Dr. Filomena

Source: Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (Basic Constitutional Charter on the Independence and Sovereignty of the Republic of Slovenia)

The new Slovenian government is led by an ex (radical) communist. Apparently, he was too radical even then and was dismissed from the Party on that account. Ever since, he has been doing his very best to erase his red record. Except that by doing so, he is demonstrating how firmly the principles and M.O. he learned as a young man have stuck within.

An important concept in Slovenia ever since the late eighties has been that of reconciliation. As we (should) know, war is good for absolutely nothing. Glorious victories actually mean years or decades of rebuilding and healing. Physically and psychologically. On both sides. In Slovenia, part of the nation collaborated with the occupying armies. The reasons they did so were varied and personal. Atrocities were committed. Violence invariably leads to more violence and after the war ended, extra-judicial executions were carried out, which included the collaborating Slovenians. But the nation survived contrary to what the Nazis had planned. And the foundation for Slovenian sovereignty was laid right there and then. Literally.

After decades of rebuilding and yes, healing, Slovenian citizens decided to take the route towards independence at a plebiscite where 95% of voters voted in favour of at a 93.5% turnout. The result speaks for itself. The desire for independence crossed all lines of division within the population. Ever since  independence became a reality, however, some of the people involved in the process have been trying to hijack the unique event in Slovenian history and appropriate it for history books to record. The man referred to in the first sentence of this blog post, for example. They easily dismiss the population-wide support for the project, the role of other political actors and civil society (except what they consider their own) at the time and paint a story of how they as the heroes  struggled for the country’s independence while the big bad wolf, I mean the damn communists obstructed them. And in doing so, they keep biting at the role of resistance fighters in Slovenia during World War II. Because the Yugoslavia that was formed after the war had a communist regime, which BTW is not something that all the freedom fighters fought for, they are using every opportunity to represent the collaborators (i.e. Slovenians who fought the Slovenians fighting the occupying armies) as anti-communists who had the nation’s best interests in mind and were actually at least as good a guys as the freedom fighters if not better on some level.

Well guess what. Reconciliation does not mean shifting blame from one side to the other or making excuses. It does not mean repairing injustice by causing more thereof. Reconciliation involves fessing up for both sides. The winners of the WWII who should not have committed extra-judicial executions nor cause problems to collaborators’ relatives after the war and the collaborators who should have thought twice when picking sides. It involves recognising that – again – war is good for absolutely nothing and that it is time to move on and stop the bloody persistent practice of checking what side somebody’s father, grandfather, great-grandfather may have been on. It means respecting the feelings of the families of the deceased on both sides. They were all, after all, human. Lord knows not all of them were humane, but human they were. That’s all there is. Can we please move on? Yes?

No. See, when these guys who are in the process of appropriating Slovenian statehood (patent-pending?) take the wheel (I meant to say win the election, but they actually came in 2nd) of the country, this red-herring keeps popping up. I’ll come back to the herring thing later. The Slovenian MEP who happened to be the independent state’s first PM, for example apparently drafted the resolution for the European Parliament to state that all totalitarian systems, including communism, were equally bad. (Read: therefore Slovenians fighting the Slovenian red threat is equal to the Slovenian freedom fighters fighting the occupying forces whose ultimate objective was to erase the nation.) The latest has to do with the celebration of the Statehood Day. The celebration, which will be marked by folk dances. How is that for an art programme?

The government led by the man who in his younger days marched proudly to Jajce in remembrance of the glory days, decided that this year, for the first time ever, the flag bearers representing the veterans of Slovenian WWII freedom fighters and their legacy would not be invited to the celebration. Only veterans of the independence war were deemed worthy to participate. Actually, several other organisations were invited as well, but refused because the WWII veterans had been excluded. The police veterans from the independence war era rejected the invitation based on solidarity with the WWII veterans as well.

The veterans of 1991 who endured the 10-day war and fought bravely while the politicians, diplomats and media people were engaged in their own important battles, would do well to realise that they are being played and exploited and either demand that their colleagues representing those who fought to keep the nation alive for four years and more are shown respect or refuse to participate in the ceremonies themselves.

