Dr. Filomena

Recap. In December, Zoran Janković and his party Pozitivna Slovenija won the early parliamentary election. With the vote quite fragmented among the seven parties that made it into the parliament and none of the parties securing a majority on its own, the winner or the relative winner as we like to address him, began negotiations to form a coalition. He failed. Regardless of whether or not Gregor Virant, now often depicted as the Trojan horse, was set to hook up with Janez Janša from the start, the fact remains. Janković was either unable or unwilling to get his signature on the coalition treaty. Oh wait, he did get Virant to initial the document, but this was soon after interpreted as non-definitive by the not-quite-signatory who went on to sign a strikingly similar document with the runner-up of the election, Janez Janša. And the scale was tipped.

In a twist that is quite legal but slightly questionable in the legitimacy department, the runner-up whom the President of Slovenia refused to nominate due to the ongoing trial in the Patria affair, secured the majority in Parliament that will allow him to form the next Slovenian government.

I am not a feminist activist by any stretch of imagination, but while I was actually rooting for Janša & co. to take power, the team that will be proposed tomorrow leaves much to be desired. Some choices seem sound, others seem to be desperate solutions in a quest to please all the coalition partners.

I will say this: No women. Granted, a woman holds the position of a Minister, but does not actually have a ministry to run. Ljudmila Novak, Minister w/o Portfolio, will be taking care of “Slovenians Abroad”. On a side note, the Ministry of Culture is being done away with.

To put it in terms that Janša and his colleagues might understand: a Government consisting of all-male Ministers seems as much out of sync with this day and age as do cassette players. Old boys, new boys, who cares. As long as they are boys.

All things said, I do wish the macho team the best of luck for all our sakes. We shall need it.

Ta zapis sem enkrat že dokončala brez omembe Slovenske rimskokatoliške cerkve. Premislila sem si in se ga odločila dopolniti. Za začetek nekaj razčistimo: če mislite, da je homoseksualnost bolezen ali stvar izbire posameznika, se z vami ne morem pogovarjati. Za vaše prepričanje so strokovnjaki in zdrava pamet že davno dokazali, da je zgrešeno. Če pa razumete, da je spolna usmerjenost nekaj, s čimer se posameznik rodi in na kar sam nima vpliva, prosim berite dalje.

O domnevni ogroženosti slovenske družine

Novi Družinski zakonik jo bo popolnoma razvrednotil. Tako trdijo njegovi nasprotniki, ko nagovarjajo ljudi k njegovi zavrnitvi. Njihovi govori so polni zanosa in domovinskih čustev. Veliko je bilo izrečenega o domovini, ljubezni do države in o slovenstvu. Kaj je domovina, kaj je država in kaj je slovenstvo, če ne Slovenci sami. In dejstvo je, da so med njimi tudi istospolno usmerjeni. Komu domovina pomeni več – tistim, ki si prizadevajo za dejansko enakopravnost in pravno zaščito vseh Slovencev ali tisti, ki si jemljejo pravico določati, kdo je bolj pravi kot drugi?

Vzela sem si nekaj časa in prebrala zakonik (.doc), argumente proti in predstavitev poglavitnih novosti, ki jih prinaša. Pobrskala sem tudi po magnetogramih razprav v Državnem zboru. In nenazadnje, glede na lahkotno navajanje nasprotnikov zakonika, kaj domnevno menijo “vsi strokovnjaki”, sem z zanimanjem prebrala stališče Društva psihologov Slovenije.

Moj sklep je, da nasprotniki zakonika niso prebrali, ali pa

• neporočenemu heteroseksualnemu paru odrekajo pravico do posvojitve otroka in
• otroku homoseksualca odrekajo pravico, da ga posvoji partner njegovega biološkega starša.

V vsakem primeru pa si domišljajo, da je le ena oblika družine prava, vse ostale pa so ne glede na razlog svojega nastanka manjvredne.

Konsenz o kakovosti novega zakonika

Prav vsi razpravljavci v Državnem zboru so se strinjali, da je novi zakonik potreben, da je spisan strokovno in da prinaša številne dobre rešitve za dobrobit otrok. Nasprotnikom se zdita sporna samo dva člena. Oziroma sta se jim zdela, saj je za potrebe referendumske kampanje Civilna iniciativa zbrala 14 razlogov proti in trdi, da je “Družinski zakonik je najslabše pripravljen predlog zakona v zgodovini slovenske države.”

Nekaj citatov z magnetogramov razprav o zakoniku:

France Cukjati: “Predlagani družinski zakonik vsebuje kar nekaj posameznih pozitivnih sprememb, kot so prepoved telesnega kaznovanja, možnost intervencije države, prenos nekaterih odločitev na sodišče, uvedba zagovornika otroka, možnost družinske medijacije, predporočne pogodbe in tako dalje.” (vir)

Jakob Presečnik: “Družinski zakonik zelo potreben, nujen in da ga vsi, ki ga bodo pri svojem delu uporabljali tudi s težavo oziroma težko pričakujejo. Ne bom govoril o odstotkih, ampak ti odstotki dobrih rešitev v zakoniku se približujejo skoraj 100, ampak tam smo zagotovo pri 95, 98%.” (vir)

France Cukjati: “Nimamo nobenih problemov, da so vse medsebojne pravice med istospolnima partnerjema pravice in dolžnosti izenačijo s pravicami med zakoncema, če seveda to želita, ne moremo vsiljevati.” “Takrat, ko se je Ustava pisala, zagotovo ni bilo nobenega drugega pojmovanja družine kot klasična družina, nobenega drugega pojmovanja.” (vir)

Eva Irgl: “sama nimam popolnoma nič proti istospolno usmerjenim, proti istospolnim partnerskim skupnostim. … Si pa ne želim, da zaradi tega, ker imam drugačno mnenje ali pa stališče, se me takoj opredeli za nestrpno.” “Jaz moram reči, da so nekatere rešitve znotraj družinskega zakonika zares dobre. Imajo dobro podlago in je tudi skrajni čas, da jih želimo tudi zakonsko sprejeti. Predvsem govorim o rešitvah glede varstva in koristi otrok” “Seveda zagovarjam absolutno prepoved telesnega kaznovanja” “Dobra rešitev se mi zdi tudi institut zagovornika otrok, tudi vse, kar je glede vprašanja družinske mediacije in tako naprej.” (vir)

Kaj res piše v zakoniku

Sprejeto besedilo je kompromis, ki se je nekaterim na strani predlagateljev zdel preveč popustljiv, da bi ga sploh lahko podprli, kljub temu pa na drugi strani kot kaže ni prepričal nobenega nasprotnika. Zdaj so zagovorniki zakonika prisiljeni brez zadržkov zagovarjati kompromisni predlog, medtem ko je nasprotna stran odmaknila še korak stran. Kaj zares piše v tistih členih zakonika, ki sta oziroma so za njegove nasprotnike tako zelo sporni, da so zahtevali referendum o njem?

Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države. (2. člen)

Zakonska zveza je življenjska skupnost moškega in ženske, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik. (3. člen)

Partnerska skupnost je življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik. Taka skupnost ima enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza, razen če zakon določa drugače. (5. člen)

Partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja. Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti ali v partnerski skupnosti ali v zunajpartnerski skupnosti, če je to v otrokovo korist. (217. člen)

Osebno: travme iz otroštva

Radovedna kot sem, sem šla pogledat shod civilne iniciative. Pri stojnici z letaki in prostovoljci, ki so razlagali stališča organizatorjev, sem se zapletla v pogovor z mlado gospodično. Pogovarjali sva se kakšnih 15 minut ter umirjeno in vljudno izmenjevali argumente. Ona ima seveda veliko homoseksualnih prijateljev, ampak otrok potrebuje očeta in mamo. Seveda, samohranilske družine so v redu, ker starš ni sam kriv, da je samohranilec. Prepričana je, da je družina oče-mati-otrok prvobitna in edina naravna. Moje vprašanje o nenaravnosti življenja v plemenih in širših družinskih skupnostih, jo je malenkost zmedlo. Ko sem jo vprašala, ali se ji zdi napak, da otroka homoseksualca posvoji njegov partner, je rekla, da je to v redu. In ni vedela, da je to edina posvojitev v homoseksualni družini, ki jo zakonik predvideva. Ko sva pogovor zaključili, se je zazrla najprej vame, potem v mojega polletnega dojenčka v vozičku, in povsem iskreno vprašala: “Dobro, vi imate otroka in partnerja, zakaj vam potem to toliko pomeni? Imate morda kakšne travme iz otroštva?”

Referendum o ukinitvi celibata v rimskokatoliški cerkvi

Mimogrede, zadnje čase sem na Twitterju precej aktivnejša kot na blogu in prav prejšnji teden se mi je zgodilo, da je moj tvit s svojimi sledilci delilo kar 30 uporabnikov. Takšnega odziva še nisem doživela. Tvit se je glasil: “Predlagam referendum o ukinitvi celibata v katoliški cerkvi. Če se že gremo drugim urejat življenja.” Čakala sem na odziv nasprotnikov zakonika, ampak se ni oglasil niti eden. Vsaj ne meni. Na zelo očitno pripombo, da ne sme biti referenduma o notranji ureditvi katoliške cerkve, sem imela pripravljen odgovor. Drži. A tudi o pravici do oblikovanja življenjske skupnosti po meri lastnih osebnih okoliščin referenduma ne bi smelo biti.

Zakonik krepi pravni položaj slovenske družine

Ne glede na to, ali ustreza idealu ali ne.

Edini del zakonika, zaradi katerega novo podeljene pravice ene skupine ljudi potencialno lahko kakor koli vplivajo na položaj druge, je razširitev možnosti posvojitve na izvenzakonske skupnosti. Ker bi bili po novem kandidati za posvojitev otroka tudi izvenzakonski (heteroseksualni) partnerji, bi bila “konkurenca” pri posvojitvi otroka morda lahko večja.

Prav v ničemer drugem se s podelitvijo novih pravic ne poslabša položaj kogar koli. Slovenske družine ne more ogroziti pravna urejenost partnerske zveze oseb istega spola. Sprejetje zakonika ne vpliva na spolno usmerjenost Slovencev. Če kaj, zakonik slovensko družino krepi. Omogoča, da tudi drugačne, kot tiste, ki so za nekatere edine primerne, živijo družinsko življenje v okolju enakih pravic kot ostale.

Vprašam vas

Ali se strinjate, da morajo biti otrokove koristi enakovredno zaščitene ne glede na to, v kakšni družini živi? Da ima, na primer, otrok, ki živi z biološkima staršema, enake pravice kot otrok samohranilke oziroma samohranilca?

Ali heteroseksualnemu paru v zunajzakonski skupnosti odrekate pravico do posvojitve otroka? Se vam skupnost moškega in ženske, za obstoj katere je dejansko potrebno izpolniti več pogojev kot za sklenitev zakonske zveze, zdi neprimerno okolje za otroka?

Ali otroku homoseksualca, ki živi s svojim biološkim staršem in njegovim partnerjem oziroma njeno partnerico, privoščite, da ga ta lahko posvoji in mu s tem zagotovi marsikatero pravico? Z razlago proti se boste morali močno potruditi.

Ostali deli zakonika pa niso sporni.

Kako se boste torej odločili? In zakaj?

Gre za vrednote

Tu se cerkvena stran ne moti. Na referendumu se bomo odločali o temeljnih vrednotah naše družbe. Koliko nam pomeni osebna svoboda? Koliko jo cenimo? Svoboda, da si sami uredimo življenje med stenami lastnega doma po svojih željah in ne po diktatu države ali cerkve?

Svoboščine, ki jih v Sloveniji uživamo danes, niso tako samoumevne, kot se nam morda zdijo. Postopoma so jih za nas izborile generacije pogumnih ljudi, ki so verjeli v enakovrednost življenja vseh ljudi in v pravico do enakih možnosti. Slovenke si na primer težko predstavljamo, da (spet) ne bi imele volilne pravice.

