Dr. Filomena

Obsesija z vanilijo mi ni posebno blizu, ampak glede na svojo čokoladno odvisnost ostajam pridno tiho in poskušam razumeti. Poustvarjanje v restavracijah zaužitih slastnob v domači kuhinji mi je v užitek in glede na vaniloljubnost meni ljubih je končno prišla na vrsto tudi že marsikje okušena krostata.  V SSKJ tega izraza sicer ni in sumim, da enako dobro diši in boža brbončice tudi kot vanilijeva pita.

Najprej sem se je lotila s pomočjo receptov s slovenskih portalov. Rezultat je bil užiten, ne pa tisto pravo. Vanilijev puding z dodatki se mi ni hotel strditi, po navodilih sem dodajala želatino, pa vseeno ni bilo prav. Konsistenca in okus tudi v drugem poskusu nista dosegala izgleda (potrudila sem se z rezanjem in zlaganjem sadja). Treba je bilo zavihati rokave.

Pobrskala sem po italijanskih portalih, sestavila dva recepta in v tretje je le šlo. Takole:

(Sestavin nikoli ne tehtam, tako da so količine približne.)

Testo:

• 350 g moke
• 150 g hladnega masla
• 120 g sladkorja v prahu
• majhno jajce
• sol

Hladno maslo čim hitreje nareži na majhne koščke in s prsti zmešaj z ostalimi sestavinami.

Hitro, da se vse skupaj ne segreje.

In zgneti v kepo. (Če je masa presuha, dodaj malo zelo hladne vode.)

Zavij v plastično folijo in pusti, da v hladilniku počiva najmanj eno uro.

Razvaljaj.

S testom obloži pekač za pite in na več mestih prebodi z zobotrebcem, da se dno ne dvigne preveč.

Peci približno 20 minut pri 200°C.

Medtem, ko se testo peče, se lahko lotiš priprave vanilijeve kreme:

• 4 rumenjaki
• 120 g sladkorja
• 75 g moke
• 1/2 l mleka
• strok vanilije

Tokrat sem namesto štirih uporabila pet rumenjakov, ker so bila jajca bolj kumrna. Primer tega, zakaj so količine približne.

V glavnem, z ročno metlico pogumno dobro stepi rumenjake s sladkorjem, dokler ne nastane svetla krema.

Vzdolžno prereži strok vanilije.

Vanilijin “kaviar” postrgaj v mleko in ga zavri.

V jajčno-sladkorno zmes zamešaj moko. Če krema ni gladka, dodaj kakšno žlico mleka.

Kremo vlij v vanilijevo mleko, ki naj bo na zelo, res zelo nizkem ognju. Takoj se loti mešanja in ne zaspi niti za hip, da ne nastanejo grudice.

Ko se masa zgosti, odstavi z ognja.

Zlij jo v pečeno testo.

Poljubno obloži s sadjem. V tem primeru sem uporabila zmrznjene borovnice, sicer pa lahko narežeš raznobarvno sadje in se igraš z dekoracijo. Če zadevo preliješ z želatino, se bo lepše rezala, ker sadje ne bo padalo s posameznih koščkov.

Dober tek!

sushi by Mr. P, photo by dr. fil

Good food in good company. What more could one ask for?

It may be rather brave to invite a connoisseur of all things Japanese over for one’s first attempt at  the art of combining what may look like simple overcooked rice but actually isn’t with raw fish, veggies and… err… roasted seaweed into bite-size delectables, but there, I must admit it. Mr. P pulled it off.

Hats off to the chef for preparing a mouth-watering dinner to fuel the debates. Seeing as this is his very first sushi, I look forward to the next ones. And to the conversations they spark, of course.

krofi & foto: dr fil

Drage soženske, na ta šaljiv dan nam želim, da ne bi pozabile, da bi morale biti enakopravne moškim, čeprav nismo enaki. Da se moramo boriti za svoje pravice. Ne proti moškim. Da si poleg izenačenih možnosti v poslovnem svetu zaslužimo korektnost in vljudnost na vsakem koraku. Tako kot moški. Da nas nikoli ne smeta ustaviti strah ali brezvoljnost. Upajmo si zahtevati več. Da bomo imele enako.