As for the red-herring aspect of the whole thing. It is rather obvious that the anti-commie we-are-your-saviours issues are much easier to deal with and respond to in public (especially after years of practice which probably trigger an autopilot with these guys) than to answer questions related to slashing maternity leave benefits and how exactly cutting funding for research and education while lowering taxes for the well-off is supposed to stimulate growth. Or why the ruling party opposed the structural reforms prepared by the previous government claiming they were unnecessary whereas now it wants to bulldoze the public sector and syndicates  claiming the exact opposite. You know, the insignificant little issues.

This whole thing would be funny were it not so sad.

PS: I am quite sure that I will immediately be called a commie for having written this text. I can see communist, Murgle, agitprop and komsomol coming up. All would-be name-callers are kindly referred to the first sentence in this blog post.

Včeraj je po razglasitvi rezultatov referenduma kar nekaj tviterašev razglasilo, da jih je sram, da so Slovenci, ali vzkliknilo “pa kje jaz živim”! Razumem. Začela sem se veseliti misli, da se bom kmalu preselila v tujino. Ampak zadevo sem prespala in mislim, da v resnici ni tako grozno. Zemljevid podpore kaže na izrazito različnost med urbanim in ruralnim okoljem in država se kljub vsemu vztrajno urbanizira.

Zakaj Družinski zakonik podpiram, sem napisala tule. Po tistem zapisu se je kampanja še precej razvnela in stran “proti” ni izbirala sredstev.

Laži so prodajali kot sveto resnico. Težko si predstavljam, kaj vse so natrosili preplašenim ovčicam, če si je Primc včeraj brez pomisleka dovolil izjavo, da so ljudje glasovali proti, ker ne želijo, da bi “otroke v šolah učili, kako naj postanejo homoseksualci”. Da so ob zbiranju podpisov za referendum na stojnicah razlagali, da bo zakonik omogočal poročanje bratov in sester, tako ali tako že vemo. Izbruh frustracij zagovornikov zakonika je bil popolnoma razumljiv.

Tik pred referendumom so izjavo o tem, kako bo konec sveta, če bo zakonik sprejet, skupaj (bravo, sodelujte prosim tudi vnaprej) podali še predstavniki treh najštevilčnejših verskih skupnosti v Sloveniji. Svarili so pred propadom družin in s tem družbe kot celote. Aktivisti proti so med drugim podpihovali strahove, da bo država odvzemala otroke ljudem, ki jih ne bodo želeli cepiti, ali ki jih bodo prehranjevali vegansko.

Mnenje stroke, na katero se zadnje čase nekateri sklicujejo raje kot kdaj prej, je bilo, da je zakonik dober, da skrbi za dobrobit vseh otrok, strahovi pred odvzemi otrok (ki so sicer mogoči že zdaj, ampak seveda ne zaradi necepljenja otrok) pa iz petnih žil potegnjeni.

Ampak saj ni šlo za stroko, kajne? Šlo je za vprašanje prestižnega položaja moralne avtoritete, ki lahko kuka v vaše spalnice. Kot sem napisala pred nekaj dnevi: ” Če bodo [verski] voditelji priznanje [statusa moralne avtoritete] dosegli, bo to doseženo z zvijačo. Strahovi, ki jih podpihujejo, so namreč popolnoma neutemeljeni.”

Rezultat?

Z vsem zavajanjem in podpihovanjem strahu je vsem trem verskim skupnostim skupaj ob podpori neverujočih homofobov in paranoikov (Družinski zakonik pomeni uvedbo preprodaje otrok in nadomestnega materinstva press) uspelo mobilizirati okrog 15 % volilnih upravičencev.

Za pa je glasovalo le 47.000 ljudi manj, oziroma 230.907 volilnih upravičencev. Realno gledano precej več, kot jih uveljavitev zakonika takoj neposredno zadeva. S tem mislim predvsem na istospolno usmerjene starše otrok, ki bi s tem zakonikom marsikaj pridobili (otroci, ne starši, da se razumemo) in na rejnike.

Zato me ni sram, da živim v Sloveniji in se veselim trenda širjenja miselnega obzorja in sprejemanja drugačnosti. Še vedno sem prepričana, da tega referenduma sploh ne bi smelo biti. In če sem nad čem razočarana, je to lenoba ljudi, ki z veseljem klikajo razne všečke in čutijo, da so s tem kaj storili. Naslednjič vas prosim, da dvignete rit in se odmajete do volišč.