Nasprotniki zakonika trdijo, da bi ta razvrednotil družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci. Poglejmo še enkrat, kaj v zakoniku dejansko piše:

Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države. (2. člen)

Država z opredelitvijo družine ne predpisuje, v kakšni morate živeti, ali kakšna je večvredna. Nasprotno, država pravi, da je vaša družina ne glede na svojo obliko v pravicah izenačena z vsemi ostalimi. Je enakovredna. To, kako morate živeti, vam želi določiti cerkev. Če ste samohranilka ali samohranilec z otrokom, na primer, odstopate od edine zveličavne oblike družine. Država si česa takšnega ne more privoščiti. Cerkev lahko oblikuje svoj ideal. Država pa mora vse državljane obravnavati enako.

Spoštujem vero in do mere, ko se ne vtika vame, tudi cerkev kot institucijo. In tega ne rečem tako kot homofobi praviloma trdijo, da imajo gejevske prijatelje. Mislim resno. Kot družba smo se odločili, da je verovanje stvar notranje svobode, v katero ne sme posegati prav nihče. Država nikomur ne more zabičati, ali in kako naj veruje. In prav je, da država tudi nima pravice zabičati, v kakšni obliki družine morate živeti, če sploh. Še manj ima to pravico cerkev, pa naj si jo še tako želi (spet imeti). Oboje je stvar intime, ali kot je ob prekomernem praskanju Švicarjev po nesrbečih predelih sporočila Tina Maze, Not Your Business.

Posameznikova svoboda se konča šele, ampak tudi natanko tam, kjer omejuje svobodo sočloveka. In to, da nekdo živi v obliki družine, ki vam ni po godu, dragi gospod Primc et al, nikakor ne vpliva na to, kako boste sami oblikovali svojo družino. Zato si ne drznite jemati pravice, da drugim urejate življenja po svoji meri, čeprav oni v ničemer ne vplivajo na vaše življenje.

(foto dr. fil)

Pred nekaj dnevi sem si ogledala film Recount. Odlično prikaže metode republikancev, s katerimi so Georgeu W. Bushu uspeli zagotoviti predsedniški položaj kljub temu, da je najverjetneje prejel manj glasov kot protikandidat Al Gore. Priporočam ogled.

Včeraj sem videla nekaj zelo sorodnega v Mariboru na otvoritvi Evropske prestolnice kulture. V številčni publiki je nekdo začel skandirati “Janša, Janša!” Nihče mu ni pritegnil. Ljudje so ga utišali z glasnim neodobravanjem in žvižgi. Po kratkem premoru je spet začel skandirati. Med publiko je bilo čutiti močno nezadovoljstvo nad njegovim početjem in jezni ljudje okrog njega so ga še glasneje izžvižgali.

Gospod je dosegel svoje. Žvižgalo se je. In  tisti, ki jim gre slovenski predsednik v nos, so takoj začeli trditi, da so v Mariboru izžvižgali njega. Ne glede na to, kolikokrat bomo jaz in drugi, ki smo bili tam, povedali, kaj se je dejansko zgodilo, nič ne bo pomagalo. Prepričani bodo ostali prepričani. Morda celo po ogledu videa “neobjavljeno“, na katerem se sliši se tisto, kar se na televiziji ni.

Mimogrede, reakcija bi bila verjetno enaka ne glede na to, z imenom katerega politika bi izzivali na kulturni prireditvi.

Glasovnice z ameriških volitev leta 2000 so ročno preštevali pari republikanec-demokrat, navzoči so bili opazovalci, vse skupaj so snemali novinarji. Nič od tega Bobu Dolu ni preprečilo, da bi v kamero zatrdil, da se glasovnice ne preštevajo, ampak se ponarejajo novi glasovi za Ala Gora. In Danila Türka so izžvižgali.

Diplomatski odziv predsednika Türka na provokacijo si lahko ogledate na tem posnetku. Zgovoren je aplavz, ki mu je sledil.

Optimistično upam, da bo tudi provokator zavrtel človeka v sebi.

No, pa smo tu. Uro pred nastopom volilnega molka. Žal mi ni uspelo sestaviti zapisa z resno primerjalno analizo strankarskih programov, ampak seznam povezav je še vedno na voljo in verjamem, da ste (ali boste) programe vsaj preleteli, če že ne podrobno prebrali. Toplo priporočam ogled posnetka današnjega soočenja na nacionalni televiziji, ki bo objavljen na portalu MMC. Ob odličnem vodenju in odsotnosti prvakov dveh strank, ki sta se kavalirsko umaknila na kabelsko televizijsko postajo z manjšim dometom, je bilo vzdušje umirjeno. Veliko je bilo povedanega prav o vsebini programov in voditelja sta znala predstaviti programske razlike med strankami. Prepričana sem, da je/bo oddaja kateremu izmed še neopredeljenih olajšala odločitev.

Sama sem se o tem, komu nameniti svoj glas, odločila že pred nekaj tedni. Zame je to svojevrsten rekord, ker se je pogosto dogajalo, da sem se dokončno odločala z volilnim listkom pred seboj. Program stranke je zame pomemben.

Ne bi mogla podpreti stranke, ki se zavzema za ukinitev trajnega sodniškega mandata. Ob razlagi, da mora politika prevzeti odgovornost za učinkovitost sodstva, se naježim.

Prav tako ne bi mogla podpreti stranke, ki si jemlje pravico urejati življenje drugim ljudem. Pri družinskem zakoniku ni dileme. Sprejeti zakonik je kompromisna rešitev. Sodeč po pogovoru z aktivisti, ki mu nasprotujejo, še njim samim ni jasno, kako zelo so sestavljavci zakonika popustili pritiskom. Naj si ga kdaj preberejo (Družinski zakonik).

Nikakor ne bi mogla podpreti stranke, ki brez slabe vesti zaostruje odnose s sosednjimi državami v imenu nabiranja političnih točk.

