ta bolnik. Primer. Človek ima težave z očmi. Vsi vemo, da oči pordijo in se zasolzijo tudi pri rezanju čebule. Čebula po opisani logiki torej zdravi obolenja oči.

Da pa je zadeva še malo bolj hecna, pacient ne dobi kar snovi, ki naj bi mu pomagala. Zato, da snov resnično učinkuje, jo je treba
“potencirati”(4), kot se reče v homeopatiji. V jeziku nehomeopatije to pomeni, da se snov močno razredči z vodo, močno pretrese, močno
razredči, močno pretrese, močno razredči, močno pretrese in tako v nedogled. Vse dokler po tem potenciranju v vodi ostane samo še kakšna
molekula domnevno zdravilne snovi. Največkrat pravzaprav niti ena molekula ne. Ostane samo še voda.

In ko povprašate homeopata, kako lahko zdravi s snovjo, ki je tako zelo razredčena, da je pravzaprav nič več ni, vam bo razložil, da ima
voda spomin(5). Za to, da naj bi si voda zapomnila, kaj je bilo v njej raztopljeno, in ta tudi učinkuje temu primerno, sicer ni nikakršnih dokazov, ampak gotovo drži. Potem pa svizec zavije cesarjeva nova oblačila, mene pa hudo zaskrbi, ali si je taista voda zapomnila, kaj vse je bilo v njej, še preden je začela redčiti zdravilno učinkovino.

Vse je naravno
Tobak in mušnice tudi. Marihuana je samo travica. Argument naravnosti je eden bolj nesmiselnih in kljub temu precej pogostih. Kristalni
sladkor, ki ga starši v sladicah in sladkanih pijačah ponujajo otrokom, je popolnoma nenaraven(6). Strup za organizem brez hranilne vrednosti. Je pa okusen. Drži, tudi jaz si ga privoščim, nenaravca.

Kaj imam proti homeopatom
V resnici prav nič. Mislim, da ima vsakdo do neke mere pravico služiti na račun človeške neumnosti. Dokler ne škodi. In tisto, kar se mi pri
homeopatih, ki sem jih poslušala po radiu, najbolj dopade, je, da opozarjajo, da njihove kapljice ne morejo biti nadomestek za prava
zdravila, ampak lahko le “pomagajo”(7) poleg njih. V primeru kakršne koli resne bolezni bo torej, predvidevam vsaj, pravi homeopat svojo
stranko napotil k zdravniku.

Da ne bom prestroga, naj dodam, da verjamem, da homeopati ljudem lahko pomagajo. Približno tako kot duhovniki ali psihoterapevti. Veliko je v naših glavah in iskreno mišljena pomoč človeka, ki mu zaupamo, lahko da voljo in moč za odpravo marsikatere tegobe. Zauživanje njihovih kapljic je najbrž izbirno, pomaga pa pri izračunavanju tarife za pomoč.

In ne bi se spravila k pisanju tega besedila, če ne bi bilo zastavljeno vprašanje, kaj si mislimo o homeopatskem zdravljenju
otroka. Zaenkrat ni dokazov, da bi homeopatija delovala bolje od (katerega koli drugega) placeba. Če je otrok dovolj star, da razume
zadevo in zaupa staršu, ki zaupa homeopatu, mu lahko koristi učinek placeba. Če gre za kar koli resnejšega, pa trdim, da je neodgovorno
otroka prepustiti vodi s spominom.

Rož’ce, kakršne so na primer kamilice, pa v tem kontekstu, prosim lepo, pustite pri miru.

Dodatek (27. 8. 2011):
Opozorjena sem bila, da homeopati “potencirajo” tudi z alkoholom. Dodajam torej še ta podatek. (Verjamem, da nič molekul zdravilne učinkovine v alkoholu bolj prime kot nič molekul zdravilne učinkovine v vodi.)

Opombe:

1. http://eduwiki.si/Od%20zeli%C5%A1%C4%8Darstva%20do%20prvih%20lekarn
2. http://eduwiki.si/tiki-index.php?page=Zgodovina+Farmacije
3. http://sl.wikipedia.org/wiki/Samuel_Hahnemann
4. http://www.shd.si/
5. http://www.kvarkadabra.net/article.php/Informirani_raziskovalci
6. Ne raste na drevesih. Ali na grmih. Ali kjerkoli. V bistvu je potrebne precej manipulacije s sladkornim trsom ali sladkorno peso, da
   pridemo do belega sladkorja.
7. Ljudje, ki uporabljajo homeopatske pripravke poleg konvencionalnih, radi pozabljajo, da je bila tudi sodobna medicina zraven in učinek (ozdravljenje) pripišejo homeopatiji.