4 x ZA +1

Glasovala bom za uveljavitev Družinskega zakonika. Zakaj?

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, bo RKC odvzela otroke vsem koruznikom, samohranilkam in samohranilcem, in jih namestila v prave, naravne, bogaboječe družine. Tako kot nekoč. Tradicionalno je naravno.

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, se bo otrokom neporočenih staršev reklo pankrti in ne bodo upravičeni do samodejnega dedovanja po očetu. Seveda tudi nujni dedni delež po očetu odpade. Tako kot nekoč. Tradicionalno je naravno.

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, bo dovoljena vzgoja s trdo roko. Tako kot nekoč. V tradicionalnem in naravnem patriarhatu je pas osnovno vzgojno orodje.

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, bodo obvezni štirje razredi osnovne šole. Ostalega država ne bo dolžna financirati. Nadaljnje šolanje bodo plačevali starši ali meceni, nekaterim tudi RKC, komur šolanja ne bodo plačali, bo začel delati. Tako kot nekoč. Tradicionalno je naravno.

Če bo Družinski zakonik zavrnjen, bodo vrtci ukinjeni. Otroci bodo ostali doma skupaj z materami. Tako kot nekoč. Tradicionalno je naravno.

Nič od navedenega seveda ne drži. Jaz vam to odkrito povem. Žalostno je, da tega nekje v pripisu ne razkrijejo nasprotniki Družinskega zakonika, ki ljudem naganjajo strah v kosti s prikaznimi preprodaje otrok, nadomestnega materinstva, prisilnega cepljenja otrok in podobno.

Izbira med za in proti je izbira med vstopom Slovenije v tretje tisočletje in med priznanjem statusa absolutne moralne avtoritete voditeljem islamske, pravoslavne in rimskokatoliške verske skupnosti. Če bodo ti voditelji takšno priznanje dosegli, bo to doseženo z zvijačo. Strahovi, ki jih podpihujejo, so namreč popolnoma neutemeljeni.

O, ljuba Gospa,
luč, ki razsvetljuješ svet
in izpolnjuješ človeka,
priporočam se ti.

Dobri ljudje so zašli.
Pozabili so tvoj nauk.
Ne vidijo čez meje,
ki jih gradi nevednost.

Svojim duhovnim voditeljem
so pripravljeni odpuščati
grozovite grehe.
A ljudem, ki se ljubijo
drugače kot oni,
zapovedujejo, kako naj žive.

Gospa, ki si naša sreča,
daj, da bi sprevideli,
kako njihovi predsodki uničujejo
človeška življenja.

Ti dobri ljudje
verjamejo, da delajo dobro.
Otopeli so in ne čutijo več,
kako čutijo drugi.

Mati nas vseh,
Ljubezen,
usmili se nas.
Obišči jih.

Mir in dobro.

Searching for new flavours in fish preparation, I came across this super easy and quick recipe at Giallo Zafferano. The whole family loved the dish, so it’s definitely a keeper.

What you’ll need to serve 4:

• 600 g of fresh tuna
• 50 g of pistachios
• 30 g of sun-dried tomatoes
• 2 tablespoons of bread crumbs
• 1 tablespoon of poppy seeds
• extra virgin olive oil

The original recipe calls for the tuna to be placed in a freezer for at least an hour as this should allow cleaner cutting. Mine was in the freezer for about half that time and it seemed just fine.

Chop the pistachios and the dried tomatoes. Place them in a shallow dish and mix with the bread crumbs and poppy seeds. You can substitute black sesame seed for the poppy. (This time I just added some regular sesame.)

Cut the tuna into strips of about 4 cm so that when the strips are cut, the sections are close to being square. Oil them slightly and roll them in the pistachio breading. Press the strips into the breading to make sure enough sticks.

Heat a couple of spoons of the olive oil in a pan. Cook the breaded strips for one minute, turn them over and cook for another minute. Do not cook longer or the tuna will cook through and will not stay deliciously rosy in the centre.

Remove the tuna strips from the pan and cut them into 2 cm slices. Serve immediately.