PS: Krofe sem danes delala prvič, po receptu ene od mnogih superžensk, ki jih poznam – svoje babice. Ne sprašujte po njem, ker je vsega “ravno prav”.

A detail of an immense canvas of Water Lilies by Claude Monet in the Musée de l’Orangerie (photo by dr. fil)

Time flies and it is the fourth time in a row that this blog is part of the annual Blog Action Day event. Other entries:  2007, 2008, 2009.

This year, the topic is Water. The precious liquid that rendered life possible and still does. I’m sure fellow bloggers will cover it thoroughly, discuss the importance of the issue for world peace and repeat the mantra of turn off the tap while brushing your teeth, take a shower rather than a bath, use efficient washing machines etc.

What really gets to me personally is the cult of bottled water. Yes, there are places around the world where tap water is not safe to drink and people must resort to using bottled water, but in most European cities where waiters will try to push a plastic bottle, the tap water is just fine. For years now I’ve been refusing to drink bottled water whenever I could (and it was safe to do so).  I have actually walked out of restaurants because the waiter would refuse to serve (expensive) food with tap water after I explained that the reason for my choice were environmental concerns and not its price.  I must add that lately, during the last six months or so, I have been having much less of a problem in this respect than before.

So much energy is used to bottle the water, produce the bottles themselves and then transport them half way across the world or at least continent to be consumed in place of perfectly good water flowing from a safe, controlled water supply system. What a waste! Ah, and water in glass bottles is only better with regard to its packaging, but no different when it comes to the energy used in its ‘production’ and transportation.

So my contribution to today’s topic is a call to shun bottled water whenever safe tap water is available. Since I’ve just spent a month in Paris, here’s my tip when in France. With your meal, ask for tap water by saying “une carafe d’eau, s’il vous plait”.

Cheers!
(and don’t forget to tip)

Moja pariška stanodajalka je ena tistih neverjetnih babic, ki jih na pogled kažejo vsaj dvajset let manj, so ves čas v pogonu in zmorejo poskrbeti ne le zase, ampak še za koga drugega. Gospa redno hodi v gledališče, igra bridge, se udeležuje bralnega krožka, je članica debatnega kluba. Svoj računalnik vešče uporablja za urejanje svojega družabnega življenja in stike s petimi otroki in dvajsetimi vnuki. Danes zvečer se je odločila, da me nauči pripraviti pravi soufflé. Pravi, da je zadeva hitra in preprosta, za končni izdelek pa sem iz pretekle izkušnje vedela, da je užitkarska rahlost, ki se topi v ustih. Tako kot jaz, dela po občutku, zato me prosim ne sprašujte po gramih posamezne sestavine. Odgovor je: ravno prav. Za zraven sva si pripravili solato. (Gospa babi so seveda poudarili, da je vsak dan treba jesti zelenjavo.)

Sestavine:

• moka
• maslo
• 3 jajca
• mleko
• nariban sir (gruyere, emmental)
• sol
• poper
• muškatni orešček

Postopek:

Najprej pošteno namastite posodo.

Zelo konkretno veliko žlico (za ca 3 velike žlice) masla začnite topiti na rahlem ognju.

Ko se maslo še topi, dodajte tri velike žlice moke.

Vlijte malo manj kot dva decilitra mleka.

Zadeva je gručasta, ampak naj vas ne skrbi – vztrajno mešajte (midve sva skoraj deset minut), dokler ne nastane gosta krema.

Odstavite z ognja.

Ubijte tri jajca in rumenjake dobro vmešajte v maso, da se ne skuhajo. Dodajte ščepec soli (ne preveč, ker je slan že sir, ki ga boste dodali pozneje), poper in malo žličko muškatnega oreščka.

Segrejte pečico na 220°C.

Poskusite maso in po potrebi dodajte malo soli. Vmešatje dve pesti naribanega sira.

Iz beljakov stepite sneg. Zelo nežno vmešajte v maso in vse skupaj vlijte v namaščeno posodo.