Uživala sem na Špici. Dekliščina. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem na hitro pogledala na Twitter in prebrala novico o bombnem napadu v Oslu. Ostala sem tiho in samo malenkost manj zbrano sodelovala pri veselem druženju. Nekje v ozadju pa me ni nehalo glodati. Zakaj?

Sonce je počasi zašlo in do nas so pripluli še fantje. Z enim od njih sem padla v debato o bombi, za katero so seveda vedeli tudi oni. Hvala, pametni telefončki. “Kaj pa je komu naredila Norveška?” se je spraševal. “Kite pobijajo, na primer,” sem pomislila naglas. Spomnila sem se tudi pogovora na nekem drugem pikniku nekaj tednov pred tem, ko sem dekletu, navdušenim nad popolno Skandinavijo, razlagala o nacionalizmu, ki da se tam vedno bolj bohoti. Ideje o Al Kajdi kot odgovorni za bombo nisem hotela sprejeti kot edine razlage, čeprav priznam, da prej zato, ker ob pomanjkanju informacij nikoli ne maram “ene same razlage”  kot zato, ker bi se mi ta ne zdela mogoča.

Šele naslednje jutro sem izvedela za žrtve z otoka. Postalo mi je slabo. Toliko mladih življenj. Fantov in deklet, ki so se ravno pripravljali na to, da zaživijo, da začno soustvarjati svojo družbo. V nič. Tolikšen uničen potencial v generaciji. Kakšen udarec za Norveško! Nepopisna bolečina za vsako od družin, izguba za ves narod.  Nikoli ne bo izvedel, kaj vse bi ti mladi lahko ustvarili. Zakaj? Zakaj?!

Najlažje je reči, da je tip nor. Vsa odgovornost pade nanj kot domnevno edinega napadalca in vsa gnojnica gneva, besa, groze se zlije po njem. Ampak medtem, ko družno tolčemo po njem, ne opazimo senc, ki ga trepljajo po rami in mrmrajo “bravo, stari, prav jim je”. Pozabimo na dolga leta njegovega napajanja pri koritih nestrpnosti in sovraštva. Ni jih polnil sam. Iz njih ni pil sam.

Človek, ki zagreši tako hud zločin in ga hkrati niti malo ne obžaluje, seveda mora biti moten. Ampak če njegovega dejanja ne vodi gola sla po ubijanju, temveč neka višja ideja, ki združuje večjo skupino ljudi, njegovo dejanje ni le anomalija, enkraten obsojanja vreden dogodek. Razmislek o vzrokih njegovega ravnanja, ki ga je sam označil za “grozljivo, a potrebno”, je nujen.

Kadar se gospodarske razmere slabšajo, nacionalizem cveti. Se do tu strinjamo? Zgodovinski spomin je vedno prekratek, ampak druga svetovna vojna je naš planet tako močno pretresla, da bi danes še pričakovali sled zavesti o vzrokih zanjo in okoliščinah, iz katerih je zrasla. Pengovsky že nekaj let opozarja na vzporednice med tedanjimi trendi in dogajanjem v sedanjem času. Misel, ki sem jo zadnje čase zasledile še kje, se nekaterim na slovenskem delu Twitterja zdi naivna. Ko je vodja slovenske opozicije v ospredje postavil svojo misel, da je ta država še premalo domovina, mu je Žižkek vrnil s tezo, da v resnici potrebujemo več države. Kako banalno (se zdi, da) jo je dojel Janša, si lahko preberete tule: tvit.

(moj) RT @LukaCuliberg: Mrtvih več kot 90 ljudi. Še kdo meni, da “več domovine” ni nevaren koncept? #nacionalizem

Gre za legitimno vprašanje. Zelo preprosto in noja vredno bi bilo na pokol gledati kot na dejanje posameznika brez širšega konteksta v državi ali Evropi, za prihodnost katere se je po lastnih besedah boril. Kaj takšnega se pri nas ne bi moglo zgoditi, mar ne? Verjetno so tako mislili tudi Norvežani.

Anders Behring Breivik se ne bi odločil za dolgo načrtovani pokol mladih levičarjev, če ne bi bil popolnoma prepričan v svoj prav in če mu njegovega pogleda na stanje v družbi ne bi potrjevali drugi. Plagiator, čigar manifest je skrpucalo, sestavljeno iz več tujih besedil, pač ni izvirni ideolog. Njegova retorika po svoji agresivnosti baje ni izstopala med siceršnjimi ksenofobnimi in islamofobnimi zapisi in komentarji na esktremističnih spletnih straneh.