Recept iz Novih kuharskih bukev, 1877
Prepisala gospa Milada Sedej

K temu vzemi eno unčo (14 dekagram.) moke, eno unčo (14 dekagram.) cukra, eno unčo (14 dekagram.) nenamočenih, debelo zrezanih mandeljev, eno ploščo čokolade, drobno zrezanega limonovega lupka, dišečih žbic, sladke skorje in angleške dišave kakor se ti zdi. To z dvema ali tremi jajci zmešaj, štruce napravi, z beljaki pomaži in počasi peci. Potem jih na podolgaste koščke zreži, preden se še pohlade, ker bi se sicer lomile.

Pa dober tek!

Zaradi odvzema samostojnosti ministrstvu za kulturo ne bo konec sveta. Ukinitev ministrstva, ki je v resnici njegova združitev z drugimi resorji, ne pomeni ukinitve kulture.

Se pa človek vpraša, zakaj je takšna združitev potrebna. Z eno ministrsko plačo manj se stanje proračuna ne bo bistveno popravilo. Za vse ostale morebitne prihranke s krčenjem sredstev bo potrebna sprememba zakonodaje, ki bi bila mogoča tudi brez ukinitve posebnega ministrstva. Enako velja za hvalevredne ideje o povečanju učinkovitosti birokratskega aparata.

Zakaj, torej? Zato, da bomo gospo Ljudmilo Novak lahko naslavljali z ministrico, število ministrov v vladi pa bo ostalo dovolj majhno, da bo ljudstvu všečno in za prvega ministra lažje obvladljivo?

Kultura je za Slovence izjemnega pomena. Prav kultura nas je ohranjala kot narod in nas dovolj uspešno branila pred po(vstavi-poljuben-sosedski-narod)čevanjem, ki je bilo včasih tako intenzivno, da si danes težko predstavljamo.

Ukinitev ministrstva torej ne pomeni ukinitve kulture. Mogoče jo bo celo spodbudila.

Da pa pričakujete, da bodo kulturniki tiho, mirno požrli spremembo, ki jo doživljajo zelo osebno, se sprijaznili s stanjem in čakali, kako se bo vse skupaj izteklo, ni nič drugega kot butasto.

Ok, nek razgretež je svojega najverjetnejšega naslednjega ministra zmerjal s smradom (resno, to je največ, kar je zmogel? pa ne ščuvam, naj ga ozmerja še bolj). S svojim izpadom je dal težko pričakovano rešilno bilko vsem, ki jim smrdi negodovanje kulturnikov. In oh, kako so se obesili nanjo. Samo za okus: neka tviterašica pomladne sorte ga je primerjala z Majerjevim pisanjem na spletni strani SDS.

Vsaka akcija ima reakcijo.

Najverjetnejši prihodnji minister je incident prenesel precej kulturno. Tudi ostalim priporočam, naj spustijo tisto smrdečo bilko in začnejo razmišljati. Ker gre za kulturo, bi bilo lepo, če bi zraven tudi čustvovali.

Kulturniki so ukinitev ministrstva, ki sama po sebi ne prinaša finančnih koristi za državo, razumeli kot zmanjšanje simbolnega pomena kulture v Sloveniji. Imajo prav. To so razmišljujoči ljudje z glasom in pisali, ki jih znajo uporabljati.

Vzemite jim samostojno ministrstvo, ampak v odgovor ne pričakujte tišine.

Recap. In December, Zoran Janković and his party Pozitivna Slovenija won the early parliamentary election. With the vote quite fragmented among the seven parties that made it into the parliament and none of the parties securing a majority on its own, the winner or the relative winner as we like to address him, began negotiations to form a coalition. He failed. Regardless of whether or not Gregor Virant, now often depicted as the Trojan horse, was set to hook up with Janez Janša from the start, the fact remains. Janković was either unable or unwilling to get his signature on the coalition treaty. Oh wait, he did get Virant to initial the document, but this was soon after interpreted as non-definitive by the not-quite-signatory who went on to sign a strikingly similar document with the runner-up of the election, Janez Janša. And the scale was tipped.

In a twist that is quite legal but slightly questionable in the legitimacy department, the runner-up whom the President of Slovenia refused to nominate due to the ongoing trial in the Patria affair, secured the majority in Parliament that will allow him to form the next Slovenian government.

I am not a feminist activist by any stretch of imagination, but while I was actually rooting for Janša & co. to take power, the team that will be proposed tomorrow leaves much to be desired. Some choices seem sound, others seem to be desperate solutions in a quest to please all the coalition partners.