Projekt TEŠ 6 se mi zdi pomembno vprašanje in simptomatičen primer (pre)močnega vpliva interesnih skupin na odločanje v Državnem zboru.  Zanima me, ali bi z denarjem, ki ga Slovenija kani nameniti tej dragi “čistilni napravi”, ki naj bi ob neuporabi sicer še operativnega petega bloka termoelektrarne proizvedla minimalno več elektrike, lahko poskrbeli za boljšo toplotno izolacijo zgradb in s tem prihranili toliko, da dodatna energija ne bi bila potrebna. Vlaganje v kurjenje na slab premog se preprosto ne zdi pametna rešitev.

Ne morem dati glasu politikom, ki pomagajo spodkopati prepotrebne reforme in s tem dodatno otežijo položaj države tudi pri zadolževanju.

Zelo sem zadržana do predlogov sprememb in dopolnitev ustave. V temeljni pravni akt države ne spada vsaka podrobnost. Kar je v njej, pa je treba dosledno spoštovati. Brez izjem.

Ne morem podpreti politikov, ki načrtno rušijo ugled državnih institucij, med drugim organov pregona in sodstva. Politikov, ki lahkotno trdijo, da Slovenija ni pravna država. Kratkovidni so in lahkomiselni.

Odbijajo me politiki, ki razvoj družbe in dogajanje v njej dojemajo samo v časovni kategoriji mandatnih obdobij.

Lahko bi napisala, da podpiram vlaganja v razvoj in raziskave. V inovativnost. Da se mi zdi pomembno iskanje načinov za boljše izkoriščanje domačih potencialov. Da bi bilo treba na marsikaterem področju še poenostaviti birokracijo. Da podpiram izvedljive in proračunsko vzdržne načine pomoči  mladim pri reševanju stanovanjskega problema. Ampak tu med strankami ne bom našla večjih načelnih razlik (seveda so razlike pri predlagani izvedbi).

Sprejemam dejstvo, da nihče ni popoln. Niti človek ne, kaj šele politična stranka. (Mogoče kvečjemu kakšna mačka.) In politiki so samo ljudje. Izbrala sem stranko, katere program v veliki večini podpiram. Seveda je nisem izbrala samo zaradi njenega programa. Program je treba tudi zares uresničiti.

Stranka, ki bo tokrat dobila moj glas, ga bo dobila ne le zaradi svojega programa, ampak tudi zato, ker je v njej velik intelektualni potencial. Premore dovolj kandidatov obeh spolov s potrebnim znanjem, izkušnjami in širino duha za temeljit in daljnosežen razmislek o poti v prihodnost.

Nisem se odločala na podlagi strahu pred komer koli. V bavbave ne verjamem. Glasovala bom za opcijo, ki mi je dejansko najbližje.

Vsak glas šteje.

1. Naprej Slovenija – program
2. Državljanska lista Gregorja Viranta – program
3. Zares – socialno liberalni – program
4. SD – socialni demokrati – program
5. SMS Zeleni – program
6. Slovenska demokratska stranka – SDS – program
7. Demokratična stranka dela – predstavitev
8. Lista Zorana Jankovića – Pozitivna Slovenija – program
9. Slovenska nacionalna stranka – SNS – program
10. DeSUS – demokratična stranka upokojencev – program
11. Nova Slovenija – krščanska ljudska stranka – program
12. Stranka enakih možnosti Slovenije (SEM-Si) – program
13. LDS liberalna demokracija Slovenije – program
14. SLS Radovana Žerjava – slovenska ljudska stranka – program
15. Gibanje za Slovenijo – program

+ Stranka za trajnostni razvoj Slovenije – TRS – program

This is how the Slovenian Democratic Party (SDS) addressed Slovene households recently. With a newspaper-like publication entitled “The Smart Solution”. It’s a solid product with content one would expect. Plus a crossword puzzle that could win you a prize as nice as a TV set or an iPad. This is not what drew my attention.

The very top of the first page features statements of support from Angela Merkel and Jyrki Katainen. As I walked past the booths set up by political parties in down-town Ljubljana today, the one draped in yellow by SDS included a TV screen from which foreign politicians were expressing their support to the party or rather to its leader Janez Janša. The party boasts foreign or – as they term it – international support on both its Slovene website and the rather impressively extensive English site.

The first time I heard of Angela Merkel’s support for Janez Janša and saw the video, I thought it was a nice gesture in support of a member of the same European political group, but nothing really substantive. The German chancellor has offered support to colleagues before that she must have regretted, namely Ivo Sanader. Interestingly, his Wikipedia page includes a photo of him with both people on whose support SDS puts so much stress. But how could she have known that he would prove an embarrassment? In any case, this is beside the point unless the point is to show that Angela Merkel’s support for a politician does not necessarily mean said politician is the right choice.

My thoughts are elsewhere. Why would or why should Slovene voters care whether foreign politicians support a candidate or a party in a national election? As I voiced my reservation on Twitter, the response offered was that it was very important for Slovenia to have good relations with Germany. This is true, of course, but I do not remember Slovenia having anything but excellent relations with the great European economy. If I start the count after WWII, naturally.

The Hungarian head of state also expressed his support for SDS. Hungary. Seriously? Note its present condition. Yes, Viktor Orban, the autocrat, supports SDS. Of course it is logical that parties under the umbrella of the European People’s Party support each other and on the one hand, I most probably naively think it is a good sign that within the European Union, political ties based on agendas and not nationality are growing stronger. On the other hand, I think it ill to rely on an assessment of a politician who watches from a distance and has most probably not spent much of her time studying your country, much less lived in it or intends to do so.

It is my contention that foreign politicians meddling with national politics would be bad news. I am not, however, saying that this is the case with Merkel et al. I sincerely doubt that any of these national politicianswould ask Slovene voters outright to cast a vote for a specific politician or party. What they understand and what Slovene voters should understand is that they are bound by their national interests. They were elected to do what is best for their respective countries. Not ours.

Seeing foreigners advise Slovenes who to vote for leaves a bad taste in my mouth. Are we really so insecure and convinced of our own irrelevance that we feel worthy only when patted on the back from abroad? Can you imagine the leading party (per polls) in any other country setting up a booth to run videos of foreign politicians supporting them? Colour me annoyed.