Reklo se ne glasi “od dejanj k besedam”. Prva pa je misel. Razdaljo med mislijo in dejanjem je težko izmeriti.

V Sloveniji se je razpasla agresivna retorika, ki ne pozna sramu in ne išče stika z zdravim razumom. Kultura debate je na psu. Kdor posameznike in skupine, ki brez pomisleka manipulirajo in podpihujejo nestrpnost do drugačnih, označi za nestrpne, je razglašen za njihovega sovražnika. In seveda za nestrpnega. Na vsebinske argumente se odgovarja z argumenti ad hominem. Govor se radikalizira in meje sprejemljivega se pomikajo daleč preko meja benignega. V zavetju anonimnosti, zadnje čase pa tudi zunaj njega, si ljudje privoščijo izjave, ki si jih še ne tako dolgo nazaj ne bi drznili. In z vsako, ki ni zatrta, si naberejo moči za še pogumnejšo.

Vir: 24ur.com; za obsežnejši nabor cvetk slovenskih forumskih komentatorjev si preberite zapis O besedah in blaznežih.

Diskurz strahu pred islamizacijo, iskanja sledov marksizma, obsojanja multikulturnosti, … se zdi še preveč domač. Poudarjanje, da država pripada “staroselcem”, da morajo imeti prednost “čistokrvni”, “pravi”, druge pa je treba nagnati, odkoder so prišli, če se takoj ne asimilirajo v družbo … ni nič posebej novega. V Sloveniji to kaj hitro občutijo tudi bitja s pol strešice. Premika pa se, kot rečeno, meja sprejemljivega.

Še enkrat: tako grozljivega zločina, kot ga je zagrešil človek, ki je danes želel svoja dejanja pred norveškim sodiščem razložiti javno in odet v vojaško uniformo, ni zmožna duševno nemotena oseba. Ampak brez ideološke podlage in podpore somišljenikov bi do njega prišlo bistveno težje. Kdo je odgovoren? Tisti, ki je/so s tlakovci nestrpnosti (ne?)premišljeno tlakoval/i pot, ali tisti, ki je hodil po njej?

Upam, da bo norveška tragedija streznila vsaj kakšnega politika ali drugo javno osebnost z ekstremistično retoriko. Besede imajo veliko moč. Ko so izrečene ali zapisane, zaživijo svoje življenje.

Renko’s Second Law:

Start out small, but always aim high.

Telefon sem testno uporabljala več kot en mesec in priznam, da ga bom kar malo pogrešala. Poleg že opisanega sem se poigrala tudi z večpredstavnostnimi aplikacijami. Zgoraj je posnetek zaslona ob predvajanju posnetka jagodnega izbora sveže glasbe oddaje Sveže z mreže na Radiu KAOS.

Zgoraj: Na Radiu KAOS je objavljen tudi prispevek s posnetkom in fotografijami z Nokie E7.

Urejanje videa neposredno na telefonu je preprosto in intuitivno. V zabavo.

Kot rečeno sem se na telefon hitro navadila. Še vedno me moti pregladek hrbet in še vedno se mi pogosto (ne pa več vsakič) zgodi, da ob odpiranju mehanske tipkovnice prst nehote pristane na kakšni tipki. Odlično se obnese večopravilnost in možnost organiziranja zaslonov po izbiri. Tudi ustvarjanje map in preprosto prenašanje datotek med njimi ustrezata moji potrebi po čim učinkovitejši organizaciji.

Najbolj mu zamerim fiksno goriščno razdaljo, zaradi katere v nekaterih pogojih boljšo fotografijo posname tudi moj dve leti stari BlackBerry. Rada fotografiram (tudi) od blizu in včasih dele besedil. Pri tem je ta telefon skoraj neuporaben.

Že tovarniško je nanj naloženih precej orodij, med drugim QuickOffice, tako da je že pred dopolnjevanjem v Ovi trgovini lahko prava mala pisarna.

Ocena zelo dobro. Za odlično bi moral fotoaparat izostriti tudi bližnje predmete, meniji pa bi morali biti bolj intuitivni.

Navdušena sem nad navigacijo z Ovi zemljevidi. Z Nokio E7 smo med drugim brez težav našli restavracijo v Trstu, družinski piknik bogu za hrbtom in kmečki turizem, do katerega ne vodi noben smerokaz. Gospodična nas je usmerjala dovolj natančno in jasno. Na voljo je več možnosti prikaza zemljevida in prav vsak je prišel prav. Kadar smo navigacijo potrebovali v tujini, sem zemljevide naložila že doma, tako da čez mejo ni bil potreben prenos podatkov ampak samo še povezava s sateliti.