Potresite s še malo naribanega sira in pecite približno 20 minut pri 220°C.

Bon appétit!

(foto: Metro)

Tokrat malo goljufam, ker recepta še nisem preizkusila. Ampak obljuba po tvitu dela dolg Huferki. Trenutno uživam v potapljanju v pariško življenje, kar med drugim pomeni tudi vsakodnevno listanje brezplačnikov v pozi med sopotnike varno zagozdene sardinice na podzemni železnici. Ta recept iz knjižice Julie Schwob sem opazila v Metroju. Polenta je fina reč in v tej obliki je še nisem videla. Mogoče ga bo Huferki uspelo preveriti pred mano in bo o tem fotoporočala.

Sestavine:

• 200 g polente
• 1 neškropljena limona
• 1 pecilni prašek
• 200 g moke
• ščepec soli
• 150 g sladkorja
• 150 g masla sobne temperature
• 3 jajca
• 50 g makovih semen
• sladkor v prahu

Umijte limono in nastrgajte lupinico. Iztisnite sok.

V posodi zmešajte polento, moko, sol, sladkor, pecilni prašek in limonino lupinico. Dodajte maslo, dobro zmešajte in vmešajte dve na hitro stepeni jajci. Na koncu dodajte limonin sok. Testo oblikujte v kepo, zavijte v folijo in za 30 minut postavite v hladilnik.

Segrejte pečico na 200°C. Testo razvaljajte na 1 cm debelo in ga premažite s tretjim hitro stepenim jajcem. Potresite z makom in sladkorjem v prahu. Razrežite in pecite 10 do 15 minut.

Irena me je na facebooku skibicala, da sem spisala sproti izumljeni ‘recept’ za ovsene piškote, ki sem jih packala med gledanjem prve sezone nadaljevanke The Thick of It. DVDja je že pred časom podaril Adriaan, ki me je danes opozoril na bigotgate.

Če sem že natipkala, objavljam še tu:

Zmešala sem ca 100g masla in 150g rjavega sladkorja. Potem sem dodala vaniljin sladkor, pol vrečke pecilnega praška in žličko sode bikarbone, ca 250g moke in približno toliko ovsenih kosmičev (mogoče več… hotel sam, da bi se jih videlo). Vmešala dve jajci, šluk mleka. Dodala ca 100g mletih orehov in pol male vrečke rozin, ki sem jih prej namočila v rumu. V trenutku navdiha sem v maso zlila še en štamperle orehovega likerja.

Vse skupaj sem dobro pregnetla in dala počivat v hladilnik. Po pol ure sem segrela pečico in oblikovala kroglice, ki sem jih potem speštala na papir za peko. Piškoti so se pekli ca 15 minut na 180°C.

Preverjeno užitni.

Male tortice (glej cupcakes vs muffins) iz kakavovega testa, polnjene s polnomastno skuto in koščki čokolade, ki jih Američani poznajo kot Black Bottom Cupcakes, smo pekoljubke na twitterju poimenovale črnozadnjične grižljajčice. Njihova priprava je hitra in preprosta. Za 24 grižljajčic boste potrebovali

za nadev:

• 200g polnomastne skute (“cream cheese”, Philadelphia)
• 1 jajce
• 50g sladkorja
• ščepec soli
• 175g koščkov jedilne čokolade

za testo:

• 200g moke
• 200g sladkorja
• 20 g kakava v prahu
• žličko sode bikarbone
• pol žličke soli
• 230 ml vode
• 80 ml olja
• 15 ml jabolčnega kisa
• vanilijev ekstrakt

Pečico ogrejte na 175°C. V modelčke za mafine vstavite papirnate skodelice.

Pripravite nadev: v srednje veliki posodi zmešajte skuto, jajce, sladkor in sol, da nastane rahla, gladka masa.

Nasvet: ne mešajte premočno. Če se bo jajce spenilo, bo nadev preveč tekoč. Vmešajte majhne koščke jedilne čokolade. Meni je najbolj všeč zelo temna, ki jo nasekljam kar sama.