Raven (photo by dr. fil)

So, Janez Janša, the man considered most likely to form Slovenia’s next government, took the time to block me on Twitter. Along with more than a dozen other people, some of them journalists. Although I fail to see why he felt this was called for, I suppose I should feel flattered. The party he leads, the SDS, is employing the same policy and is blocking Twitter users as well. Me, for example. If their social media use tips came from the same people as Rick Perry‘s, they would be well advised to ask for an update on good Twitter Policy.

Less than two months to go until the early elections in Slovenia and it shows. This time around, with left-wing voters disappointed with the soon-to-be-former government yet not ready to live through another reign of the coalition which preceded it, and right-wingers feeling victorious before election day, flux is the word of the day.

As is usually the case in this country, any and I do mean any public debate soon turns into a cockfight over who contributed most to Slovenia’s independence and, without fail, whose ancestors fought on which side in WW2. Sad, really. Family ties to famous or infamous people – depending on one’s point of view – are quickly used in lieu of arguments. Remember, this is a nation of two million. Everyone is related or connected in some way if you look hard enough.

Dismissive is the new black

The level of debate is non-existent. I wanted to say appalling, but there really is no debate. Sure, we have lots of people talking, but not to each other. It is far too easy to gain political points by labelling adversaries with insulting abbreviations and nick names, repeating lies until they seem so familiar that they ring true and, surprisingly enough, by showing flagrant disrespect for all institutions, even the Constitutional Court.

The strongest opposition party, the SDS has been campaigning for the last three years, ever since having lost the previous elections. A result which they have been painting as questionable ever since. The party leader is rather slur-happy and his faithful party members and his associates have masted the art of disqualification. The party leader and his supporters, for example, have no problem calling the previous ruling coalition the KGB, an acronym for the first names of the coalition members’ leaders, while crying bloody murder if any similarly distasteful remark is directed at them.

Block

As I mentioned, Janez Janša blocked a number of profiles on Twitter, including mine. While I am sure that it is easier and more heart-warming to read only those questions and comments that flatter the undoubtedly important Slovene politician, a wise man considers critical thought and does not build fences to prevent the thoughts of those who do not march to his drum from coming to his attention.

I hope SDS wins the elections

Now for the twist in this story. I actually hope the SDS led by Janez Janša wins these elections. They have been working hard for three years to have them happen. Which does not mean they are responsible for the dissolution of the coalition, of course. Anyhow, for three years, these people have spared no insult, no insinuation, have not missed any opportunity to question the credibility and even legitimacy of the team that governed Slovenia during the worst period of the world economic crisis. It is time for them to show they can do better.

It is time that SDS took over and showed its expertise not only in talking, but in doing. Structural reforms are difficult to carry out in the best of times, let alone during a long period of hardship. It was greatly due to SDS campaigning that the three structural reforms proposed by the Government and adopted by the Parliament fell at referendums. So much for parliamentary democracy.

It is time they took responsibility, formed structural reforms of their own and convinced the people not to turn down laws that will inevitably make them work for their pensions longer, for example, at a referendum. Good luck there. Unless they change the referendum legislation first. How could they? The will of the people comes first.

I am slightly concerned that the man who hopes to bring Slovenia out of the economic crisis and make it as prosperous as the country and its people deserve, has sufficient time on his hands to invest his energy into choosing the citizens to block on Twitter.

Ah, but I forget. No promises are being made. Voters are promised nothing more than a change in leadership. All the rest will follow gradually and economic recovery is only forecast to become apparent toward the end of the new government’s reign. A time frame that roughly coincides with the estimate of economists for the world’s economic recovery, but surely, this must be sheer coincidence.

I hope that the only Slovene party and the only Slovene politician to my knowledge who have made it a policy to block users, including journalists, on Twitter, will be able to show a tad more openness if they form the next government. A country run by bigots would be no fun to live in.

Uživala sem na Špici. Dekliščina. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem na hitro pogledala na Twitter in prebrala novico o bombnem napadu v Oslu. Ostala sem tiho in samo malenkost manj zbrano sodelovala pri veselem druženju. Nekje v ozadju pa me ni nehalo glodati. Zakaj?

Sonce je počasi zašlo in do nas so pripluli še fantje. Z enim od njih sem padla v debato o bombi, za katero so seveda vedeli tudi oni. Hvala, pametni telefončki. “Kaj pa je komu naredila Norveška?” se je spraševal. “Kite pobijajo, na primer,” sem pomislila naglas. Spomnila sem se tudi pogovora na nekem drugem pikniku nekaj tednov pred tem, ko sem dekletu, navdušenim nad popolno Skandinavijo, razlagala o nacionalizmu, ki da se tam vedno bolj bohoti. Ideje o Al Kajdi kot odgovorni za bombo nisem hotela sprejeti kot edine razlage, čeprav priznam, da prej zato, ker ob pomanjkanju informacij nikoli ne maram “ene same razlage”  kot zato, ker bi se mi ta ne zdela mogoča.

Šele naslednje jutro sem izvedela za žrtve z otoka. Postalo mi je slabo. Toliko mladih življenj. Fantov in deklet, ki so se ravno pripravljali na to, da zaživijo, da začno soustvarjati svojo družbo. V nič. Tolikšen uničen potencial v generaciji. Kakšen udarec za Norveško! Nepopisna bolečina za vsako od družin, izguba za ves narod.  Nikoli ne bo izvedel, kaj vse bi ti mladi lahko ustvarili. Zakaj? Zakaj?!

Najlažje je reči, da je tip nor. Vsa odgovornost pade nanj kot domnevno edinega napadalca in vsa gnojnica gneva, besa, groze se zlije po njem. Ampak medtem, ko družno tolčemo po njem, ne opazimo senc, ki ga trepljajo po rami in mrmrajo “bravo, stari, prav jim je”. Pozabimo na dolga leta njegovega napajanja pri koritih nestrpnosti in sovraštva. Ni jih polnil sam. Iz njih ni pil sam.