I will say this: No women. Granted, a woman holds the position of a Minister, but does not actually have a ministry to run. Ljudmila Novak, Minister w/o Portfolio, will be taking care of “Slovenians Abroad”. On a side note, the Ministry of Culture is being done away with.

To put it in terms that Janša and his colleagues might understand: a Government consisting of all-male Ministers seems as much out of sync with this day and age as do cassette players. Old boys, new boys, who cares. As long as they are boys.

All things said, I do wish the macho team the best of luck for all our sakes. We shall need it.

Ta zapis sem enkrat že dokončala brez omembe Slovenske rimskokatoliške cerkve. Premislila sem si in se ga odločila dopolniti. Za začetek nekaj razčistimo: če mislite, da je homoseksualnost bolezen ali stvar izbire posameznika, se z vami ne morem pogovarjati. Za vaše prepričanje so strokovnjaki in zdrava pamet že davno dokazali, da je zgrešeno. Če pa razumete, da je spolna usmerjenost nekaj, s čimer se posameznik rodi in na kar sam nima vpliva, prosim berite dalje.

O domnevni ogroženosti slovenske družine

Novi Družinski zakonik jo bo popolnoma razvrednotil. Tako trdijo njegovi nasprotniki, ko nagovarjajo ljudi k njegovi zavrnitvi. Njihovi govori so polni zanosa in domovinskih čustev. Veliko je bilo izrečenega o domovini, ljubezni do države in o slovenstvu. Kaj je domovina, kaj je država in kaj je slovenstvo, če ne Slovenci sami. In dejstvo je, da so med njimi tudi istospolno usmerjeni. Komu domovina pomeni več – tistim, ki si prizadevajo za dejansko enakopravnost in pravno zaščito vseh Slovencev ali tisti, ki si jemljejo pravico določati, kdo je bolj pravi kot drugi?

Vzela sem si nekaj časa in prebrala zakonik (.doc), argumente proti in predstavitev poglavitnih novosti, ki jih prinaša. Pobrskala sem tudi po magnetogramih razprav v Državnem zboru. In nenazadnje, glede na lahkotno navajanje nasprotnikov zakonika, kaj domnevno menijo “vsi strokovnjaki”, sem z zanimanjem prebrala stališče Društva psihologov Slovenije.

Moj sklep je, da nasprotniki zakonika niso prebrali, ali pa

• neporočenemu heteroseksualnemu paru odrekajo pravico do posvojitve otroka in
• otroku homoseksualca odrekajo pravico, da ga posvoji partner njegovega biološkega starša.

V vsakem primeru pa si domišljajo, da je le ena oblika družine prava, vse ostale pa so ne glede na razlog svojega nastanka manjvredne.

Konsenz o kakovosti novega zakonika

Prav vsi razpravljavci v Državnem zboru so se strinjali, da je novi zakonik potreben, da je spisan strokovno in da prinaša številne dobre rešitve za dobrobit otrok. Nasprotnikom se zdita sporna samo dva člena. Oziroma sta se jim zdela, saj je za potrebe referendumske kampanje Civilna iniciativa zbrala 14 razlogov proti in trdi, da je “Družinski zakonik je najslabše pripravljen predlog zakona v zgodovini slovenske države.”

Nekaj citatov z magnetogramov razprav o zakoniku:

France Cukjati: “Predlagani družinski zakonik vsebuje kar nekaj posameznih pozitivnih sprememb, kot so prepoved telesnega kaznovanja, možnost intervencije države, prenos nekaterih odločitev na sodišče, uvedba zagovornika otroka, možnost družinske medijacije, predporočne pogodbe in tako dalje.” (vir)

Jakob Presečnik: “Družinski zakonik zelo potreben, nujen in da ga vsi, ki ga bodo pri svojem delu uporabljali tudi s težavo oziroma težko pričakujejo. Ne bom govoril o odstotkih, ampak ti odstotki dobrih rešitev v zakoniku se približujejo skoraj 100, ampak tam smo zagotovo pri 95, 98%.” (vir)

France Cukjati: “Nimamo nobenih problemov, da so vse medsebojne pravice med istospolnima partnerjema pravice in dolžnosti izenačijo s pravicami med zakoncema, če seveda to želita, ne moremo vsiljevati.” “Takrat, ko se je Ustava pisala, zagotovo ni bilo nobenega drugega pojmovanja družine kot klasična družina, nobenega drugega pojmovanja.” (vir)