Pripravite testo: v večji posodi zmešajte moko, sladkor, kavo, sodo bikarbono in sol. Dobro premešajte, da se soda bikarbona enakomerno razporedi. Dodajte vodo, kis in vanilijev ekstrakt. (Tokrat ga nisem imela pri roki in sem vmešala kar vrečko vanilijevega sladkorja.) Dobro premešajte.

Modelčke za mafine napolnite z maso za testo do 1/3 višine. Na sredino nežno položite po eno žlico skutno čokoladnega nadeva. Pecite 25 do 30 minut na 175°C.

et voilà

Ko so črnozadnjične grižljajčice pečene (izvlečenega zobotrebca se ne drži testo), pride na vrsto najpomembnejši del kulinarike. Hitro jih stresite iz modelčkov in jih malo ohladite na rešetki, da se ne skuhajo, potem pa jih čim prej delite s prijatelji.

Če to lahko storite v praznično okrašeni Ljubljani, toliko lepše.

Srečno!

Na pobudo matere Prof. Alje in mojih dragih FB prijateljev sem dokumentirala pripravo današnjega kosilca, ki sem si ga sredi tedna lahko skuhala kar doma (hvala). Pravzaprav sem ‘čistila hladilnik’, kradla ideje po netu in čarala. Uporabila sem posodo, ki mi jo je podarila gostja hišoogrevalnega žura. Takole je šlo:

Pristavimo vodo za riž, da bo ta kuhan, ko bo omaka nared.

Sesekljano čebulo in česen damo v glineno posodo, začinimo po okusu. Jaz sem dala malo čilija, baje je dobro z origanom in janežem. Pokrijemo in postavimo v pečico (180°C). Ne, res ni olja.

Ko čebula v pečici postekleni, ji dodamo paradižnik. Načeloma pelate, jaz pa sem nasekljala hipotetično svež paradižnik, ki je bil ‘tik pred rokom’. Posodo vrnemo v pečico. Narežemo šparglje.

Ko mešanica čebule in paradižnika zavre, dodamo šparglje. Na tej točki ne bi škodile narezane črne olive, ampak jih ni bilo v hladilniku (priznam, zadnjih nekaj sem – ups – vrgla stran, ampak so bile res že bivše). Malo premešamo in posolimo – itak, da z grobo soljo iz piranskih solin – nato spet pokrijemo in vrnemo v pečico. Aha, dodala sem malenkost belega vina.

Šparglje postrežemo na rižu. Preprosto kot razširjena fižolova jed!

Dober tek!

You know how we sometimes tend to overdo food shopping before holidays? Well I’ve done it again. And since I’m trying not to throw any more food away, I made some more vegetable cheese rolls. These are a quick and easy way to use the extra about-to-expire fridge contents.

Dough:

• 1.5 cup  flour
• 2 oz butter
• hot water
• 1 tbsp vinegar
• salt

Heat up some water, add butter, mix well, pour the liquid on flour, mix and add salt and vinegar. Knead well and add warm water as needed, until the dough is soft, smooth and even. Split it in two parts.

Filling:

• 1 lb mixed vegetables
• 2 cups sour cream
• 1 or 2 eggs
• 1.5 cups shredded cheese (more or less is fine)
• salt & seasoning

I used frozen soup vegetables and veggies from cans I had opened (peas, corn, beans). For an even better taste you may want to stir fry them quickly with onions.

Roll out each of the two balls of dough and place on a kitchen towel.

Distribute the veggies across surface, then cover with a mixture of sour cream and egg (set aside a few spoons). Season whichever way you like. I used salt, pepper, thyme and basil. Follow with shredded cheese (in one of these I used mozzarella that would have gone bad and it worked well). This will bind everything nicely.

Roll up with the help of the towel underneath.

Transfer on baking paper. Cover with the remaining sour cream/egg mixture. (Actually, I used cream cheese – yes, that would have gone bad – in the place of sour cream and it worked well.)

Bake at 180°C for 30 minutes, raise temp to 230°C and bake for a few more minutes for a nice crust. That’s it.

I cut the roll into pieces and put them in the freezer for quick lunches.