Zgoraj (klikni za povečavo) je prikazana uporaba povezave zemljevidov z vodniki Lonely Planet, ki so sicer na voljo tudi neposredno iz osnovnega menija. Priročna reč!

Ovi navigacija sicer omogoča prijavo na Foursquare, ampak je postopek prezapleten in prepočasen. Mogoče funkcija preveč pri sicer res odlični aplikaciji.

Prijatelji, znanci in popolni neznanci me že nekaj časa cukajo za rokav, naj na blogu objavim zapis o temah referendumskega šopka, ki so nam ga sindikati in opozicija poklonili ob koncu pomladi. Nekako tako, kot sem se poglobila v zdaj že pokopano nesrečno poimenovano malo delo. Pa nekako ni šlo.  Priznam, da se mi je vse skupaj precej priskutilo prav zaradi ravni javne debate pred prejšnjim referendumom in nepripravljenosti ljudi, da bi poslušali argumente in razmišljali o njih. Vse skupaj pa je zacementirala porazna vladna kampanja, ki trdnih argumentov za uvedbo malega dela ni znala predstaviti.

Že vse odkar sem se pred pol leta iz Luksemburga vrnila v ljubo Ljubljano, me pri srcu po malem stiska, ko opazujem družbo okrog sebe. Zdi se, da vlada splošno pomanjkanje spoštovanja in odgovornosti, tako imenovani mnenjski voditelji in po meni nerazumljivem ključu izbrani TV razpravljavci pa ne znajo več poslušati. Govorijo že, poslušajo pa ne. In ko človek v še eni oddaji spremlja, kako ti ljudje govorijo eden mimo drugega in ponavljajo vsak svojih pet vnaprej pripravljenih točk ne glede na vprašanje ali celo že prejeti odgovor, zlahka izgubi še zadnjo trohico motivacije, da bi zadevi sledil, o njej razmišljal in se odločal.

No, potem pa nekega lepega dne prebere zgodbo o prekernem delavcu Jožetu in si široko odprtih oči in zevajočih ust vendarle vzame nekaj malega časa, da zbere misli in udari po tipkovnici. Vidite, ko sem omenila pomanjkanje spoštovanja in odgovornosti, nisem mislila na odnos s takim užitkom zasmehovane in blatene oblasti, ampak odnos ljudi na vsakem koraku. Od voznika, ki se preriva, kot da bi mu avtomobil nadomeščal komolce, do mulca ali gospe, ki se enako vehementno sprehodita skozi pridržana vrata, ne da bi jih preprijela ali vsaj izustila bežno zahvalo. Od obupanega para, ki je že deset let brez službe in ta čas res ni mogel delati drugega kot otroke, zdaj pa jima zlobna država ne da večjega stanovanja, do odpuščenega delavca in pravkar diplomiranega študenta, ki jima hudobna  država ne ustvari delovnih mest.

Država naj da! Država naj poskrbi! Kje bo vzela, mi pa dol visi.

In tako pridemo do dela na črno. Nacionalna folklora, ki si jo nekateri razlagajo kot nekako priposestvovano pravico. Če delam na črno, dobim veliko več denarja in to kar na roko, pa nobenih davkov mi ni treba plačati. Na videz revnemu mi država niža obveznosti in plačuje razne doklade iz žepa budal, ki pridno plačujejo davke. Da bi plačeval za penzijo? Saj je nikoli ne bom dočakal, brezveze.

No, pa smo pri prekernem delavcu Jožetu. Ki že od 25. leta dela kot novinar, ampak je v pokojninsko blagajno začel vplačevati prispevke šele pri 42. letu starosti.  Zdaj revež tarna, da bo imel zaradi reforme nizko pokojnino oziroma bo moral delati dlje. Ja pa ljubček, kaj ti tu ni jasno? 17 let si delal, ne da bi v solidarnostnem sistemu pomagal plačevati pokojnine svojim starim staršem, pričakuješ pa, da bodo tvoji vnuki v demografsko še slabših pogojih delali zase in zate? Če nimaš otrok, pač pričakuješ, da bodo za tvojo pokojnino delali tuji otroci in vnuki. Kdo ti je preprečeval, da bi si plačeval prispevke? Zlobni delodajalec vendar,  ali pa kar država, ker ni pritisnila na delodajalca, da bi te zaposlil. Sam seveda nisi odgovoren za nič. V prispevku mi malenkost manjka podatek o tem, kolikšno pokojnino bi ti morale naslednje generacije na podlagi teh nekaj let vplačevanja prispevkov plačevati po sedanjem sistemu.