Eva Irgl: “sama nimam popolnoma nič proti istospolno usmerjenim, proti istospolnim partnerskim skupnostim. … Si pa ne želim, da zaradi tega, ker imam drugačno mnenje ali pa stališče, se me takoj opredeli za nestrpno.” “Jaz moram reči, da so nekatere rešitve znotraj družinskega zakonika zares dobre. Imajo dobro podlago in je tudi skrajni čas, da jih želimo tudi zakonsko sprejeti. Predvsem govorim o rešitvah glede varstva in koristi otrok” “Seveda zagovarjam absolutno prepoved telesnega kaznovanja” “Dobra rešitev se mi zdi tudi institut zagovornika otrok, tudi vse, kar je glede vprašanja družinske mediacije in tako naprej.” (vir)

Kaj res piše v zakoniku

Sprejeto besedilo je kompromis, ki se je nekaterim na strani predlagateljev zdel preveč popustljiv, da bi ga sploh lahko podprli, kljub temu pa na drugi strani kot kaže ni prepričal nobenega nasprotnika. Zdaj so zagovorniki zakonika prisiljeni brez zadržkov zagovarjati kompromisni predlog, medtem ko je nasprotna stran odmaknila še korak stran. Kaj zares piše v tistih členih zakonika, ki sta oziroma so za njegove nasprotnike tako zelo sporni, da so zahtevali referendum o njem?

Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države. (2. člen)

Zakonska zveza je življenjska skupnost moškega in ženske, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik. (3. člen)

Partnerska skupnost je življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik. Taka skupnost ima enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza, razen če zakon določa drugače. (5. člen)

Partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja. Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti ali v partnerski skupnosti ali v zunajpartnerski skupnosti, če je to v otrokovo korist. (217. člen)

Osebno: travme iz otroštva

Radovedna kot sem, sem šla pogledat shod civilne iniciative. Pri stojnici z letaki in prostovoljci, ki so razlagali stališča organizatorjev, sem se zapletla v pogovor z mlado gospodično. Pogovarjali sva se kakšnih 15 minut ter umirjeno in vljudno izmenjevali argumente. Ona ima seveda veliko homoseksualnih prijateljev, ampak otrok potrebuje očeta in mamo. Seveda, samohranilske družine so v redu, ker starš ni sam kriv, da je samohranilec. Prepričana je, da je družina oče-mati-otrok prvobitna in edina naravna. Moje vprašanje o nenaravnosti življenja v plemenih in širših družinskih skupnostih, jo je malenkost zmedlo. Ko sem jo vprašala, ali se ji zdi napak, da otroka homoseksualca posvoji njegov partner, je rekla, da je to v redu. In ni vedela, da je to edina posvojitev v homoseksualni družini, ki jo zakonik predvideva. Ko sva pogovor zaključili, se je zazrla najprej vame, potem v mojega polletnega dojenčka v vozičku, in povsem iskreno vprašala: “Dobro, vi imate otroka in partnerja, zakaj vam potem to toliko pomeni? Imate morda kakšne travme iz otroštva?”

Referendum o ukinitvi celibata v rimskokatoliški cerkvi

Mimogrede, zadnje čase sem na Twitterju precej aktivnejša kot na blogu in prav prejšnji teden se mi je zgodilo, da je moj tvit s svojimi sledilci delilo kar 30 uporabnikov. Takšnega odziva še nisem doživela. Tvit se je glasil: “Predlagam referendum o ukinitvi celibata v katoliški cerkvi. Če se že gremo drugim urejat življenja.” Čakala sem na odziv nasprotnikov zakonika, ampak se ni oglasil niti eden. Vsaj ne meni. Na zelo očitno pripombo, da ne sme biti referenduma o notranji ureditvi katoliške cerkve, sem imela pripravljen odgovor. Drži. A tudi o pravici do oblikovanja življenjske skupnosti po meri lastnih osebnih okoliščin referenduma ne bi smelo biti.

Zakonik krepi pravni položaj slovenske družine

Ne glede na to, ali ustreza idealu ali ne.

Edini del zakonika, zaradi katerega novo podeljene pravice ene skupine ljudi potencialno lahko kakor koli vplivajo na položaj druge, je razširitev možnosti posvojitve na izvenzakonske skupnosti. Ker bi bili po novem kandidati za posvojitev otroka tudi izvenzakonski (heteroseksualni) partnerji, bi bila “konkurenca” pri posvojitvi otroka morda lahko večja.

Prav v ničemer drugem se s podelitvijo novih pravic ne poslabša položaj kogar koli. Slovenske družine ne more ogroziti pravna urejenost partnerske zveze oseb istega spola. Sprejetje zakonika ne vpliva na spolno usmerjenost Slovencev. Če kaj, zakonik slovensko družino krepi. Omogoča, da tudi drugačne, kot tiste, ki so za nekatere edine primerne, živijo družinsko življenje v okolju enakih pravic kot ostale.

Vprašam vas

Ali se strinjate, da morajo biti otrokove koristi enakovredno zaščitene ne glede na to, v kakšni družini živi? Da ima, na primer, otrok, ki živi z biološkima staršema, enake pravice kot otrok samohranilke oziroma samohranilca?

Ali heteroseksualnemu paru v zunajzakonski skupnosti odrekate pravico do posvojitve otroka? Se vam skupnost moškega in ženske, za obstoj katere je dejansko potrebno izpolniti več pogojev kot za sklenitev zakonske zveze, zdi neprimerno okolje za otroka?

Ali otroku homoseksualca, ki živi s svojim biološkim staršem in njegovim partnerjem oziroma njeno partnerico, privoščite, da ga ta lahko posvoji in mu s tem zagotovi marsikatero pravico? Z razlago proti se boste morali močno potruditi.

Ostali deli zakonika pa niso sporni.

Kako se boste torej odločili? In zakaj?

Gre za vrednote

Tu se cerkvena stran ne moti. Na referendumu se bomo odločali o temeljnih vrednotah naše družbe. Koliko nam pomeni osebna svoboda? Koliko jo cenimo? Svoboda, da si sami uredimo življenje med stenami lastnega doma po svojih željah in ne po diktatu države ali cerkve?

Svoboščine, ki jih v Sloveniji uživamo danes, niso tako samoumevne, kot se nam morda zdijo. Postopoma so jih za nas izborile generacije pogumnih ljudi, ki so verjeli v enakovrednost življenja vseh ljudi in v pravico do enakih možnosti. Slovenke si na primer težko predstavljamo, da (spet) ne bi imele volilne pravice.

Nasprotniki zakonika trdijo, da bi ta razvrednotil družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci. Poglejmo še enkrat, kaj v zakoniku dejansko piše:

Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države. (2. člen)

Država z opredelitvijo družine ne predpisuje, v kakšni morate živeti, ali kakšna je večvredna. Nasprotno, država pravi, da je vaša družina ne glede na svojo obliko v pravicah izenačena z vsemi ostalimi. Je enakovredna. To, kako morate živeti, vam želi določiti cerkev. Če ste samohranilka ali samohranilec z otrokom, na primer, odstopate od edine zveličavne oblike družine. Država si česa takšnega ne more privoščiti. Cerkev lahko oblikuje svoj ideal. Država pa mora vse državljane obravnavati enako.

Spoštujem vero in do mere, ko se ne vtika vame, tudi cerkev kot institucijo. In tega ne rečem tako kot homofobi praviloma trdijo, da imajo gejevske prijatelje. Mislim resno. Kot družba smo se odločili, da je verovanje stvar notranje svobode, v katero ne sme posegati prav nihče. Država nikomur ne more zabičati, ali in kako naj veruje. In prav je, da država tudi nima pravice zabičati, v kakšni obliki družine morate živeti, če sploh. Še manj ima to pravico cerkev, pa naj si jo še tako želi (spet imeti). Oboje je stvar intime, ali kot je ob prekomernem praskanju Švicarjev po nesrbečih predelih sporočila Tina Maze, Not Your Business.

Posameznikova svoboda se konča šele, ampak tudi natanko tam, kjer omejuje svobodo sočloveka. In to, da nekdo živi v obliki družine, ki vam ni po godu, dragi gospod Primc et al, nikakor ne vpliva na to, kako boste sami oblikovali svojo družino. Zato si ne drznite jemati pravice, da drugim urejate življenja po svoji meri, čeprav oni v ničemer ne vplivajo na vaše življenje.