Človek, ki zagreši tako hud zločin in ga hkrati niti malo ne obžaluje, seveda mora biti moten. Ampak če njegovega dejanja ne vodi gola sla po ubijanju, temveč neka višja ideja, ki združuje večjo skupino ljudi, njegovo dejanje ni le anomalija, enkraten obsojanja vreden dogodek. Razmislek o vzrokih njegovega ravnanja, ki ga je sam označil za “grozljivo, a potrebno”, je nujen.

Kadar se gospodarske razmere slabšajo, nacionalizem cveti. Se do tu strinjamo? Zgodovinski spomin je vedno prekratek, ampak druga svetovna vojna je naš planet tako močno pretresla, da bi danes še pričakovali sled zavesti o vzrokih zanjo in okoliščinah, iz katerih je zrasla. Pengovsky že nekaj let opozarja na vzporednice med tedanjimi trendi in dogajanjem v sedanjem času. Misel, ki sem jo zadnje čase zasledile še kje, se nekaterim na slovenskem delu Twitterja zdi naivna. Ko je vodja slovenske opozicije v ospredje postavil svojo misel, da je ta država še premalo domovina, mu je Žižkek vrnil s tezo, da v resnici potrebujemo več države. Kako banalno (se zdi, da) jo je dojel Janša, si lahko preberete tule: tvit.

(moj) RT @LukaCuliberg: Mrtvih več kot 90 ljudi. Še kdo meni, da “več domovine” ni nevaren koncept? #nacionalizem

Gre za legitimno vprašanje. Zelo preprosto in noja vredno bi bilo na pokol gledati kot na dejanje posameznika brez širšega konteksta v državi ali Evropi, za prihodnost katere se je po lastnih besedah boril. Kaj takšnega se pri nas ne bi moglo zgoditi, mar ne? Verjetno so tako mislili tudi Norvežani.

Anders Behring Breivik se ne bi odločil za dolgo načrtovani pokol mladih levičarjev, če ne bi bil popolnoma prepričan v svoj prav in če mu njegovega pogleda na stanje v družbi ne bi potrjevali drugi. Plagiator, čigar manifest je skrpucalo, sestavljeno iz več tujih besedil, pač ni izvirni ideolog. Njegova retorika po svoji agresivnosti baje ni izstopala med siceršnjimi ksenofobnimi in islamofobnimi zapisi in komentarji na esktremističnih spletnih straneh.

Reklo se ne glasi “od dejanj k besedam”. Prva pa je misel. Razdaljo med mislijo in dejanjem je težko izmeriti.

V Sloveniji se je razpasla agresivna retorika, ki ne pozna sramu in ne išče stika z zdravim razumom. Kultura debate je na psu. Kdor posameznike in skupine, ki brez pomisleka manipulirajo in podpihujejo nestrpnost do drugačnih, označi za nestrpne, je razglašen za njihovega sovražnika. In seveda za nestrpnega. Na vsebinske argumente se odgovarja z argumenti ad hominem. Govor se radikalizira in meje sprejemljivega se pomikajo daleč preko meja benignega. V zavetju anonimnosti, zadnje čase pa tudi zunaj njega, si ljudje privoščijo izjave, ki si jih še ne tako dolgo nazaj ne bi drznili. In z vsako, ki ni zatrta, si naberejo moči za še pogumnejšo.

Vir: 24ur.com; za obsežnejši nabor cvetk slovenskih forumskih komentatorjev si preberite zapis O besedah in blaznežih.

Diskurz strahu pred islamizacijo, iskanja sledov marksizma, obsojanja multikulturnosti, … se zdi še preveč domač. Poudarjanje, da država pripada “staroselcem”, da morajo imeti prednost “čistokrvni”, “pravi”, druge pa je treba nagnati, odkoder so prišli, če se takoj ne asimilirajo v družbo … ni nič posebej novega. V Sloveniji to kaj hitro občutijo tudi bitja s pol strešice. Premika pa se, kot rečeno, meja sprejemljivega.

Še enkrat: tako grozljivega zločina, kot ga je zagrešil človek, ki je danes želel svoja dejanja pred norveškim sodiščem razložiti javno in odet v vojaško uniformo, ni zmožna duševno nemotena oseba. Ampak brez ideološke podlage in podpore somišljenikov bi do njega prišlo bistveno težje. Kdo je odgovoren? Tisti, ki je/so s tlakovci nestrpnosti (ne?)premišljeno tlakoval/i pot, ali tisti, ki je hodil po njej?

Upam, da bo norveška tragedija streznila vsaj kakšnega politika ali drugo javno osebnost z ekstremistično retoriko. Besede imajo veliko moč. Ko so izrečene ali zapisane, zaživijo svoje življenje.

Prijatelji, znanci in popolni neznanci me že nekaj časa cukajo za rokav, naj na blogu objavim zapis o temah referendumskega šopka, ki so nam ga sindikati in opozicija poklonili ob koncu pomladi. Nekako tako, kot sem se poglobila v zdaj že pokopano nesrečno poimenovano malo delo. Pa nekako ni šlo.  Priznam, da se mi je vse skupaj precej priskutilo prav zaradi ravni javne debate pred prejšnjim referendumom in nepripravljenosti ljudi, da bi poslušali argumente in razmišljali o njih. Vse skupaj pa je zacementirala porazna vladna kampanja, ki trdnih argumentov za uvedbo malega dela ni znala predstaviti.

Že vse odkar sem se pred pol leta iz Luksemburga vrnila v ljubo Ljubljano, me pri srcu po malem stiska, ko opazujem družbo okrog sebe. Zdi se, da vlada splošno pomanjkanje spoštovanja in odgovornosti, tako imenovani mnenjski voditelji in po meni nerazumljivem ključu izbrani TV razpravljavci pa ne znajo več poslušati. Govorijo že, poslušajo pa ne. In ko človek v še eni oddaji spremlja, kako ti ljudje govorijo eden mimo drugega in ponavljajo vsak svojih pet vnaprej pripravljenih točk ne glede na vprašanje ali celo že prejeti odgovor, zlahka izgubi še zadnjo trohico motivacije, da bi zadevi sledil, o njej razmišljal in se odločal.

No, potem pa nekega lepega dne prebere zgodbo o prekernem delavcu Jožetu in si široko odprtih oči in zevajočih ust vendarle vzame nekaj malega časa, da zbere misli in udari po tipkovnici. Vidite, ko sem omenila pomanjkanje spoštovanja in odgovornosti, nisem mislila na odnos s takim užitkom zasmehovane in blatene oblasti, ampak odnos ljudi na vsakem koraku. Od voznika, ki se preriva, kot da bi mu avtomobil nadomeščal komolce, do mulca ali gospe, ki se enako vehementno sprehodita skozi pridržana vrata, ne da bi jih preprijela ali vsaj izustila bežno zahvalo. Od obupanega para, ki je že deset let brez službe in ta čas res ni mogel delati drugega kot otroke, zdaj pa jima zlobna država ne da večjega stanovanja, do odpuščenega delavca in pravkar diplomiranega študenta, ki jima hudobna  država ne ustvari delovnih mest.

Država naj da! Država naj poskrbi! Kje bo vzela, mi pa dol visi.

In tako pridemo do dela na črno. Nacionalna folklora, ki si jo nekateri razlagajo kot nekako priposestvovano pravico. Če delam na črno, dobim veliko več denarja in to kar na roko, pa nobenih davkov mi ni treba plačati. Na videz revnemu mi država niža obveznosti in plačuje razne doklade iz žepa budal, ki pridno plačujejo davke. Da bi plačeval za penzijo? Saj je nikoli ne bom dočakal, brezveze.

No, pa smo pri prekernem delavcu Jožetu. Ki že od 25. leta dela kot novinar, ampak je v pokojninsko blagajno začel vplačevati prispevke šele pri 42. letu starosti.  Zdaj revež tarna, da bo imel zaradi reforme nizko pokojnino oziroma bo moral delati dlje. Ja pa ljubček, kaj ti tu ni jasno? 17 let si delal, ne da bi v solidarnostnem sistemu pomagal plačevati pokojnine svojim starim staršem, pričakuješ pa, da bodo tvoji vnuki v demografsko še slabših pogojih delali zase in zate? Če nimaš otrok, pač pričakuješ, da bodo za tvojo pokojnino delali tuji otroci in vnuki. Kdo ti je preprečeval, da bi si plačeval prispevke? Zlobni delodajalec vendar,  ali pa kar država, ker ni pritisnila na delodajalca, da bi te zaposlil. Sam seveda nisi odgovoren za nič. V prispevku mi malenkost manjka podatek o tem, kolikšno pokojnino bi ti morale naslednje generacije na podlagi teh nekaj let vplačevanja prispevkov plačevati po sedanjem sistemu.

Žal mi je, kolegi. Pokojninske reforme ne bom razdelala na prafaktorje, ne bom se poglobila vanjo in poskušala razumeti neštetih kombinacij, ki omogočajo predčasno upokojevanje. Za to prek davkov plačujem druge.  Glede na vse, kar sem prebrala, menim, da gre za manjše prilagoditve sistema, ki zgolj zagotavljajo njegovo nadaljnjo približno vzdržnost, ne pa za kakšno korenito reformo.

Z izjemo nekaj bizarnih izjav se zdi:

• da se vsi zavedajo, da je reforma potrebna in
• da nasprotniki nimajo boljših predlogov. V resnici nimajo nobenega predloga.

Kaj je logični sklep?

Na referendumu bom pri vseh treh zakonih glasovala ZA. Verjamem, da je pokojninska reforma potrebna in da glede na populizem sindikatov kompromis nikoli ne bo mogoč, prebrala sem si razlago sosedske pomoči in se mi zadeva ne zdi sporna, pri arhivskih gradivih pa lahko samo še zazeham. Štiri leta ste bili na oblasti, se še spomnite?

Zapis sem nameravala končati s predlogom šolskemu ministru, naj kot najobveznejšo vsebino v vseh razredih devetletke uvede basen o mravlji in čričku, ampak sem si premislila. Napisati bo treba novo basen, v kateri čriček s pajkovo pomočjo ustanovi najnaprednejšo spletno trgovino, kjer mravljam prodaja tuje cvrčanje in žgolenje.

Do nadaljnjega bom pač poslušala vehementno zagotavljanje mladih, da raje delajo prek napotnic in pogodb, ker tako zaslužijo več in pokojnin nihče nikoli ne bo dočakal in udrihanje zreloletnih čez državo, ki ne poskrbi za pokojnine, za katere so bili prepričani, da jih nikoli ne bodo prejeli in zato v shemo niso vplačevali.

PS: aha, baje moram nujno povedati, kaj si mislim o spotu z Urško Čepin. Takole na kratko: punca je pri meni prej dobila kot izgubila kakšno piko, čeprav bi jo bilo izgubiti po pravici povedano zelo težko. Če je kdaj kdo poteptal njeno dostojanstvo, je bila to ona sama in sicer ne tokrat. Kako boleče je lahko nastavljeno ogledalo, pa je lepo opisala Tamara Langus.

Rezultat včerajšnjega referenduma o Zakonu o malem delu (ZMD) bi lahko zapisali tudi kot 1:0 za sindikate. Ne (le) proti vladi, ampak proti študentom. Če ga študentarija vidi kot svojo zmago, si tak rezultat zasluži.

Najprej o številkah. Na volišča se je uspelo prebiti 34 % volilnih upravičencev, od katerih je 80 % glasovalo proti Zakonu o malem delu.

Sama pred enim tednom še nisem vedela, kako  naj glasujem. Mene osebno se tematika sicer ta hip ne dotika, ker pa mi ni v navadi, da bi glasovala le “po priporočilu”, še manj po navodilu katere koli osebe, interesne skupine ali politične stranke ali da se kakšnega referenduma ali volitev ne bi udeležila, sem prebrala zakon ter argumente za in proti. Pravzaprav predvsem proti, ker se je zakon sam po sebi zdel razumljiv in razumen.

Z vsakim prebranim člankom so se mi bolj odpirale oči. Ne, ker bi uvidela, da je zakon slab, ampak ker mi ni bilo jasno, kako je lahko nastala tako čudaška sprega.

Argumenti proti so bili bodisi popolnoma iz trte zviti, prenapihnjeni ali zavajajoči. Držali so predvsem tisti o verjetnosti zlorab.

Marta Gregorčič je tako pri primerjavi ZMD z nemškim zakonom pozabila omeniti, da slovenski za razliko od nemškega predpisuje omejitev delovnih ur na mesec za delavca in dovoljeno število ur malega dela veže na število redno zaposlenih delavcev v podjetju, zaradi česar malo delo postane neprivlačno kot dolgoročna ali obsežna rešitev za katerega koli delodajalca. V svojem članku je navedla tudi primer posredovalnic dela, kot je Adecco, ampak pozabila povedati, da gre za jabolka in hruške, ker Adecco bodisi posreduje pri sklenitvi delovnega razmerja ali pa kandidata zaposli sam (glej tu). V obeh primerih se kandidat zaposli – za razliko od malega dela, ki je zgolj priložnost za zaslužek med študijem, aktivnim iskanjem zaposlitve ali v času upokojitve. V odgovor na to, da gospa poziva bralstvo, naj gre “s stisnjeno pestjo nad strukturne reforme”, ne najdem primernih vljudnih besed.

Janez Šušteršič, ki bi rad resetiral Slovenijo,  je bil prepričan, da je sedanja ureditev boljša od predlagane, ki bi v praksi težko zaživela, zato je podprl status quo. Vabi nas k branju svoje analize študentskega dela, katere naročnik je bilo Strokovno interesno združenje agencij za posredovanje začasnih del. Ahem.

Peter Frankl, ki načeloma pooseblja laissez-faire bi moral po vseh pravilih zagovarjati svoboden trg delovne sile brez privilegijev, zapiše: “Odprava študentskega dela je v nasprotju z interesi gospodarstva, zato zakona o malem delu ne podpiramo”. To mi pove (oziroma samo potrdi), da študentsko delo ta hip v resnici ni toliko privilegij študentov, ampak anomalija na trgu dela, ki koristi delodajalcem.

Kot rečeno, še pred enim tednom nisem vedela, kako bom glasovala. Odločitev je z moje strani zahtevala kar nekaj napora in to štejem vladi v velik minus. Po eni strani sem vedela za mnoge domnevne argumente proti (najbolj boleči za izid so bili zagotovo tisti o odpravi pravice do regresa, malice, porodniške, poslabšanja položaja žensk in nadomestitvi pogodb za določen čas z malim delom – pa čeprav so vsi brez podlage), vladna stran pa je bila medla, neučinkovita in svojih sicer močnih argumentov ni znala predstaviti. Vladni PR je padel na izpitu.

Bila sem del tiste večine volivcev, ki je na prejšnjih državnozborskih volitvah izvolila koalicijo, ki je sestavila sedanjo slovensko vlado. Ampak za razliko od večine taiste večine ne dvomim tako zelo v pravilnost svoje odločitve na volitvah in menim, da bi vladi morali pustiti, da opravlja svoje delo, ne pa ob vsaki priliki podlegati agitaciji partikularnih interesov, ki ji meče polena pod noge. Vedno bolj se zdi, da ne živimo več v predstavniški demokraciji.

Poglejmo, kako se je študentarija odzivala, ko je o tematiki padlega zakona razmišljala prejšnja vlada: glej tu (hvala, Mojca). Prejšnja koalicija – današnja opozicija – se vročega kostanja strukturnih reform ni lotila niti v konjunkturi, ko je vanjo zagrizla sedanja koalicija, pa si je dovolila vihati nos nad pogumnimi predlogi. Piha v isti rog z interesnimi skupinami, ki jih bo morala obvladati v svojem morebitnem prihodnjem mandatu, če tej državi želi dobro in svojega obstoja na oblasti vendarle ne bo pripravljena plačati s pristankom na umiranje države na obroke. Tole se vam utegne vrniti  kot boleč bumerang.  (Трусость – самый страшный порок. ~ Bulgakov)

Propad prve strukturne reforme je voda na mlin samo sindikatom in bogatim študentskim servisom. Ohranjajo svojo moč, s katero bodo zdaj ob pomoči nategnjenih študentov poskusili preprečiti tudi pokojninsko reformo. Spet nekaj, kar ne koristi nikomur, najmanj pa zdajšnjim študentom. Danes bodo seveda trdili, da se jih pokojninski sistem ne tiče, ker pokojnin ne bodo nikoli dočakali, ampak – prvič – zelo kmalu bo prišel čas, ko bodo razmišljali drugače in – drugič – če se sistem ne spremeni, jih res ne bodo videli. Samouresničujoča se prerokba.

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (morda kdo ve, kako se financira?) se je že lotilo naslednjega projekta: kampanje proti pokojninski reformi. Njihovi argumenti proti Zakonu o malem delu niso pili vode, ampak so bili očitno dovolj privlačno predstavljeni in ljudi dovolj preplašili. Vprašanje je, ali se je vlada končno naučila, da s tovrstnimi argumenti ne velja ravnati v rokavicah.

Za razliko od malega dela je pokojninska reforma tako kot v drugih državah zahodnega sveta bistvena za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti sistema socialne varnosti. Preveč je pomembna, da bi jo prepustili propadu zaradi slabega piarja. Na odgovornost največje opozicijske stranke se za razliko od SLS ne kaže zanašati, zato bo vsaj pri tem vprašanju treba pošteno zavihati rokave in državljanom povedati, zakaj je reforma potrebna, zakaj je takšna, kakršna je, in vsak še tako slaboumen argument proti razsuti na prafaktorje.

Seveda je mogoče, da se motim, da sem slepo zaverovana v slovensko vlado, da je ta sestavljena iz popolnoma nesposobnih ljudi, ki v resnici delajo v škodo ljudstva, da reforme niso potrebne, ker sistem deluje, je vedno deloval in vedno bo deloval, da v igri niso partikularni interesi, ki škodijo družbi kot celoti. Da sem trmasta, zadrta in slepa. V tem primeru nujno potrebujem tole.