Žal mi je, kolegi. Pokojninske reforme ne bom razdelala na prafaktorje, ne bom se poglobila vanjo in poskušala razumeti neštetih kombinacij, ki omogočajo predčasno upokojevanje. Za to prek davkov plačujem druge.  Glede na vse, kar sem prebrala, menim, da gre za manjše prilagoditve sistema, ki zgolj zagotavljajo njegovo nadaljnjo približno vzdržnost, ne pa za kakšno korenito reformo.

Z izjemo nekaj bizarnih izjav se zdi:

• da se vsi zavedajo, da je reforma potrebna in
• da nasprotniki nimajo boljših predlogov. V resnici nimajo nobenega predloga.

Kaj je logični sklep?

Na referendumu bom pri vseh treh zakonih glasovala ZA. Verjamem, da je pokojninska reforma potrebna in da glede na populizem sindikatov kompromis nikoli ne bo mogoč, prebrala sem si razlago sosedske pomoči in se mi zadeva ne zdi sporna, pri arhivskih gradivih pa lahko samo še zazeham. Štiri leta ste bili na oblasti, se še spomnite?

Zapis sem nameravala končati s predlogom šolskemu ministru, naj kot najobveznejšo vsebino v vseh razredih devetletke uvede basen o mravlji in čričku, ampak sem si premislila. Napisati bo treba novo basen, v kateri čriček s pajkovo pomočjo ustanovi najnaprednejšo spletno trgovino, kjer mravljam prodaja tuje cvrčanje in žgolenje.

Do nadaljnjega bom pač poslušala vehementno zagotavljanje mladih, da raje delajo prek napotnic in pogodb, ker tako zaslužijo več in pokojnin nihče nikoli ne bo dočakal in udrihanje zreloletnih čez državo, ki ne poskrbi za pokojnine, za katere so bili prepričani, da jih nikoli ne bodo prejeli in zato v shemo niso vplačevali.

PS: aha, baje moram nujno povedati, kaj si mislim o spotu z Urško Čepin. Takole na kratko: punca je pri meni prej dobila kot izgubila kakšno piko, čeprav bi jo bilo izgubiti po pravici povedano zelo težko. Če je kdaj kdo poteptal njeno dostojanstvo, je bila to ona sama in sicer ne tokrat. Kako boleče je lahko nastavljeno ogledalo, pa je lepo opisala Tamara Langus.

Drugi teden testiranja Nokie E7 je za nama. Roka se privaja nanjo, čeprav je precej večja od mojega siceršnjega telefončka. V resnici ima tri tipkovnice: dve zaslonski (pokončno in ležečo) in mehansko. Zaslonske se mi precej upirajo, ampak mi na teh dveh vseeno kar gre. Največja težava je v mojem stalnem multitaskingu. Zdi se, da ves čas žongliram po nekaj nalog in imam prosto največ eno roko. Mimogrede, večopravilnost gre precej dobro testiranemu telefončku, kar mu štejem v velik plus. Kakorkoli, čeprav je šlo s težavo, lahko tudi Nokiino mehansko tipkovnico izvlečem in nanjo tipkam z eno roko. Ponavadi to počnem na avtobusu ali med hojo, medtem ko z drugo roko potiskam voziček, zato zaslonska skoraj ne pride v poštev. Na zgornji mi zlasti ugaja preprosta uporaba šumnikov, prav pa pridejo tudi smerne tipke in hitrost postavljanja kurzorja na pravo mesto v besedilu z dotikom zaslona brez tiščanja in čakanja na oblaček s povečavo, ki mi para živce pri nekem drugem operacijskem sistemu.

Poigrala sem se tudi s sočasno uporabo HDMI in USB vhodov. Prek prvega sem telefon povezala s televizorjem, prek drugega pa tipkovnico. Ne vem, koliko je reč resnično uporabna, ampak zabavno je bilo sestavljati dokument v aplikaciji QuickOffice na res velikem zaslonu in z običajno tipkovnico, brez pravega računalnika. Telefončki postajajo vse pametnejši, ni kaj.

Ko smo ravno pri igranju, ne morem mimo fotoigračkanja. Zgoraj je posnetek zaslona (z aplikacijo Screen Snap)  med prikazom galerije fotografij potem, ko sem kamero telefona usmerila v televizor, ko je bil priklopljen nanj. Ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk!